Jedro

Pomemben element presoje o tem, ali neka aktivnost vsebuje elemente povečane nevarnosti, so konkretne okoliščine, ki so bile dejanski izvor poškodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka R. S. je dolžna tožniku P. H. plačati 2,020.000,00 SIT ter mu povrniti njegove pravdne stroške, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 225.136,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki v plačilo v uvodu navedeno glavnico z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in pravdne stroške. Presodilo je, da tožena stranka kot delodajalka tožniku odgovarja za škodo, ki jo je utrpel pri treningu samoobrambe z elementi borilnih veščin v rednem delovnem času. Ogrevalna vaja, ki jo je izvajal tožnik, vsebuje zahtevnejše telovadne prvine; transportni prijem spada med nevarnejše elemente borilnih športov, ki so tudi sicer nevarnejši od drugih. Oba vzroka za poškodbo sodita v odgovornostno sfero tožene stranke, ki tožniku objektivno odgovarja za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni našlo razlogov za soodgovornost tožnika k nastali škodi. Prav tako je presodilo, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da je trening potekal neorganizirano, pod slabim strokovnim vodstvom in po nedopustnem delovnem razporedu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da tožena stranka odgovarja za celotno izvedbo vadbenega procesa - torej, za vse pričakovane in predvidljive športne poškodbe udeležencev, ki jih ni moč pripisati ravnanju tretjega ali oškodovancu.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji obširno razlaga elemente odškodninske odgovornosti, pojma nevarne stvari in nevarne dejavnosti ter pogoje za odškodninsko odgovornost v teh primerih. Trdi, da trening samoobrambe z elementi borilnih veščin ne vsebuje elementov povečane nevarnosti, ampak je del redne vsakodnevne vadbe policistov. Neustrezni so zaključki v izpodbijani sodbi, da se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti. Odgovor na to je podal že izvedenec: 60% razlogov za posledice poškodbe gre pripisati poškodbi pri ogrevalni vaji, 40% pa transportnemu prijemu. Sodišči neutemeljeno zavračata tožnikov soprispevek k obsegu škode: sam se je odločil nadaljevati s treningom po prvi poškodbi. Tožnik je poznavalec borilnih veščin in izkušen pri tovrstnih treningih. Moral in mogel bi se zavedati resnosti svoje prve poškodbe in prenehati s treningom. Revizija citira nekaj misli iz revizijskih odločb o tem, koliko so se dolžni policisti pri opravljanju svojega dela izpostavljati nevarnostim. Končno revizija graja zavrnitev vštevanja prejete zavarovalnine in trdi, da bi sodišči morali všteti revalorizirane prejete zneske v dosojeno odškodnino.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije (naprej VS RS) je v svojih odločbah že večkrat zapisalo oceno o tem, kdaj je neka dejavnost nevarna oziroma, kdaj neka aktivnost vsebuje elemente povečane nevarnosti za udeležence. Večkrat je tudi poudarilo, da je treba pravni standard nevarne dejavnosti in nevarne stvari presojati glede na konkretne okoliščine dogodka. Eden pomembnejših elementov pri tej presoji je izvor poškodbe - predvsem konkretno dejanje ali aktivnost, pri kateri je do poškodbe prišlo. Nevarna je neka dejavnost predvsem takrat, ko po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zato, ker je pri njej podana večja nevarnost nastanka škode. Vzročnost med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo je zakonsko predpisana domneva (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). To pa pomeni, da je odgovorna oseba prosta odgovornosti le, kadar dokaže (obrnjeno dokazno breme), da nevarna dejavnost ni bila vzrok nastanku škode. Tudi dejanje oškodovanca samega ali koga tretjega lahko delno ali v celoti razbremeni odgovorno osebo njene odgovornosti (177. člen ZOR).

V obravnavani zadevi so dogodki potekali po ugotovitvah sodišč v naslednjem zaporedju: - tožnik se je moral dne 16.1.1995 v okviru rednega delovnega časa udeležiti treninga samoobrambe z elementi borilnih veščin; - udeleženci treninga so najprej posamično izvajali ogrevalne vaje, temu je sledila vadba posebnih strokovnih prijemov; - pri izvajanju ogrevalne vaje "iz stoje v preval" je tožniku klecnila leva roka, zato se je spustil postrani na vrat, kratko ga je zabolelo v delu vratne hrbtenice, vendar je bolečina takoj popustila, zato je s treningom nadaljeval; - pri izvajanju sedme ali osme vaje: "transportni prijem - davljenje od zadaj s pritiskom glave proti rami", je tožnika močno zabolelo v vratni hrbtenici, zato je s treningom prenehal; - tožnik je bil popoldne istega dne pregledan v urgentni ambulanti, kjer je bil diagnosticiran zvin vratne hrbtenice.

