Jedro

Pri presoji ali je odreditev pripora neogibna, mora sodišče pretehtati: a) ali je poseg sploh nujen, ker cilja ni mogoče doseči z ukrepom, ki je po svoji naravi milejši; b) ali je poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in c) ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 31.12.2008 zoper osumljenega E.M. odredila pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 28.12.2008 od 2.40 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, kot neutemeljeno.

2. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenega E.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da vložnik trdi, da pri osumljencu ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kakor tudi priporna razloga iz 1. in 3. točke 201. člena ZKP, sodišče pa tudi ni presodilo možnosti uporabe milejšega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da osumljenemu pripor odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Osumljenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri svojih dosedanjih navedbah ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da osumljencu pripor odpravi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

6. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče opraviti presojo ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

7. Osumljenčev zagovornik opozarja na odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih ter na nasprotja med njimi, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, podrejeno pa izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je osumljeni storil kaznivo dejanje ter obstoj pripornih razlogov. V zvezi z obstojem utemeljenega suma navaja, da storilec ni odgovoren, če je neprišteven. Poudarja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o subjektivnem elementu kaznivega dejanja nima razlogov o odločilnih dejstvih, da iz vseh zbranih dokazov ni mogoče razbrati kdo je storilec očitanega kaznivega dejanja ter da ni nobenega dokaza, da je osumljenec sodeloval pri natovarjanju vreč v minibus ali kakorkoli aktivno sodeloval pri pobegu, niti da je vstopil na območje "hale oškodovanca".

8. Očitek, da utemeljen sum ni podan oziroma da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Preiskovalna sodnica je v prvem in drugem odstavku na šesti strani ter v prvem odstavku na sedmi strani navedla dokaze in podatke, ki kažejo, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje velike tatvine. Sklepanje o utemeljenem sumu v zvezi s storitvijo navedenega kaznivega dejanja je sodišče med drugim oprlo na izjavo varnostnika B.F., iz katere je razvidno, da je ob hali opazil kombi in videl tri osebe, ki so skočile v avto in voznika, ki je s kraja odpeljal. Vozilu so varnostniki ves čas sledili do prihoda policistov, ki so ugotovili, da se v vozilu nahajajo ravno osumljeni, med katerimi je bil tudi E.M. Policisti so v vozilu našli osemnajst vreč, ki so bile napolnjene z zlitino, ki je bila odtujena iz družbe V.d.o.o. in je bila njena last. Enake prazne vreče so našli tudi v prostoru iz katerega je bila surovina ukradena. Po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja navedenih okoliščin kaže, da je podano zadosti dokazov, da naj bi osumljenec, skupaj z ostalimi udeleženci, storil očitano mu kaznivo dejanje.

9. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom osumljenca, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ker o subjektivnem elementu kaznivega dejanja izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker storilec ni odgovoren, če je neprišteven. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi se pojavil dvom v storilčevo prištevnost. Prištevnost se namreč domneva in je zato, če ne nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti prištevnost izključena, ni potrebno posebej utemeljevati.

10. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in posebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje s katerim grozi. To določbo je treba razlagati tako, da za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

11. Osumljenčev zagovornik v zahtevi navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, saj osumljenec do slej še ni bil kaznovan in je dobro situiran romunski državljan, ki ima z ženo trgovino z živili, ki ustvarja precej visok dohodek. S to popolnoma nekonkretizirano trditvijo, ki je celo v nasprotju s samo vsebino zahteve, ki v drugem odstavku na zadnji strani navaja, da je obdolženec nezaposlen in ga finančno preskrbuje žena, osumljenčev zagovornik na najsplošnejši ravni ponuja svojo dokazno oceno okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti. Na takšen način glede obstoja tega pogoja za pripor vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Sodišče je sklep o osumljenčevi iteracijski nevarnosti utemeljilo z navedbami, da iz samega načina storitve kaznivega dejanja izhaja drznost storilcev, ki jih ni ustavilo dejstvo, da gredo v tujo državo, ki je ne poznajo, izvršiti kaznivo dejanje, da so storilci odnesli najboljšo in najdražjo surovino, ki je za proizvodni proces nujno potrebna, da so člani združbe z mednarodnim karakterjem, pri obdolženem E.M. pa so celo našli dokumente brez zaščitnih elementov. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče z navedeno argumentacijo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu razumno utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

12. Priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če se storilec skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil. 13. Vložniku ni mogoče pritrditi, ko navaja, da ni podan priporni razlog begosumnosti, ker je obdolženi državljan Romunije, ki je članica Evropske unije, in zato v skladu z načelom reciprocitete, ki velja za izročanje storilcev kaznivih dejanj med članicami Evropske unije, kadarkoli dosegljiv slovenskemu sodišču. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili ter argumentirali sklep o obstoju navedenega pripornega razloga. Navedli sta, da na realno nevarnost, da bo osumljenec pobegnil ter tako postal našim pravosodnim oblastem nedosegljiv, kaže zlasti dejstvo, da je skupaj s sostorilci s kraja kaznivega dejanja zbežal, kljub temu, da sta jima sledili vozili varnostne službe, upoštevalo pa tudi visoko predpisano kazen za to kaznivo dejanje, da osumljenec v Republiki Sloveniji nima ne stalnega ne začasnega prebivališča, da tukaj ni zaposlen in nima premoženja ter da njegova osebna izkaznica in potni list nista imela predpisanih zaščitnih elementov.

14. Izročanje storilcev kaznivih dejanj med državami članicami Evropske unije ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (Ur. l. RS, št. 102/2007 z dne 9. 11. 2007), ki med drugim ureja tudi evropski nalog za prijetje in predajo, katerega cilj je pospešitev in poenostavitev izročanja (ekstradicije) oseb med državami članicami Evropske unije. V obravnavanem primeru je bilo v postopku pred našim sodiščem ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se zoper osumljenca odredi pripor. Zgolj dejstvo, da je osumljenec državljan Romunije, ki je članica EU, ne pomeni, da pri njem ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica EU, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Kljub možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih. Kolikor osumljenčev zagovornik v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP navaja, da je osumljenec poročen in oče leto dni starega otroka ter da ima v Sloveniji svojega zagovornika, s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega tega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

15. Vložnik napačno navaja, da bi sodišče moralo upoštevati določilo prvega odstavka 432. člena ZKP, ki določa, da se pripor odreja le izjemoma. Po vsebini s tem izpodbija presojo sodišča o možnosti uporabe milejšega ukrepa za odvrnitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti osumljenca. Zakonska določba, ki jo navaja vložnik, velja za skrajšani postopek, v obravnavanem primeru pa se, glede na očitano kaznivo dejanje velike tatvine, ki naj bi ga storil obdolženec, uporabljajo določila o priporu, ki veljajo za redni postopek. V skrajšanem postopku se določila o priporu uporabljajo še bolj restriktivno kot v rednem postopku. Pripor pa je tudi v rednem postopku izjemen ukrep, ki se ga sme odrediti zoper osumljenca samo, če se ne da isti cilj doseči z nobenim drugim, milejšim ukrepom. Pri presoji ali je odreditev pripora neogibna, mora sodišče pretehtati: a) ali je poseg sploh nujen, ker cilja ni mogoče doseči z ukrepom, ki je po svoji naravi milejši; b) ali je poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in c) ali je teža posledic tega ukrepa v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Odločitev, ki jo je v izpodbijani pravnomočni odločbi sprejelo sodišče, prenese presojo z vseh vidikov tega testa. Na podlagi okoliščin, ki kažejo na visoko stopnjo osumljenčeve ponovitvene nevarnosti, načina storitve in teže osumljenčevega posega v oškodovančeve premoženjske pravice, s katerim je bila ogrožena varnost slednjega ter na podlagi visoke stopnje nevarnosti, da bo osumljenec pobegnil in tako postal nedosegljiv tako našim kot romunskim pravosodnim organom, je sodišče pravilno sklepalo, da je zaradi zagotovitve varnosti morebitnim novim oškodovancem ter zaradi zagotovitve nemotenega poteka kazenskega postopka odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna. Pogoj za uporabo milejših ukrepov je, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo pričakovanje, da jih bo tisti, zoper katerega bodo ti ukrepi odrejeni, tudi spoštoval. Glede na okoliščine, ki jih je pri osumljencu ugotovilo sodišče, pa ni nobene podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem ponovitveno nevarnost ter begosumnost mogoče odpraviti s kakšnim od ukrepov, ki so milejši od odreditve pripora.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega E.M., niso podane, zahteva pa je v pretežni miri vložena zaradi nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določbo 425. člena ZKP.