Jedro

Pravilnosti odmere komunalnega prispevka ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba nima razlogov o tem, alije za komunalno opremo, ki jo toženka šteje kot izboljšavo, pridobljeno uporabno dovoljenje, ali je kanalizacijsko omrežje zgrajeno in je priključitev nanj izvedljiva ter ali je komunalna oprema določena v programu opremljanja.

Ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah, preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Mozirje š št. 354-0010/2022-6 z dne 31. 5. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Občinska uprava Občine Mozirje je kot organ prve stopnje v izpodbijani odločbi z dne 31. 5. 2022 tožnikoma v zadevi priključitve objekta - stanovanjske hiše (stavba ...) na nepremičnini parcela ... katastrska občina ... na javno kanalizacijsko omrežje odmerila komunalni prispevek v višini 1.951,94 EUR (1. točka izreka). Odločila je še, da je izračunani komunalni prispevek v odmerjeni višini zavezanec dolžan plačati pred priključitvijo objekta na javno kanalizacijsko omrežje na tam navedeni podračun Občine Mozirje in da je plačilo možno tudi na obroke (2. točka izreka) ter da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi se organ sklicuje na Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2).1 Navaja, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo lastnik zemljišča, ki je na novo komunalno opremljeno s komunalno opremo iz programa opremljanja ali investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo iz programa opremljanja. Nato organ pojasni, da pristojni občinski organ komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, kadar se ta odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča. Navaja še, da je podlaga za izračun komunalnega prispevka Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Mozirje (v nadaljevanju Odlok). V nadaljevanju organ prve stopnje navede formulo za izračun s tabelo ter legendo oznak v enačbi.

3.Župan Občine Mozirje je kot drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnikov zoper izdano odločbo in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški. Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje pri izdaji upošteval vse relevantne in veljavne predpise, ki urejajo področje. To so v času izdaje odločbe veljaven ZUreP-2, Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba), Pravilnik o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (v nadaljevanju Pravilnik) in Odlok. Na dan izdaje odločbe so bili vsi navedeni predpisi veljavni. Župan ugotavlja, da ne gre za novo zgrajeno komunalno opremo, ampak se odločba nanaša na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Na zemljišču tožnikov je izboljšana opremljenost stavbnega zemljišča zgolj s kanalizacijskim omrežjem, preostala infrastruktura (vodovod, cesta) pa že obstoji. Zato se ne more govoriti o novo zgrajeni komunalni opremljenosti, temveč o izboljšani opremljenosti stavbnega zemljišča.

4.Kot neutemeljen zavrača očitek v zvezi z uporabo formule - enačbe za izračun komunalnega prispevka po višini, saj je slednja, glede na to, da gre za odmero komunalnega prispevka na temelju petega odstavka 29. člena Uredbe, urejena v drugem odstavku 30. člena Uredbe v zvezi z Odlokom. Zato je neutemeljen očitek tožnikov, da se občinska uprava za odločitev ne bi smela sklicevati na določilo 4. člena Pravilnika. Prav tako tožnika spregledata drugi odstavek Pravilnika,2 ki določa, da se povprečni stroški opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme na enoto mere iz 4. člena Pravilnika uporabijo tudi za določitev stroškov obstoječe komunalne opreme na enoto mere v Odloku, če občina ne določi stroškov obstoječe komunalne opreme na enoto mere.

5.Župan ugotavlja še, da je neutemeljen očitek, da bi moral organ za odločitev uporabiti Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3).3 Slednji se namreč na dan izdaje odločbe ni uporabljal, zato tudi ni bil uporabljen. 338. člen ZUreP-3 v prvem in drugem odstavku namreč določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZUreP-2, vendar se ne glede na prejšnji odstavek ZUreP-2 uporablja do začetka uporabe tega zakona. ZUreP-3 se je pričel uporabljati šele s 1. 6. 2022, zato je v odločbi, ki je bila izdana 31. 5. 2022, pravilno uporabljen ZUreP-2.

