Jedro

Pravno praznino v zvezi s plačilom prehrane zaradi neenakomerno razporejenega delovnega časa iz panožne kolektivne pogodbe razlagati tako, da je tudi tožnik upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom v enakem obsegu, kot delavci, ki delo opravljajo v nadurnem in prerazporejenem delovnem času - v višini sorazmernega urnega zneska in je s tem zagotovljena enaka obravnava vseh delavcev, ki delajo preko 11 ur dnevno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 10. 1. 2022 (točka I izreka), zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev, da je upravičen za 12 urni delovni čas do dveh malic oziroma do plačila dveh malic, kot to določa zakonodaja in KPD KMiL (točka II izreka), zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 16. 8. 2019 do 31. 7. 2021 izplačati za leto 2019 znesek v višini 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2019 dalje do plačila, za leto 2020 znesek v višini 336,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2020 dalje do plačila in za leto 2021 znesek v višini 64,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2021 do plačila, vse iz naslova premalo izplačanega povračila stroškov za prehrano (točka III izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 435,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper točke II, III in IV odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik upravičen do dveh malic oziroma plačila za dve malici, ker naj bi tožnik zahteval ugotovitev dejstva, kar je v nasprotju z 181. členom ZPP. Tožnik opozarja, da ima vtoževani znesek neplačila malice podlago v 55. členu KPD KMiL, ker pa dajatveni zahtevek še ni zapadel, je bilo potrebno s tožbo v drugem delu tožbenega zahtevka zahtevati ugotovitev, da ima tožnik pravico tudi v bodoče. V točkah 10, 11 in 12 obrazložitve, je sodišče napačno oziroma nepopolno uporabilo materialno pravo in se samo spustilo v presojo določbe 55. člena KPD KMiL, kar ni v njegovi pristojnosti. Določba tega člena je popolnoma jasna. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 63. člena KPD KMiL, ki govori o omejitvi povračil stroškov, pri tem pa je prezrlo, da je omejitev možna le, če ni drugače urejeno v kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca. Dejstvo je, da delodajalec povrnitve stroškov ne more urediti slabše kot je urejena v kolektivni pogodbi. Napačna je tudi presoja sodišča, da tožnik ne dela 4 dni na teden, saj dejansko dela še več, saj ima glede na način dela sistemske presežke ur (prerazporejen delovni čas). Dodaten pogoj iz 55. člena KPD KMiL je, da tako delo traja več kot 11 ur dnevno, temu pa je zadoščeno, saj delo traja 12 ur na izmeno. Tako tožnik, glede na določbo 2. točke 24. člena te kolektivne pogodbe o neenakomerni razporeditvi in začasni prerazporeditvi delovnega časa v enoletnem oziroma 12 mesečnem referenčnem obdobju, dela polni delovni čas. Prav tako ne drži stališče sodišča prve stopnje, da je dodaten topli obrok oziroma plačilo malice namenjeno le delavcem, ki delajo nadurno delo, saj je s tem stališčem, ki ga je zavzelo na podlagi 63. člena KPD KMiL in Uredbe, zapolnilo pravno praznino v 55. členu KPD KMiL, s tem pa je prekoračilo svoja pooblastila in samovoljno uredilo materijo, ki jo lahko urejajo le socialni partnerji. Tožnik namreč izpolnjuje oba kriterija iz 2. točke 55. člena KPD KMiL, po katerih je delavec upravičen do dveh malic, če dela v prerazporejenem delovnem času ali opravlja delo preko polnega delovnega časa in dela več kot 11 ur. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da je toženka zaradi organizacije dela delo razporedila na sistem 12/24/12/48, zato delavci delajo več kot 11 ur na dan. Napačna je tudi ugotovitev, da delavci, ki poleg 8 rednih ur opravijo še 4 nadure, dobijo le sorazmerni del, saj prejmejo izplačilo za dve malici. Sodišče se je napačno naslonilo na določbo 63. člena KPD KMiL in Uredbo, saj ta ureja le davčni vidik prejemka, s tem pa je enostavno povozilo pravice vseh delavcev, ki delajo več kot polnih 11 ur. Sklicevanje na podjetniško KP je brezpredmetno, saj je ta v nasprotju s KPD KMiL, ki ima naravo zakona, ta materija pa tudi ne sodi med izjeme, ki se na nižji ravni lahko uredijo drugače. Napačen pa je tudi zaključek sodišča v točki 14, da med strankama ni sporno, da je tožnik upravičen le do 9,16 EUR plačila, saj v nasprotnem primeru tožnik ne bi vložil tožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe tožnika. Navaja, da je odločitev sodišča o delnem zavrženju tožbe pravilna. Ugotovitveni zahtevek je zavrglo, ker tožnik zahteva ugotovitev dejstva, če pa bi zahteval ugotovitev pravice, pa je ta vsebovana že v dajatvenem zahtevku. Poleg tega pa tožnik ni navedel konkretnih trditev, da obstaja upravičena potreba, da se njen pravni položaj zavaruje z ugotovitveno tožbo, kljub zapadlosti dajatvenega zahtevka. Nadalje navaja, da tožnik sploh ni obrazložil, zakaj sodišče ni pristojno za razlago in presojo določbe kolektivne pogodbe. S tožbo je zahteval, da sodišče odloči o tem, ali je upravičen do dveh malic ali ne, po tem ko je to vprašanje postalo sporno med sindikatom in toženo stranko. Sodišče je ugotovilo, da gre za pravno praznino, ki jo je dopolnilo po pravilih analogije z uporabo namena določbe 55. in 63. člena kolektivne pogodbe in Uredbo. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve navedlo, da podjetniški kolektivni pogodbi toženke predpisujeta rešitev kot izhaja iz kolektivne pogodbe dejavnosti, zato podjetniška kolektivna pogodbe materije ne ureja slabše kot kolektivna pogodba dejavnosti. Tako je sodišče pravilno zaključilo, da 63. člen KPD KMiL določa zgornjo mejo povračila stroškov v zvezi z delom, razlaga tožnika, da 55. člen določa višje povračilo pa je napačna. Opozarja tudi, da je tožnik v postopku na prvi stopnji trdil, da gre za prerazporeditev delovnega časa, v pritožbi pa v zvezi z zaključkom sodišča, da je ruski turnus neenakomerno razporejen delovni čas, navaja, da je vseeno ali gre za enakomerno ali neenakomerno razporeditev delovnega časa. Ključno je, da izrecne določbe v kolektivni pogodbi dejavnosti, ki bi urejala tožnikovo situacijo, ni in tudi ni utemeljenega razloga, da bi delavce, ki delajo več kot 11 ur iz različnih razlogov, delodajalec obravnaval drugače. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik je vložil zahtevek, da je upravičen za 12 urni delovni čas do dveh malic oz. do plačila dveh malic kot to določa veljavna zakonodaja in Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (KPD KMiL, Ur. l. RS, št. 78/2014 in naslednji). Sodišče prve stopnje je tožbo v tem delu zahtevka pravilno zavrglo, s tem zahtevkom zahteva ugotovitev dejstva, kar je v nasprotju z določbo 181. člena ZPP. Tožnik je vložil dajatveni zahtevek za plačilo razlike zneska do višine dveh malic, v posledici takega zahtevka pa je odločitev odvisna od ugotovitve obstoja te pravice, ki ji sledi obsodba na plačilo obveznosti. Zato z vložitvijo dajatvenega zahtevka ugotovitveni interes odpade.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da določba 55. člena KPD KMiL med strankama ne more biti sporna v smislu določb 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/2007 in naslednji), saj tožena stranka ni podpisnica te kolektivne pogodbe, prav tako v zvezi s to kolektivno pogodbo ni bila sprejeta nobena razlaga s strani strokovne komisije, zato je obseg stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna tožniku povrniti za prehrano (saj delavcem toplega obroka ne zagotavlja), ugotavljalo na podlagi namena določb 55. in 63. člena KPD KMiL, njene Tarifne priloge in Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006 in naslednji). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni pristojno presojati določbe 55. člena KPD KMiL. Sodišče mora pri svoji odločitvi pravilno uporabiti materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Materialno pravna podlaga pa ni le določba enega člena, ampak določbe vseh predpisov, ki urejajo pravno problematiko določenega področja, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Tožnik opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času po določbi šestega odstavka 148. člena ZDR-1. Toženka kot delodajalec tožniku ne more zagotoviti, da bi delal najmanj štiri dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka nujno pride do situacije, da dela le tri dni na teden. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od klasične razporeditve 40 urnega tedenskega delovnega časa, vendar pa je tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (glej sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2012) kot je bil tožnikov delovni čas pri toženi stranki – 12 ur dela v dnevni izmeni – 24 ur počitka – 12 ur dela v nočni izmeni – 48 ur počitka.

