Jedro

V okoliščinah konkretnega primera in glede na izhodišča sodne prakse glede odločanja o začasnih odredbah v družinskih postopkih, posebej ko gre za uresničevanje pravice do stikov otroka s starši ter glede na dolgoročnost posledic odločitve o začasni odredbi za končno odločitev, je v obravnavanem primeru obstajala raziskovalna dolžnost sodišča, da v večji meri preizkusi trditve udeležencev in kljub načelu hitrosti razpiše narok in na njem izvede nezamudne dokaze (zaslišanje udeležencev, tudi oprava neformalnega razgovora z otrokom) in nato upravičenost ukrepa utemelji z zadostnimi razlogi.

Izrek

I.Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki II. izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V preostalem delu se pritožba predlagatelja in v celoti pritožba nasprotne udeleženke zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da stiki mladoletnega otroka udeležencev A. A., roj. 2016, začasno potekajo v prostorih in pod nadzorom strokovnega delavca Centra za socialno delo B., Enota C. (v nadaljevanju CSD), in sicer enkrat tedensko, v trajanju ene ure, po dogovoru med udeležencema in CSD; da začasna odredba o stikih pod nadzorom lahko traja največ devet mesecev; da se za primer kršitve začasne odredbe kršitelju določi denarna kazen v višini 500 EUR; da vloženo pravno sredstvo zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (točka I. izreka izpodbijanega sklepa). Hkrati je zavrnilo predlagateljev predlog oziroma predlog nasprotnega udeleženca (v nadaljevanju predlagatelj) za izdajo začasne odredbe za določitev stikov mladoletnega otroka, tako da ti potekajo izmenično pri vsakem od staršev (točka II. izreka izpodbijanega sklepa), in predlog nasprotne udeleženke oziroma predlagateljice (v nadaljevanju nasprotna udeleženka), da naj se stiki mladoletnega otroka z očetom začasno ne izvajajo (točka III. izreka izpodbijanega sklepa).

2.Zoper takšno odločitev sta udeleženca vložila pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge.