6.Izboljšava komunalne infrastrukture, na katero se priključujeta tožnika, je bila financirana iz lastnih virov občine in zato obstaja pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka, v višini in na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Občina je pridobila sofinancerska sredstva iz drugih virov financiranja (Evropska unija, Republika Slovenija), vendar pridobljena sredstva niso bila porabljena v delu komunalnega omrežja/infrastrukture, na katerega se priključujeta tožnika. Sredstva iz drugih virov zato niso bila upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

7.Tožnika v tožbi izpostavljata, da začnejo upravni akti pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki, zato se s tem dnem odločba šele šteje za izdano. V konkretni zadevi prvostopna odločba datira na dan 31. 5. 2022, tožnika pa sta jo prejela prvi dan poskusa vročitve, na dan 8. 6. 2022, ki predstavlja dan izdaje odločbe. Prvostopna odločba je bila odpremljena po 1. 6. 2022 in posledično tudi vročena tožnikoma, ko je ZUreP-2 prenehal veljati, zato za zakonitost odločbe ni odločilen 31. 5. 2022, ki je naveden na izpodbijani odločbi. Če bi toženka hotela izdati zakonito odločbo po določbah ZUreP-2, bi jo morala tožnikoma vročiti do 31. 5. 2022. Načelo zakonitosti je kršil tudi drugostopni organ, ko v času odločanja ni upošteval, da je z 2. 7. 2022 prenehal veljati Pravilnik, ki določa količnike za izračun, ki jih je uporabil pri izračunu odmere.

8.Tožnika navajata, da občina po 29. členu Uredbe odmeri komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo zaradi graditve objekta ali zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča. Pri tem je stavbno zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je ta zgrajena in je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje. Trdita, da prvostopenjski organ navaja, da sta tožnika zavezanca za plačilo nove komunalne opreme in da se na novo priključujeta na komunalno opremo. Tožnika navajata, da toženka ni izkazala, da ima sprejet program opremljanja niti da se parcela, katere lastnika sta tožnika, nahaja v obračunskem območju tovrstne komunalne opreme. V drugostopni odločbi poudarja, da sta tožnika zavezanca, ker se priključujeta na obstoječo komunalno opremo, odmera je opravljena zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Toženki očitata, da ne loči med obstoječo in novo komunalno opremo in v izpodbijanih odločbah uporablja oba termina, da bi upravičila odmero komunalnega prispevka. Odločbi sta tako sami s seboj v nasprotju.

9.Toženka uporabnega dovoljenja za novozgrajeno kanalizacijo še ni pridobila niti na opremo še ni mogoča priključitev. Površina zemljišča pod stavbo je površina, določena v skladu s predpisi, ki določajo evidentiranje nepremičnin. Toženka v obeh odločbah navaja, da se je prispevek odmeril na podlagi podatkov uradnih evidenc, kar pa ne drži. Iz vpogleda v e-prostor jasno izhaja, da se površina zemljišča pod stavbo ne ujema, podatki o računski - obračunski parceli pa niso pojasnjeni. Uredba določa AGP kot površino gradbene parcele stavbe. Tožnika celoten postopek vztrajata, da izračuna izpodbijanih odločb ni mogoče preizkusiti, saj se uporabljeni podatki o površinah v prvostopni odločbi ne skladajo s podatki uradnih evidenc, toženka pa niti v drugostopni odločbi ne pojasni podatkov, ki jih je uporabila za izračun iz uradnih evidenc. Ne navaja, katere uradne evidence je uporabila za izračun, odločbe v tem delu v ničemer ni mogoče preizkusiti in je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter je bil posledično iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ki je bil podlaga za izračun višine komunalnega prispevka.

