Jedro

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila niti po 2., niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil, saj v kraju, od koder prihaja, ni vojnih razmer. Iz poročil Visokega komisariata ZN za begunce in Amnesty Internationala pa ne izhaja, da bi bila tožnica, sicer muslimanka, zaradi narodnosti oz. veroizpovedi preganjana, kar pomeni, da njena varnost in fizična integriteta nista ogroženi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1690/2000-12 z dne 23.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.8.2000. Z njo je bila zavrnjena tožničina prošnja za azil v Republiki Sloveniji in odločeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi sodišče navaja, da je tožnica v tožbi utemeljevala svojo prošnjo z okoliščinami, ki so drugačne od tistih, ki jih je navajala v azilnem postopku. Zato je sodišče razpisalo glavno obravnavo. Na njej je tožnica izjavila, da se je v azilnem postopku bala povedati resnico. Slovenski azilni organi bi namreč preverjali njene navedbe pri črnogorskih oblasteh, zato se je bala za varnost svojcev. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica na zaslišanju 15.6.2000 opozorjena na določila 3. odstavka 24. člena in 3. odstavka 29. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, v nadaljevanju ZAzil) ter da je zaslišanje zaupne narave.

Verodostojnost zapisnika je potrdila s svojim podpisom. Na glavni obravnavni ni ugovarjala, da bi ji bile kratene pravice, ki ji gredo kot prosilki azila v postopku. Navedbam, da se je v azilnem postopku bala govoriti resnico zaradi represalij, ki bi jih utrpeli njeni sorodniki v Črni gori, sodišče ni poklonilo vere. Razlogi, navedeni v vlogi za azil z dne 2.6.1999 in na zaslišanju 15.6.2000 so namreč enaki. Azilni postopek je zaupne narave in je bila tožnica o tem poučena. Na glavni obravnavi tožnica ni prepričljivo pojasnila, zakaj je šele v tožbi predstavila druge ("prave") razloge za azil. Nove razloge je sodišče zato ocenilo za neverodostojne. Sicer pa iz poročila Visokega komisariata ZN za begunce in Amnesty Internationala ne izhaja, da bi bili muslimani v Črni gori preganjani zaradi narodnosti ali veroizpovedi. Splošno znano je tudi, da se Črna gora osamosvaja ter da na meji s Kosovom, kjer leži mesto R., ni vojnih razmer, policijske sile pa so podrejene oblastem v Podgorici. Vse to pomeni, da tožničina varnost in fizična integriteta nista ogroženi. Ker tako ni mogoče govoriti o preganjanju, ki temelji na narodnosti ali verski pripadnosti, je strah pred preganjanjem neutemeljen. Zato tožnica, po presoji sodišča prve stopnje, ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil. Prav tako, glede na razmere, tožničina varnost in fizična integriteta v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ob vrnitvi v Črno goro, ne bosta ogroženi.

Tožnica v pritožbi navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Ogroženo je namreč njeno življenje. Vse navedbe je pripravljena dokazati, vendar jih trenutno ne more zaradi pritožbenega roka. Ko bo ponovno vabljena na zaslišanje, bo dokazila o preganjanju in ogroženosti predložila. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da soglaša z izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovori pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvomov o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke, s katero je ta zavrnila njeno prošnjo za azil. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo tako tožničine navedbe v azilnem postopku kot tudi njene navedbe v tožbi in to potem, ko je razpisalo in opravilo glavno obravnavo, na kateri je bila tožnica zaslišana. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo navedlo, zakaj tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, in to niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Navedeni razlogi so skladni s podatki upravnih spisov. Pritožnica v pritožbi ne trdi, da postopek ni tekel v skladu z zakonom in tudi ne, da ni bila opozorjena na tiste določbe zakona, kot jih navaja izpodbijana sodba. Pritožnica zato ne more z uspehom izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje zgolj s trditvijo, da je v primeru ponovnega zaslišanja pripravljena dokazati vse svoje trditve. Takšna možnost ji je bila dana. Razloge za azil je predstavila. Bili so presojeni in dejanskih zaključkov in ocene uveljavljanih razlogov niti ne izpodbija. Takšna pritožba zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.