3.Predlagatelj predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da naj pritožbeno sodišče odloči, da se mladoletni otrok začasno zaupa v varstvo in vzgojo njemu, stiki z materjo pa naj potekajo enkrat tedensko v prostorih CSD. Podredno je predlagal, da naj pritožbeno sodišče odločitev spremeni in stike določi tako, da otrok izmenično pri vsakem od staršev preživi po en teden, ali pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da konkretna zadeva sodi med tiste družinske postopke, ko že zgolj gola, nedokazana navedba o nasilju praktično čez noč loči otroka od enega od staršev. V korist otroka je zaščita pred dejanskim nasiljem, ne pa pred konstruiranimi očitki, ki nimajo nobene dokazne podlage. Predlagatelj je v obravnavani zadevi spoštoval pravne poti. Njegov pristop je, namesto da bi bil prepoznan kot odgovoren in v otrokovo korist, rezultiral v odločitvi, po kateri lahko svojega sina brez ugotovljene ogroženosti z njegove strani vidi zgolj eno uro tedensko pod nadzorom. Sodišče je sprejelo odločitev, ki ima za posledico bistveno omejitev stikov med očetom in otrokom v okoliščinah, ko ni bilo ugotovljeno, da bi bil otrok s strani očeta kakorkoli ogrožen. Sodišče je navedlo, da naj bi bil otrok do očeta odklonilen, vendar je to rezultat ravnanja nasprotne udeleženke, njenega odtujevanja in lojalnostnega konflikta. Iz razgovora otroka na CSD izhaja, da se očeta ne boji in si želi njegove prisotnosti in bližine. Če ne izraža strahu pred očetom in z njim ni imel negativnih izkušenj, ni razumljivo, zakaj naj bi bili stiki pod nadzorom ustrezen ukrep. CSD je ugotovil, da je stanje za otroka ogrožajoče, nasprotna udeleženka pa je s svojimi ravnanji dosegla prav to, kar naj bi se preprečilo, t.j. postopno odtujevanje otroka od očeta in drastična omejitev stikov, ki ne omogoča ohranjanja varne navezanosti. Sodišče ni pravilno in ustrezno presojalo otrokove stiske. Razlog zanjo ni na strani očeta ampak izhaja iz ravnanj nasprotne udeleženke, ki otroku govori neresnice o očetu, hkrati pa z odtujevanjem ustvarja lojalnosti konflikt. Sodišče bi moralo angažirati sodnega izvedenca klinične psihologije, ki bi lahko objektivno in strokovno ocenil otrokovo stanje ter vpliv ravnanj obeh staršev. V potrditev svojih navedb pritožbi prilaga psihoterapevtsko mnenje dr. D. D. in mnenje psihiatra prof. dr. E. E. Iz obeh izhaja, da je otrok izpostavljen psihičnemu nasilju oziroma čustvenemu pritisku matere. Stanje bi bilo smiselno urediti tako, da se otroka začasno predodeli očetu, z materjo pa uredijo stiki pod nadzorom. Čeprav otrok ne izraža strahu pred očetom in z njim ni imel negativnih izkušenj, se lahko ob odločitvi sodišča pričakovano sprašuje, kaj je njegov oče storil narobe, da je potreben nadzor pri stikih. Dodaja, da je nasprotna udeleženka 15. 6. 2025 sama predlagala, da naj otroka vzame kar predlagatelj. Stiki enkrat tedensko po eno uro pod nadzorom ne omogočajo ohranjenje ali ponovno vzpostavitev kakovostnega odnosa med očetom in otrokom. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi bil otrok s strani očeta kakorkoli ogrožen, predstavljajo nadzorovani stiki nesorazmeren ukrep. Korist otroka v konkretnem primeru se ne zagotavlja z minimalnim vzdrževanjem stika, temveč z dejansko obnovitvijo kvalitetnega odnosa z obema staršema. Ponavlja, da je za otroka ogrožajoča prav prekinitev oziroma omejevanje stikov z očetom, torej ravnanje mame ne pa očeta. Navaja, da nasprotna udeleženka tudi po izdaji začasne odredbe samovoljno nadaljuje z dejanji, ki onemogočajo izvedbo stikov.

4.Predlagatelj je 9. 6. 2026 vložil vlogo, ki jo je naslovil "Dopolnitev pritožbe", in ji priložil sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani V N 1819/2025 z dne 29. 5. 2026 o zavrnitvi predlagateljičinega predloga za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Ker je bila navedena vloga vložena po preteku pritožbenega roka (drugi odstavek 263. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1), ni bila predmet presoje pritožbenega sodišča.

5.Nasprotna udeleženka v pritožbi predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno oprlo svojo odločitev na mnenje CSD, ki nima vseh sestavin izvedenskega mnenja. Prav tako izpodbijani sklep ne vsebuje dokazne ocene. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje tudi prejudiciralo odločitev v zadevi po določbah ZPND, ki se vzporedno vodi pred istim sodiščem. Z odločitvijo bi moralo sodišče počakati do odločitve v omenjeni zadevi. Pritožbi prilaga zdravniško potrdilo in napotnico, iz katerih izhaja, da je pri otroku prisoten jasen odpor do srečanja z očetom in huda stiska ter potreba po zelo hitri klinično psihološki obravnavi zaradi ločitvene tesnobe in nasilja. Meni, da sodišče ne upošteva v zadostni meri dejstva, da je otrok začel odklanjati očeta zaradi nasilja in njegovih nepredvidljivih reakcij. Navaja, da se je očetovo nasilje stopnjevalo do točke, ko sta morala z mladoletnim otrokom zapustiti dom po dogodku z dne 16. 11. 2025. Iz zapisnika o razgovoru otroka na CSD izhaja, da se je izmikal vprašanjem, vezanim na njegove želje in dogajanje v družini. Ker o tem ni hotel govoriti, je izkazana potreba za opravo neformalnega razgovora, s katerim otrok lahko uresniči svojo pravico do izjave v postopku. Ta pravica je bila v tej zadevi kršena. Vztraja na mnenju, da bi se morali stiki začasno prekiniti, da se otrok stabilizira.