10.Komunalni prispevek je namenjen povrnitvi stroškov opremljanja občini. Občina je tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme, ta pa se lahko financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov. Če drugi viri zadoščajo za izgradnjo določene komunalne opreme, komunalnega prispevka zanjo ne po zakonu ne po dejanskih okoliščinah občina ni dolžna naložiti v plačilo lastnikom objektov. Tega pa tudi ne more storiti kasneje, mimo okoliščin (torej npr. za že obstoječo komunalno opremo po tem, ko je bil priklop opravljen), čeprav bi občino k temu vodili javnofinančni razlogi, saj bi taka razlaga zakona lahko pomenila nedopusten poseg v pravno varnost zavezancev in bila s tem neustavna. Toženka je izgradnjo kanalizacijskega omrežja financirala iz sredstev Evropske unije, kar izhaja iz obvestila o možnosti priključitve na kanalizacijski sistem z dne 1. 4. 2022, ki ga je občanom poslala, iz zapisnikov sej občinskega sveta in iz celotne projektne dokumentacije investicije. Tako toženki celotni stroški izgradnje niso nastali in plačilo izgradnje kanalizacijskega omrežja z izpodbijano odločbo nezakonito in neustavno nalaga lastnikom objektov, hkrati za oblasten akt, kot je izpodbijan, nima ustreznih pravnih podlag. Tožnika predlagata odpravo odločbe in vračilo stroškov postopka.

11.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so bili pri odločanju upoštevani vsi relevantni predpisi. Tudi ne drži trditev tožnikov, da odločbe po višini ni mogoče preizkusiti. Formula s pojasnili je v odločbi navedena, pojasnjene so oznake, pripisane posamezne številke. Toženka trdi, da tožnikoma ni zaračunala komunalnega prispevka za izgradnjo kanalizacije - kanalizacijskega sistema, ki je bil sedaj na novo zgrajen - iz priložene slike izhaja, za kateri del je bil komunalni prispevek zaračunan in za kateri del ne. Za del kanalizacijske infrastrukture, za katera so bila porabljena sredstva Evropske unije, torej komunalni prispevek ni bil odmerjen, je pa to del, ki je označen na sliki. Sredstva Evropske unije pa so bila zgolj delno, kot že navedeno, pridobljena za enovit projekt - za izgradnjo kanalizacije (označeno roza), ne pa za obstoječo kanalizacijo (označena na sliki zeleno), zato teh sredstev toženka pri odmeri ni bila dolžna upoštevati. Komunalni prispevek je bil tako odmerjen zaradi priključitve in uporabe izboljšane kanalizacije (na sliki označene z zeleno barvo, ne pa za kanalizacijo, na sliki označeno z roza barvo). Na sliki z roza barvo označena kanalizacija še ni v osnovnih sredstvih toženke. Predlaga zavrnitev zahtevka ter zahteva povračilo stroškov.

12.Tožnika v pripravljalni vlogi navajata še, da toženka v odgovoru na tožbo prilaga uporabno dovoljenje z dne 21. 2. 2008. To dovoljenje je bilo izdano za sekundarni vod fekalne kanalizacije v Novih Lokah in ne Lokah, kjer prebivata tožnika.

13.Toženka v pripravljalnih vlogah še navaja, da ne priznava, da se odločbe v izračunu ne da preizkusiti. Sicer pa je evidentno, da so navedbe tožnikov pavšalne in do te mere nedoločene, da jih sodišče niti ne more upoštevati. Izpis Upravne enote Mozirje o uporabnem dovoljenju je zadosten dokaz, da je bilo za kanalizacijo pridobljeno uporabno dovoljenje.

Odločanje brez glavne obravnave

14.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Oprlo se je na določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko sodišče kljub temu, da je dejansko stanje med strankama sporno, odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K I. točki izreka

15.Tožba je utemeljena.