9. Tožnik tudi ni opravljal dela preko polnega delovnega časa, zato ni upravičen do dodatnega toplega obroka po drugem odstavku 55. člena KPD KMiL. KPD KMiL povračila stroškov prehrane za delo preko 11 ur zaradi neenakomerne organizacije delovnega časa sploh ne ureja. Tožena stranka pa delavcem ne zagotavlja toplega obroka, ampak jim povrne stroške za prehrano med delom.

10. Sodišče je zavzelo pravilno stališče, da je potrebno pravno praznino v zvezi s plačilom prehrane zaradi neenakomerno razporejenega delovnega časa iz panožne kolektivne pogodbe razlagati tako, da je tudi tožnik upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom v enakem obsegu, kot delavci, ki delo opravljajo v nadurnem in prerazporejenem delovnem času – v višini sorazmernega urnega zneska in je s tem zagotovljena enaka obravnava vseh delavcev, ki delajo preko 11 ur dnevno. Določba 63. člena KPD KMiL določa, da se vsi stroški v zvezi z delom in drugi prejemki, razen solidarnostne pomoči, jubilejne nagrade in odpravnine ob upokojitvi ne glede na druga določila te kolektivne pogodbe izplačajo največ v višini in pod pogoji, določenimi v Uredbi, razen če je drugače dogovorjeno v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu pri delodajalcu.

11. Po določbi 2. odstavka 2. člena Uredbe se delavcu, ki je na delu prisoten deset ur ali več za ta dan, poleg povračila stroškov za 8 ur redne prisotnosti na delu 6,12 EUR, ki se ne všteva v davčno osnovo, v davčno osnovo ne všteva tudi povračilo stroškov za prehrano na delo do višine 0,76 EUR za vsako dopolnjeno uro prisotnosti na delu po osmih urah prisotnosti na delu. Podjetniški pogodbi tožene stranke z dne 17. 6. 2019 v tretjem odstavku 72. člena (B1) in z dne 20. 12. 2019 v tretjem odstavku 77. člena (B2) predpisujeta, da delavcem z dvanajsturnim delavnikom pripada obrok in pol oz. denarno nadomestilo za dan in pol, pri čemer je znesek določen v tarifni prilogi kolektivne pogodbe dejavnosti.

12. Iz plačilnih list tožnika (A1) izhaja da je toženka tožniku na dan prisotnosti na delu, ko dela 12 ur plačala 9,16 EUR in sicer 6,12 EUR + 4 x 0,76 EUR, kar pomeni, da toženka tožniku za prisotnost na delu nad osem ur izplačuje nadomestilo za prehrano skladno z navedenimi določbami in je sodišče tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik tudi glede na opravljeno število delovnih ur z ostalimi delavci ni bil prikrajšan, saj je prejel pravilen znesek povračila stroškov prehrane.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. v zvezi s 366. členom ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. in 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.