6.Predlagatelj v odgovoru na pritožbo nasprotne udeleženke predlaga njeno zavrnitev. Tudi nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagatelja in predlagala njeno zavrnitev. Pri tem še opozarja, da izvedenska mnenja, ki jih je svoji pritožbi in odgovoru na pritožbo priložil predlagatelj nimajo dokazne veljave v tem postopku.

7.Pritožba predlagatelja je delno utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa ni utemeljena.

8.V obravnavani zadevi oba starša desetletnega A. A. predlagata odločitev o njegovem zaupanju v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine. Hkrati je vsak od njiju vložil predlog za izdajo začasne odredbe za določitev stikov do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, je začasna odredba eden od ukrepov za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Z njo sodišče odloči, da bo zavarovalo koristi otroka še pred odločitvijo o glavni stvari, vendar le ob izpolnjenosti zakonsko določenega pogoja otrokove ogroženosti. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo zaradi ravnanj staršev ali zaradi lastnih psihosocialnih težav utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju (157. člen DZ). Izkazane morajo torej biti okoliščine, ki zahtevajo začasno nujno ukrepanje sodišča, da bi se preprečila škoda za otrokovo zdravje in razvoj, zaradi katerih ni mogoče čakati do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

9.Predlagatelj je zatrjeval, da otroku nastaja škoda na duševnem zdravju in razvoju, ker mu nasprotna udeleženka aktivno preprečuje in omejuje stike z njim, otroka odtujuje in z njim manipulira, vse z namenom, da bi izgubil čustveno vez z očetom. Ker z materjo ni mogoče doseči sporazumne ureditve stikov, naj jih določi sodišče. Mati otroka pa predlaga, da se stiki zaradi očetovega nasilja začasno ne izvajajo.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo vsebino in pomen pravice do stikov (tč. 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki izhaja iz 53. in 54. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), podrobneje pa jo opredeljujejo določila 141. člena DZ. Iz teh izhaja, da je pravica do stikov bistvena prvina starševske pravice, zato sta oba starša pri njenem zagotavljanju enakovredna (prvi odstavek 141. člena DZ). Pravico do stikov kot bistveno prvino pravice do družinskega življenje določa tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (8. člen EKČP). Če starša otroka ne živita skupaj, je določitev stikov primarno prepuščena njihovemu sporazumu. Določeni morajo biti tako, da so otroku v korist tako po obsegu kot po načinu izvrševanja. Če se starši ne sporazumejo o stikih, odloči o tem sodišče (peti odstavek 141. člena DZ). Če je zaradi nedoločitve stikov otrok ogrožen, lahko sodišče z začasno odredbo odloči o načinu njihovega izvajanja (četrta alineja prvega odstavka 162. člena DZ). Sodišče pa lahko pravico do stikov tudi odvzame ali omeji v skladu s 173. členom DZ (šesti odstavek 141. člena DZ). V drugem odstavku navedenega člena je kot omejitev pravice do stikov določena tudi začasna odredba o izvajanju stikov pod nadzorom po 163. členu DZ.

11.Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno poudarilo procesni vidik odločanja o začasnih odredbah. Trditve o otrokovi ogroženosti narekujejo sodišču hitro in učinkovito postopanje tudi na račun krnitve nekaterih procesnih jamstev, ki so v rednih postopkih neizbežna. Pri odločanju o začasnih odredbah je tako dokazni standard znižan na verjetnost (ne pa prepričanje), prav tako ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne izvede vseh predlaganih dokazov. Vendar pa je bilo v ustavnosodni praksi že večkrat izpostavljeno, da se pri odločanju o začasnih odredbah, s katerimi se odloča v družinskih sporih, v večji meri preizkusi, ali so podani razlogi za njihovo izdajo in da se odločitev ustrezno obrazloži. Kljub svoji začasni naravi te začasne odredbe navadno ostajajo v pravni veljavi dalj časa, zato imajo neposreden vpliv na končno odločitev. Tako lahko močno in trajno prizadenejo ne samo interese staršev, temveč tudi interese in korist otroka, ki po 56. členu Ustave uživa še posebno varstvo in skrb države.