16.V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost odločbe prvostopenjskega organa o odmeri komunalnega prispevka za priključitev na javno kanalizacijsko omrežje stanovanjske hiše na nepremičnini parcela ... katastrska občina ... Med strankama je sporno, ali je organ pri odmeri komunalnega prispevka pravilno uporabil materialno pravo. Prav tako je sporno, ali je toženka odmerila komunalni prispevek za novo ali obstoječo komunalno opremo, ali je pridobila uporabno dovoljenje za komunalno opremo in ali je pravilno odmerila višino komunalnega prispevka.

17.Nobenega dvoma ni o tem, da je organ prve stopnje svojo odločitev oprl na določbe ZUreP-2, ki se je uporabljal le še na dan izdaje odločbe, to je 31. 5. 2022, in na določbe Pravilnika, ki je veljal in se uporabljal do 2. 7. 2022. Sodišče ne sledi tožnikoma, da bi moral organ svojo določitev opreti na določbe ZUreP-3. ZUreP-3 v prvem odstavku 338. člena določa, da z dnem njegove uveljavitve ZUreP-2 preneha veljati, vendar pa se po določbi drugega odstavka 338. člena ZUreP-3 vse do začetka uporabe ZUreP-3 uporablja ZUreP-2. Z vidika citirane določbe sta pomembna 343. člen ZUreP-3, ki določa, da začne ta zakon veljati 31. 12. 2021, in nadalje 342. členom ZUreP-3, ki določa, da se začne ZUreP-3 uporabljati 1. 6. 2022. Iz uvoda prvostopne odločbe izhaja, da je bila ta izdana 31. 5. 2022 in to ni sporno. Takrat se je v skladu z izrecno določbo 342. člena ZUreP-3 še uporabljal ZUreP-2, na katerega se je organ v skladu z načelom materialne zakonitosti pravilno oprl. Na dan izdaje odločbe so bili veljavni tudi ostali predpisi, ki jih je organ uporabil za izdajo odločbe, in sicer Uredba, Pravilnik in Odlok. Iz navedenega izhaja, da na uporabo materialnih predpisov ne vpliva dan vročitve odločbe, temveč dan njene izdaje.

18.Materialnopravno izhodišče za izdajo izpodbijane odločbe so tako pravilno določbe ZUreP-2. V prvem odstavku 156. člena ZUreP-2 je določeno, da gradnjo komunalne opreme zagotavlja občina. Drugi odstavek 156. člena ZUreP-2 določa, da se gradnja komunalne opreme financira iz komunalnega prispevka, proračunskih sredstev občine in drugih virov. Drugi viri financiranja komunalne opreme so proračunska sredstva države, sredstva, pridobljena iz različnih skladov, in druga finančna sredstva, ki niso komunalni prispevek. Komunalno opremljeno je stavbno zemljišče, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na: - javno elektroenergetsko omrežje, - javno vodovodno omrežje in - javno kanalizacijsko omrežje (prvi odstavek 149. člena ZUreP-2). ZUreP-2 nadalje v 1. oddelku 4. poglavja ureja komunalni prispevek. V določbah členov od 216 do 222 določa pravila, ki se nanašajo na komunalni prispevek za novo komunalno opremo, za obstoječo komunalno opremo, za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve, zaradi izboljšanja opremljenosti.

19.Sodišče soglaša s tožnikoma, da iz vsebine izpodbijane odločbe ni jasno, ali je z odločbo komunalni prispevek odmerjen za novo ali obstoječo komunalno opremo oziroma zaradi njenega izboljšanja. Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ citira tako določbe, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka za novo komunalno opremo kot zaradi izboljšanja opremljenosti, dejanskega stanja konkretne zadeve pa sploh ne pojasni. To pomanjkljivost v obrazložitvi pa po prepričanju sodišča odpravi toženka na pritožbeni stopnji, ko jasno navede, da je predmet odločbe izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča tožnikov s komunalno opremo, to je kanalizacijskim omrežjem (medtem ko sta vodovod in cesta že obstajala). Toženka se sklicuje na 222. člen ZUreP-2, ki ureja odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti. Določa, da kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, odmeri pristojni občinski organ komunalni prispevek z odmerno odločbo po uradni dolžnosti. Odmerna odločba je izvršilni naslov. Pri odmeri komunalnega prispevka iz prejšnjega odstavka se podatek o zmogljivosti in namembnosti objekta pridobi iz uradnih evidenc. Komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena lahko občina odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča. Toženka prav tako citira 2. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe, ki določa, da komunalna oprema za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča pomeni tisto vrsto dodatne komunalne opreme, na katero lastnik obstoječega objekta dotlej ni mogel priključiti objekta oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba. Komunalna oprema za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča se po tej uredbi ne šteje za novo komunalno opremo.

