Jedro

Skladno z 22. členom Sporazuma socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino nosilec vsake pogodbenice po zakonodaji, ki velja zanj, ugotavlja, ali posameznik oziroma zavarovana oseba izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do določene dajatve. Za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 oziroma po slovenski zakonodaji, na podlagi dobe, ki jo je tožničin mož dopolnil v Republiki Sloveniji, je pristojen toženec ZPIZ Slovenije. Tožnica ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. ... z dne 29. 4. 2014 in odločba št. ... z dne 25. 11. 2013 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločbama toženca, kjer je zavod storil dve napaki. Sprašuje se, zakaj je dobila zavrnilno odločbo, čeprav je izpolnjevala pogoje starosti 45 let. Meni, da je zavod spregledal, da je rojena leta 1965 (pravilno: 1956), kar pomeni, da je leta 2000, ko je otrok končal šolo, imela več let kakor je predpisano (44 let v prejšnjem štetju in 10 v tem, kar znaša 54 let). Nadalje se sprašuje, kako je sploh mogoče, da je nosilec bosansko-hercegovskega zavarovanja sprejel njeno zahtevo in jo poslal v Slovenijo, čeprav je vedel, da nima pravice do vdovske pokojnine. Vprašanje pa je tudi, zakaj Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ni opozoril bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da njegovo postopanje ni pravilno. Predlaga, da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem možu, ki je v Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 29. 4. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 25. 11. 2013, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

6. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica po Sporazumu socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08, MP št. 10/08, v nadaljevanju sporazum) dne 6. 8. 2013 vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A., ki je umrl 29. 10. 1981. Med strankama ni sporno, da je tožnica, rojena 19. 2. 1956, na dan smrti moža dopolnila 25 let starosti in da je družinsko pokojnino skupaj z otrokom uživala do 30. 9. 2000, ko pa je dopolnila 44 let in 7 mesecev starosti.

7. Ker je v času vložitve zahteve veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; ZPIZ-2) skladno z določbo prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu ZPIZ-1, lahko uveljavijo pravico do vdovske ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji določeni v 109. členu ZPIZ-1. Glede na takšno pravno podlago je potrebno za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), veljavnega do 31. 12. 2012. V skladu z določbo prve alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 421. členom lahko vdovsko pokojnino uveljavi vdova umrlega zavarovanca, če je do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolnila starost 50 let in 6 mesecev. Vdova, ki do moževe smrti ni dopolnila 50 let in 6 mesecev, dopolnila pa je 45 let in 6 mesecev, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let in 6 mesecev starosti.

8. Nadalje določba sedmega odstavka 110. člena določa, da ne glede na pogoje, določene v prvi alineji prvega odstavka in v tretjem odstavku tega člena, pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanke: če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 45 let in 6 mesecev - če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starost 45 let in 6 mesecev, dopolnila pa je 40 let in 6 mesecev, ko dopolni 45 let in 6 mesecev starosti.

9. Glede na to, da je tožnica ob moževi smrti dopolnila starost 25 let, ne izpolnjuje nobenega od zgoraj navedenih pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, ki je bila od 1. 10. 1983 dalje že uživalka družinske pokojnine po pokojnem možu skupaj z otrokom do 30. 9. 2000, ko je pravica do družinske pokojnine prenehala otroku B.B., rojeni 17. 12. 1979, pa ne izpolnjuje pogojev niti po šestem odstavku 110. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 421. člena ZPIZ-1. Po citiranih določbah vdova, ki je med trajanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine, pridobljene ob pogojih iz tretje alineje prvega odstavka 110. člena (uživanje družinske pokojnine, skupaj z otroci) v letu 2000 (leto odpada otroka) dopolnila starost 50 let in 6 mesecev, obdrži pravico do vdovske pokojnine trajno. Če ji ta pravica preneha pred dopolnjeno starostjo 50 let in 6 mesecev, toda po dopolnjenih 45 let in 6 mesecev starosti, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 50 let in 6 mesecev starosti.

Tožnica je na dan 30. 9. 2000, to je na dan, ko je otroku B.B., prenehala pravica do družinske pokojnine, dopolnila 44 let in 7 mesecev starosti. To pa pomeni, da v času uživanja družinske pokojnine skupaj z otroci, ni izpolnila pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbi šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Tožnica bi glede na citirano določbo šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 na dan 30. 9. 2000 morala dopolniti najmanj 45 let in 6 mesecev starosti, da bi pravico do vdovske pokojnine lahko uveljavila, ko bi dopolnila 50 let in 6 mesecev starosti.

10. Ker je tožnica na dan 30. 9. 2000 dopolnila 44 let in 7 mesecev starosti, je nepomembno, da je bila ob uveljavitvi pravice do vdovske pokojnine (6. 8. 2013) že stara 45 let oziroma, da njena starost znaša 54 let, kot navaja v pritožbi. Glede na določbo šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 je pomembno, če je dopolnila starost 45 let in 6 mesecev 30. 9. 2000, ko je pravica do družinske pokojnine prenehala otroku. Glede na prvo alinejo prvega odstavka in tretjega odstavka 110. člena ter sedmi odstavek 110. člena ZPIZ-1 pa bi bil pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine izpolnjen, če bi tožnica ob moževi smrti dopolnila 50 let in 6 mesecev oziroma 45 let in 6 mesecev, da bi pridobila pravico do družinske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let in 6 mesecev starosti. Če pa tožnica ob moževi smrti ni imela lastnosti zavarovanke, pa bi morala tedaj dopolniti starost 45 let in 6 mesecev oziroma najmanj 40 let in 6 mesecev, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine, ko bi dopolnila 45 let in 6 mesecev starosti. Tožnica, ki je ob moževi smrti dopolnila 25 let starosti, tudi teh pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ne izpolnjuje.

11. Skladno z 22. členom sporazuma nosilec vsake pogodbenice po zakonodaji, ki velja zanj, ugotavlja, ali posameznik oziroma zavarovana oseba izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do določene dajatve. Za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 oziroma po slovenski zakonodaji, na podlagi dobe, ki jo je tožničin mož dopolnil v Republiki Sloveniji, je pristojen toženec ZPIZ Slovenije, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja sprejel tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine in jo odstopil ZPIZ Slovenije, čeprav je vedel, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.