Jedro

S potekom paricijskega roka je inšpekcijska odločba postala izvršljiva. Ker zavezanec davka ni plačal, je organ pristopil k prisilni izterjavi. S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.5.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 11.1.2000. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zoper tožečo stranko dovolil prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v višini 3.846.864,00 SIT in zamudnih obresti v višini 1,801.398,50 SIT iz sredstev na računih tožnika. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na utemeljitev odločbe tožene stranke. Citira določbo 40. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/86 do 108/99), po kateri se zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, uvede postopek prisilne izterjave. Podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi je izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov odločba o naložitvi plačila davka od dobička pravnih oseb za leta 1995, 1996 in 1997 ter plačila davka od prometa, storitev in proizvodov. Na podlagi določbe 20. člena ZDavP pa pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, če ni z zakonom drugače določeno. Neutemeljen je tožbeni ugovor v zvezi z nepravnomočnostjo izvršilnega naslova, saj je v obravnavanem primeru postala odločba o naložitvi plačila davka od dobička pravnih oseb in davka od prometa storitev in proizvodov izvršljiva s potekom paricijskega roka, saj pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, na kar je bila tožeča stranka opozorjena v izreku odločbe, ki se izvršuje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi druge tožbene ugovore, saj v obravnavanem primeru ne gre za izvrševanje obveznosti iz seznama zaostalih davčnih obveznosti, pa tudi odločitev tožene stranke, na katero se tožeča stranka sklicuje v tožbi (odločba z dne 13.3.2002), ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu, saj se nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo.

Tožeča stranka v pritožbi ugovarja višini ugotovljenega dolga, ki izhaja iz odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 12.8.1999, ki v obravnavanem primeru predstavlja izvršilni naslov. Davčni organ je bil pri ugotavljanju obveznosti pristranski in ni upošteval s strani tožeče stranke predloženih argumentov. Tožeča stranka zato vztraja, da se najprej odloči o osnovni odločbi, ki je izdana na podlagi zapisnika o pregledu davčnih obveznosti. Poudarja, da so ji bila vsa sredstva s prisilno izterjavo že vzeta iz računa. Zato je morala najeti kredit, ki ga plačuje z visokimi obrestmi. Meni, da bi bilo pred odločitvijo potrebno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravično odločbo. Cilj dokazovanja mora biti ugotovitev resničnega dejanskega stanja, pri čemer se ocenjuje vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, prosta presoja pa ne sme biti samovoljna presoja, niti presoja po prostem preudarku. Vse to je sodišče prve stopnje spregledalo in odločalo izključno iz pozicije moči. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo oceni iz vidika pravilnosti davčnega postopka in odmere obveznosti po osnovni odločbi, hkrati pa opozarja na upoštevanje načela enakosti v postopku. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zaradi navedenega je pritožbo v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavanem primeru se izterjujejo obveznosti po inšpekcijski odločbi, št. 416-115/99-I/ŽM,BF z dne 12.8.1999. Navedena odločba je postala izvršljiva dne 11.11.1999, po poteku paricijskega roka. Na podlagi 20. člena ZDavP namreč pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker tožeča stranka ni v celoti poravnala svojih obveznosti po navedeni inšpekcijski odločbi, je v skladu z določbo 40. člena ZDavP davčni organ uvedel postopek prisilne izterjave. S pretekom roka za plačilo je namreč inšpekcijska odločba postala izvršljiva, izvršljiva odločba pa je izvršilni naslov tako po ZDavP, kot tudi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, 282. člen). Sklep o prisilni izterjavi pa vsebuje tudi vse obvezne sestavine iz 43. člena ZDavP.

Tožeča stranka niti ne ugovarja pravilnosti uporabe zgoraj navedenih določb ZDavP, temveč smiselno izpodbija odločbo z dne 12.8.1999, ki predstavlja izvršilni naslov v obravnavanem primeru. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da v postopku prisilne izterjave s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo (1. odstavek 46, člena ZdavP).

Pravno nepomembne so revizijske navedbe, ki se nanašajo na načelo proste presoje dokazov, saj ni razvidno, katere kršitve skuša revidentka s temi navedbami utemeljevati. Odločilno je zgolj dejstvo, da je bila v obravnavanem primeru odločba z dne 12.8.1999 izvršljiva in da je sklep o dovolitvi izvršbe vseboval vse, kar na podlagi določb 43. člena ZDavP mora vsebovati.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo, na podlagi določbe 92. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.