Hkrati pa sodišče ni presojalo očetovih trditev o vzroku otrokove ogroženosti, ki naj bi bil v materinem manipuliranju z otrokom in njegovem odtujevanju z namenom, da bi izgubil čustveno vez z očetom. O tem izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršnih razlogov, pa čeprav odločitev, kot je obravnavana, ob zastoju v sodnem postopku, ki se v tej zadevi (že) nakazuje, dejansko lahko povzroči ali poglobi odtujenost otroka od starša.

V okoliščinah konkretnega primera in glede na zgoraj navedena izhodišča sodne prakse glede odločanja o začasnih odredbah v družinskih postopkih, posebej ko gre za uresničevanje pravice do stikov otroka s starši ter glede na dolgoročnost posledic odločitve o začasni odredbi za končno odločitev, je v obravnavanem primeru obstajala raziskovalna dolžnost sodišča, da v večji meri preizkusi trditve udeležencev in kljub načelu hitrosti razpiše narok in na njem izvede nezamudne dokaze (zaslišanje udeležencev, tudi oprava neformalnega razgovora z otrokom) in nato upravičenost ukrepa utemelji z zadostnimi razlogi.

Izpodbijana odločitev je glede na navedeno pomanjkljiva, saj temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, hkrati pa ne vsebuje razlogov o zavrnitvi predlagateljevih trditev o vzroku otrokove ogroženosti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi predlagatelja zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1). Ugotovljena pomanjkljivost bi terjala tudi razveljavitev začasne odredbe o določitvi stikov pod nadzorom. Vendar pa bi bila ta nesmiselna. Nesporno namreč je, da predlagatelj nima nikakršnih stikov z otrokom. Izdana začasna odredba o stikih pod nadzorom, ki predstavlja izvršilni naslov, pa mu daje možnost, da z otrokom do naslednje odločitve prvostopenjskega sodišča vzpostavi vsaj tak minimalen stik. To odločitev je zato pritožbeno sodišče potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Iz gornjih razlogov pa izhaja tudi pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe nasprotne udeleženke, da se stiki otroka z očetom sploh ne izvajajo. Če bi bile njene trditve verjetno izkazane, bi bila začasna odredba o stikih pod nadzorom ustrezen ukrep, predlog za ukinitev stikov pa pretiran. Njeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Napotki za postopanje prvostopenjskega sodišča so razvidni iz gornjih razlogov tega sklepa. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da nedvomno izkazan partnerski konflikt med udeležencema in stopnjevana stiska mld. A. A. izkazuje tveganje, da le ob udeležbi staršev ne bodo v potrebni meri izraženi njegovi interesi v tem postopku. To pa navaja na razmislek, ali je potrebno, da za njegove koristi v postopku skrbi tretja oseba oziroma kolizijski skrbnik (269. člen DZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena v zvezi z 165. členom in tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1)

-------------------------------

1Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-410/01, 7. tč. obrazložitve, Up-1630/22-43, tč. 14. obrazložitve, Up-116/24-54, U-I-28/24-23, tč. 26. obrazložitve.

2Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Strand Lobben in drugi proti Norveški, tč. 204 in 206 obrazložitve.

3Sodbi ESČP Sommerfeld proti Nemčiji, 63. točka obrazložitve in Strand Lobben in drugi proti Norveški, 213. točka obrazložitve.

4Tudi CSD ni navedel, da bi kdaj družino obravnaval zaradi nasilja.