20.Sicer pa je komunalni prispevek za novo komunalno opremo plačilo dela stroškov graditve komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini (prvi odstavek 216. člena ZUreP-2). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo je lastnik zemljišča, ki je na novo opremljeno s komunalno opremo iz programa opremljanja ali investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo iz programa opremljanja (prvi odstavek 220. člena ZUreP-2).

21.Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo pa je prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 217. člena ZUreP-2). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo, ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost (drugi odstavek 220. člena ZUreP-2). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine in se za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (drugi in tretji odstavek 217. člena ZUreP-2), ter se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek 217. člena ZUreP-2).

22.Sodišče ugotavlja, da Uredba v 2. poglavju določa odmero in izračun komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo. Pri tem v prvem odstavku 29. člena določa, da občina odmeri komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo zaradi graditve objekta ali zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča. Po petem odstavku 29. člena Uredbe se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt doslej ni mogel priključiti oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba. Šesti odstavek 29. člena Uredbe določa, kaj se ne šteje za izboljšanje komunalne opreme. Izračun komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo določa 30. odstavek Uredbe, ki v drugi alineji prvega odstavka določa, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmerja tako, da se komunalna oprema določi ob smiselnem upoštevanju petega in šestega odstavka 29. člena Uredbe. Iz tega izhaja, da se komunalni prispevek odmeri le za dodatno vrsto komunalne opreme. Formula za izračun prispevka za posamezno vrsto (obstoječe) komunalne opreme je določena v drugem odstavku 30. člena Uredbe in na to formulo se sklicuje prvostopenjska odločba.

23.Kljub temu, da je v povezavi z obrazložitvijo, vsebovano v drugostopenjski odločbi, mogoče razbrati, da se izpodbijana odločba organa prve stopnje nanaša na komunalni prispevek zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti, pa sodišče meni, da pravilnosti odmere komunalnega prispevka (tudi v povezavi z razlogi, navedenimi v drugostopenjski odločbi) ni mogoče preizkusiti, na kar torej tožnika utemeljeno opozarjata. Sodišče pri tem poudarja, da toženka ne more dopolnjevati izpodbijane odločbe z odgovorom na tožbo in z dokazi, priloženimi odgovoru na tožbo, saj bi že iz same odločbe morala jasno izhajati vsa pravno relevantna dejstva, ki utemeljujejo odmero prispevka po njegovem temelju in višini.