Pomembne dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP/77) so še, da ni dokazov, da trening ne bi potekal organizirano in pod ustreznim strokovnim vodstvom.

Opisane dejanske ugotovitve odgovorijo na vprašanje, kaj je bil primarni vzrok tožnikove škode. Pri izvajanju vaje iz stoje v preval je tožniku klecnila roka. Tega dogodka zagotovo tožena stranka ni mogla pričakovati in preprečiti, saj ni dvoma, da izhaja iz ravnanja samega oškodovanca. Nobenih trditev med postopkom ni bilo, da bi karkoli ali kdorkoli vplival na to, da je tožniku klecnila leva roka. Ostane vprašanje, ali je izvajanje take vaje dejavnost s povečano nevarnostjo. Revizijsko sodišče na to vprašanje odgovarja nikalno. Izvajanje take vaje same (torej predvsem stoje na rokah, pri čemer je tožniku roka klecnila) ne vsebuje povečane nevarnosti. Podlago za tako oceno je najti v vsakdanjem življenju. Stojo na rokah izvajajo osnovnošolci pri pouku telovadbe, stoja na rokah je pogosto del igre otrok. Iz splošnih življenjskih izkušenj je mogoče oceniti, da ta element sam po sebi ni nevaren. To velja seveda do takrat, dokler je stoja na rokah izvedena tako, kot je to predvideno: z izravnanimi rokami, ki obdržijo telo. V trenutku, ko ena roka klecne, vaja ni več izvedena pravilno. Razlog za klecanje roke je lahko v izvajalcu samem, lahko pa izvira iz delovanja tretje osebe. To je lahko nekdo, ki bi izvajalca vaje moral poučiti o pravilnem izvajanju vaje, lahko pa nekdo, ki je izvajalca vaje zmotil pri pravilnem izvajanju stoje, na primer tako, da je odvrnil njegovo zbranost drugam. V obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), da bi kdorkoli tožnika zmotil pri pravilnem izvajanju stoje. Upoštevanje vseh opisanih okoliščin, življenjskih izkušenj in vsebine pravnega standarda elementa s povečano nevarnostjo, narekujejo presojo, da stoja ni tak element in da je tožnik sam izvedel vajo na način, ki je pripeljal do poškodbe.

Transportni prijem je strokovni prijem, ki spada med milejša prisilna sredstva, ki jih policisti uporabljajo pri svojem delu, ko preprečujejo kršitve javnega reda in miru (Zakon o notranjih zadevah, Ur.l. SRS, RS, št. 28/80 do 49/98 in Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve Ur.l. SRS, št. 44/88, ki sta v času škodnega dogodka še veljala). Pravilno izvajanje tega prijema je torej del strokovne izobrazbe, ki jo mora policist poznati. Samo izvajanje transportnega prijema ne sme povzročiti poškodbe pri zdravi osebi, ampak je njegov namen le umiritev osebe, na kateri je strokovni prijem izveden. Tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o takem elementu, ki bi pravilno izveden predstavljal izvor povečane nevarnosti za nastanek poškodb. V obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano, da transportni prijem ne bi bil izveden pravilno.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravni standard dejavnosti s povečano nevarnostjo razlagali materialnopravno zmotno. Pri presoji obstoja povečane nevarnosti nista upoštevali vseh pravno odločilnih dejstev, predvsem pravilnosti izvajanja telovadne in strokovne vaje. S pravilnim in popolnim materialnopravnim pristopom, kot je zgoraj opisan, je rezultat presoje obstoja elementov s povečano nevarnostjo drugačen. Takih elementov ni najti, zato tudi objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo in njene posledice ni podana. V izvedenem postopku je bila izčrpana tudi trditvena podlaga za krivdno odgovornost tožene stranke in je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik k treningu samoobrambe razporejen v okviru rednega delovnega časa in da zatrjevanih opustitev potrebne skrbnosti pri organizaciji in izvedbi treninga ni bilo. Ugotovljena so bila torej vsa pravno odločilna dejstva, zato je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo izpodbijani sodbi in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 395. člena ZPP/77).

Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je sprememba odločitve o stroških pravdnega postopka. Ker tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini, kot je določena v odvetniški tarifi in tarifi sodnih taks oziroma tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (154., 155. in 166. člen ZPP/77).