Jedro

V pritožbenem postopku ni sporno lastinštvo objektov, pač pa vprašanje, katere objekte sta toženca poškodovala in višina škode.

Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 23.657,36 SIT pravdnih stroškov, v roku 15 dni. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 288.080,31 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 289.432,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu navedene sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04-drugo uradno prečiščeno besedilo). Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne. Navaja, da je sodišče dosodilo odškodnino, pri čemer je izhajalo iz cenitve objektov na dan cenitve, ne pa iz škode. Neupravičeno je priznalo strošek izkopa gradbene jame v višini 18.500.000,00 din, opaženja sten in plošče rezervoarja 12.999.540,00 din ter nepravilno ni upoštevalo amortizacije objektov za čas od leta 1989 dalje. Toženca nista posegla ne v zajetje ne v cevi. Dokazna ocena, da sta toženca namerno poškodovala vodno zajetje in rezervoar, ni prepričljiva.

Sodišče ni navedlo, kateri naj bi bili ti dokazi, pravni prednik tožnika pa je izpovedal, da so spori glede ceste botrovali tudi razbitju rezervoarja in vodnega zajetja. Sodba nima razlogov glede dosojenega zneska za vodno zajetje. Sodišče ni navedlo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič A.Š. in njenega moža (AA.Š.), ter zakaj ni opravilo poizvedb na upravni enoti. Iz primerjave izvedenskega mnenja izvedenca M.S. in predračuna SGD B. Zagorje ob Savi z dne 16.6.1988, ki se oba nanašata na stroške izgradnje uničenih objektov, je razvidno, da so za iste postavke v izvedenskem mnenju določene šestkrat višje cene, čeprav sta bila predračun in cenitev izdelana v letu 1989. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Uspeh tožeče stranke je le 19,2%, zato bi morala tožeča stranka povrniti pravdne stroške toženi stranki in ne obratno.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov glede prisojene odškodnine zaradi uničenja vodnega zajetja, ni utemeljen. Razlogi o višini škode zaradi uničenja (tudi) tega objekta so pojasnjeni v drugem, tretjem, četrtem in petem odstavku na 5. strani sodbe in v celoti temeljijo na predloženi cenitvi izvedenca M.S. (priloga A1,) in revalorizacijah te cenitve (priloga A2 in red.

št. 37 spisa), ki jim tožena stranka ni oporekala. Tudi ni res, da ni obrazloženo na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da sta toženca porušila tudi vodno zajetje. Razlogi v zvezi s tem so pojasnjeni v petem odstavku na 3. strani sodbe.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja pravnoodločilnih razlogov torej ni podana.

Čeprav sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.Š. in AA.Š. ter opravilo poizvedb na upravni enoti, po oceni pritožbenega sodišča ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nevedeni dokazi so bili predlagani zaradi razjasnitve vprašanja, ali je bilo za gradnjo spornih objektov pridobljeno gradbeno dovoljenje (glej tretji odstavek na list. št. 24 spisa), kar v tej odškodninski pravdi ni pravnorelevantno. Namreč, tudi če ni bilo gradbenega dovoljenja, to še ne pomeni, da ravnanje tožencev (poškodovanje objektov, zgrajenih z dovoljenjem lastnice zemljišča) ni bilo nedopustno, da tožencema ni nastala škoda, da med slednjima ni vzročne zveze ter da ni odgovornosti tožencev (prim. prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami, veljavnega v času nastanka spornega pravnega razmerja).

Ker torej neizvedeni dokazi niso bili predlagani v zvezi z dejstvi, ki bi vplivali na obstoj elementov odškodninskega delikta, jih sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo.

V pritožbenem postopku ni sporno lastništvo objektov, pač pa vprašanje, katere objekte sta toženca poškodovala in višina škode.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje, da sta toženca poleg vodnega rezervoarja razbila tudi vodno zajetje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ima oporo v prepričljivi izpovedbi tožnikovega očeta, v fotografijah, ozačenih s številko A4-A11 in nenazadnje tudi v cenitvi izvedenca M.S., ki si je sporne objekte ogledal dne 13.9.1989, nekaj dni po škodnem dogodku in ugotovil, da je poškodovano tudi vodno zajetje. Pritožbene trditve v zvezi s tem, da so v odškodnini neutemeljeno zajeti stroški izkopa jame in opaženja sten plošče rezervoarja, ter, da so stroški v primerjavi s predračunom SGD B. Zagorje ob Savi previsoki, predstavljajo nedovoljena nova dejstva, za katera tožnik ne trdi, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka namreč ni nasprotovala cenitvi izvedenca M.S., na katero je tožnik opiral tožbeni zahtevek, niti opravljanim valorizacijam cenitve. Tudi sicer ni izključeno, da vzpostavitev prejšnjega stanja terja tudi te stroške. Dodati je še, da v ugotovljeni škodi niso zajeti stroški odvoza ruševin, kar tudi sodi v okvir vzpostavitve prejšnjega stanja. Sporni predračun pa je bil izdan v letu 1988 in ne v letu 1989, kar trdi pritožba. Tudi amortizacija (strošek obrabe) spornih objektov po letu 1989, v katerem je prišlo do poškodovanja objektov, v cenitvi pravilno ni upoštevana.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka uspela le z 19,2% zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o pravdnih stroških po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP. Uspeh tožene stranke ni neznaten, niti niso podane kakšne druge posebne okoliščine primera, ki bi bi opravičevale uporabo določbe drugega ali tretjega odstavka

154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato o stroških obeh pravdnih strank odločilo po kriteriju uspeha, kot smiselno predlaga pritožba.

Pri odmeri pravdnih stroškov je upoštevalo stroške tožeče stranke v znesku 372.132,00 SIT, in stroške pritožbenega postopka tožene stranke v znesku 82.700,00 SIT, kot jih je pravdnima strankama priznalo že sodišče prve stopnje. Poleg teh stroškov je odmerilo še ostale stroške tožene stranke, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni odmerilo. Toženi stranki je priznalo stroške za zastopanje na naroku dne 25.5.2004 v višini 200 točk (drugi odstavek Tar. št. 20 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 67/03), za odsotnost iz pisarne v višini 60 točk (četrti odstavek

7. člena OT), 2% materialnih stroškov v višini 572,00 SIT (tretji odstavek 13. člena OT) in 20% davek na dodano vrednost v višini

5.834,40 SIT. Drugih stroškov tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni priglasila. Stroškov za kilometrino pa ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker jih ni specificirala (drugi odstavek 163. člena ZPP). Tožeči stranki je glede na njen 19,2% uspeh priznalo

71.449,34 SIT pravdnih stroškov, toženi stranki pa glede na njen 80,8% uspeh 95.106,70 SIT. Po medsebojenm pobotanju stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 23.657,43 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v odločitvi o stroškovnem delu pritožbi delno ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 23.657,43 SIT stroškov pravdnega postopka (4. točka 358. člena ZPP). Ker so glede ostalega pritožbeni očitki neutemeljeni in ker ni po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v ostalem pritožbo zavrnilo in izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo zoper glavno stvar ni uspela, ampak le glede stranske odločitve, je pritožbeno sodišče njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo (tretji odstavek

165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).