24.Toženka sicer vztraja, da gre za obstoječo komunalno opremo oziroma njeno izboljšanje, vendar pa izpodbijana odločba nima razlogov o tem, ali je za komunalno opremo, ki jo toženka šteje kot izboljšavo, pridobljeno uporabno dovoljenje. Prav tako odločba nima razlogov o tem, ali je kanalizacijsko omrežje zgrajeno in je priključitev nanj izvedljiva. Tožnika namreč pravilno opozarjata, da je komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča mogoče odmeriti, ko je komunalna oprema zgrajena in je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje (151. člen ZUreP-2). Nadalje zakonski predpisi zahtevajo, ne glede na to, ali gre za novo ali obstoječo komunalno opremo, da se prispevek lahko odmeri le za tisto komunalno opremo, ki je določena v programu opremljanja, o čemer izpodbijana odločba nima razlogov (152. - 155. člen ZUreP-2). Toženka šele v odgovoru na tožbo predloži uporabna dovoljenja, prav tako predloži skico in pojasni, da je del kanalizacijskega sistema na novo zgrajen, del pa je že prej obstajal in da iz skice izhaja, za kateri del je bil komunalni prispevek zaračunan, česar pa sodišče, kot je obrazloženo zgoraj, ne more upoštevati. Sodišče prav tako pritrjuje tožnikoma, da se izpodbijane odločbe v delu, v katerem je tožnikoma odmerjen komunalni prispevek, ne da preizkusiti. Enačba, določena v Uredbi kot izhodišče za izračun komunalnega prispevka, mora biti obrazložena v povezavi s konkretnim primerom na način, da naslovnik in tudi sodišče v postopku s pravnimi sredstvi lahko preveri konkretni izračun in njegovo pravilnost. V konkretni zadevi odločba organa prve stopnje v tabeli vsebuje določene podatke, potrebne za izračun komunalnega prispevka v konkretni zadevi, niso pa konkretni podatki prikazani z uporabo predpisane enačbe (formule), kar bi omogočalo preizkus končnega izračuna. Poleg tega v odločbi v zvezi z enačbo, na katero se organ sklicuje, ni pojasnjeno, katera je glede na osmi odstavek 25. člena Uredube prispevna stopnja zavezanca (psz) za vrsto komunalne opreme, za katero se odmerja prispevek. Enačba torej ni razumljivo in pregledno aplicirana na dejansko stanje konkretne zadeve. Tožnika pa pravilno opozarjata tudi, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje navedb o tem, na katere dokaze je organ prve stopnje oprl svoje ugotovitve o podatkih, ki so del faktorjev oziroma seštevancev v enačbi. Ta pomanjkljivost ni odpravljena z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe, da se organ pri tem opira na uradne evidence. Dokaz mora biti določno predstavljen, predstavljena mora biti njegova vsebina, dokaz pa mora biti tudi dokazno ocenjen (zakaj ga je organ štel kot verodostojnega, prepričljivega, mu je sledil oziroma mu ni sledil). Opravljena mora biti celovita dokazna ocena izvedenih dokazov ob metodološkem napotku iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

25.Ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah, preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom tega člena. Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi četrtega in petega odstavka tega člena vrnilo zadevo organu v ponovni postopek. Ta organ je pri tem vezan na zgornja stališča, podana v sodbi glede postopka. V ponovnem postopku mora organ svojo odločitev pojasniti tako, da bo ustrezala zahtevam iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Odločba mora vsebovati zlasti konkretne ugotovitve o pravno pomembnem dejanskem stanju, katero pa je pravno pomembno dejansko stanje, pa je odvisno od pravnih norm, ki jih je potrebno uporabiti v konkretni zadevi in ki jih mora obrazložitev prav tako vsebovati. Del obrazložene odločbe so tudi navedbe o dokazih, ki utemeljujejo obstoj dejstev, in razlogi o tem, kaj je bilo odločilno pri presoji posameznega dokaza.

K II. točki izreka

26.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena brez oprave glavne obravnave, tožnika pa v postopku nista imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se jima priznajo stroški v znesku 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Toženka jih mora poravnati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne dalje do plačila.

27.Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

------------------------------- 1 ZUreP-2 je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenje št. 61/2017, veljal je od 17. 11. 2017 do 30. 12. 2021, uporabljal pa se od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022. 2 Člen Pravilnika ni naveden. 3 ZUreP-3 je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenje št. 199/2021, velja od 31. 12. 2021, uporablja pa se je od 1. 6. 2022.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 237, 237/2, 237/2-7 Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 156, 156/1, 156/2 Zakon o urejanju prostora (2021) - ZUreP-3 - člen 338, 338/1, 338/2, 342

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.