Jedro

Z zavrženjem tožbe pritožnica ni bila prikrajšana za sodno varstvo zoper odločitev o naložitvi obveznosti izvedbe zaprtja odlagališča odpadkov (na kar se je nanašal njen tožbeni predlog). Sodno varstvo zoper to odločitev (in s tem pravico do meritorne odločitve sodišča) je imela po 2. členu ZUS-1 zoper upravne odločbe, s katerimi ji je bila ta obveznost naložena, opustitev tega sodnega varstva pa ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Nenazadnje se tudi pritožnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, po katerem pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, ki jo je tožnica vložila na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Tožnica je s to tožbo predlagala ugotovitev, da je tožena stranka z naložitvijo obveznosti izvedbe zaprtja odlagališča inertnih odpadkov ... kršila njeno pravico do lokalne samouprave iz 9. člena Ustave Republike Slovenije. Zaradi zavrženja tožbe je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bilo predlagano zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor št. 06182-2605/2019-12 z dne 18. 11. 2019. 2. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da tožnica v tožbi sama navaja, da ji je bil status upravljavca odlagališča podeljen z delno odločbo Agencije RS za okolje št. 35467-23/2016-11 z dne 8. 5. 2018 in da se zoper njo vodi postopek izvršbe za zaprtje odlagališča, in sicer na podlagi delne odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06182-2605/2019-12 z dne 18. 11. 2019. Ker so bile sporne obveznosti tožnici naložene s konkretnimi upravnimi akti, bi tožnica očitek o kršitvi pravice do lokalne samouprave lahko uveljavljala v okviru upravnega spora po 2. členu ZUS-1, zato subsidiarno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena tega zakona ni dovoljeno.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku oziroma, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona.1

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica ni upravičena do uveljavljanega sodnega varstva zatrjevane kršitve v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, in sicer iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje.

8. Pritožnica v pritožbi sicer zatrjuje, da je sklep sodišča prve stopnje nezakonit, ker v zvezi z upravnimi akti (ki jih ne izpodbija) potekajo aktivnosti tožene stranke (javni natečaj za pridobitev ponudbe za odstranitev odpadkov iz odlagališča), ki se nanašajo na neupravičeno izvrševanje odločbe o podelitvi statusa upravljavca odlagališča inertnih odpadkov ... . Šlo naj bi za ravnanja tožene stranke, ki nimajo značaja upravnega akta, a posegajo v njene pravice. Vendar te navedbe za presojo izpolnjevanja procesnih predpostavk za vsebinsko presojo tožbe, kot jo je vložila tožnica, niso pravno odločilne. Pritožnica je namreč z njo uveljavljala kršitev pravic zaradi naložitve obveznosti izvedbe zaprtja odlagališča. Z navedenimi ravnanji tožene stranke v postopku izvršbe za zaprtje odlagališča pa po naravi stvari pritožnici taka obveznost ni bila naložena. Tega pritožnica v tožbi niti ni trdila. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave, saj iz te pravice ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeljuje tudi do navedb, ki za odločitev niso pravno pomembne.

9. Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Z zavrženjem tožbe namreč pritožnica ni bila prikrajšana za sodno varstvo zoper odločitev o naložitvi obveznosti izvedbe zaprtja navedenega odlagališča odpadkov (na kar se je nanašal njen tožbeni predlog). Sodno varstvo zoper to odločitev (in s tem pravico do meritorne odločitve sodišča) je imela po 2. členu ZUS-1 zoper upravne odločbe, s katerimi ji je bila ta obveznost naložena, opustitev tega sodnega varstva pa ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Nenazadnje se tudi pritožnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, po katerem pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka. Ker je po navedenem pritožnica sodno varstvo imela, izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati neskladja s stališči, ki se nanašajo na zagotavljanje pravice do sodnega varstva in na prepoved omejevanja pravice do sodnega varstva.

10. Na drugačno presojo ne more vplivati niti sklicevanje na ustavno zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To sodno varstvo je zagotovljeno tudi v upravnem sporu zoper upravne akte. Pritožnica sama v pritožbi navaja, da je to sodno varstvo zagotovljeno v vseh sodnih postopkih. Da v upravnem sporu zoper upravne akte, ki se nanašajo na njene obveznosti glede zapiranja odlagališča, ne bi mogla uveljavljati kršitve 9. člena Ustave, pa niti ne navaja.

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Taka je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (glej. npr. sklepe I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016, I Up 165/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021).