Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da tožniku ne more prisoditi zahtevanega zneska glede na vrednost njegovih vlaganj v toženkino nepremičnino, ter zato, ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, tožniku v predmetnem postopku prisodilo le izračunano povečano vrednost toženkine nepremičnine, ki so jo povzročila tožnikova vlaganja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške v zvezi z vloženo pritožbo, tožeča stranka pa mora v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 128,83 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno s pravnomočnim sklepom o popravi, razsodilo: (I.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila; (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št,. VL 34196/2016 z dne 25. 4. 2016 se v razveljavljenem delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, obdrži v veljavi. Tožena stranka B. B., ... dolžna tožeči stranki A. A., ... v roku 8 dni plačati 17.980,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje.″; (III.) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.043,52 EUR pravdnih stroškov roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo; in (IV.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni pravdne stroške v višini 2.163,21 EUR, ki se priznajo toženi stranki, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa napačno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je kot samostojni podjetnik toženki kot naročnici del izvršil dela in za opravljena dela izstavil dva računa, ki jih toženka ni zavrnila niti jima ni nasprotovala, ampak ju je ignorirala in ju ni plačala. Tožnik je primarno zahteval plačilo izvedenih storitev za nedvomno naročena dela na podlagi dveh izstavljenih računov, podredno pa povrnitev vlaganj v nepremičnino toženke na podlagi obogatitvenega temelja. Sodišču očita, da je očitno spregledalo podlago tožbenega zahtevka, to sta računa za opravljeno delo. Sodišče je kot materialnopravno podlago odločanja v predmetnem postopku upoštevalo zgolj 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), do materialnopravne podlage vtoževane terjatve v primarnem zahtevku pa se v sodbi ni opredelilo. V obsežnem dokaznem postopku je ugotovilo, da je toženka dela oziroma sanacijo hiše naročila in z izvedbo del tudi soglašala, kar pomeni, da je tožnik upravičen do plačila izvedenih del na podlagi izstavljenih računov. Res je, da je tožnik izstavil račune v znesku preko 34.000,00 EUR, vendar je izvedenec nedvomno po pregledu izvedenih del in porabljenih materialov ugotovil, da je bilo zagotovo izvedenih del za znesek 26.969,93 EUR. Slednje pomeni, da tožnik ni upravičen do plačila celotnega zneska po vtoževanih računih za porabljen material in opravljene storitve, ampak do znižanega plačila v višini 26.969,93 EUR. Tožnik navaja, da je s toženko (ne glede na obstoj sorodstvenega razmerja med njegovo ženo in toženko) sklenil ustno podjemno pogodbo glede izvedbe del na objektu v lasti toženke. Sodišče se je opredelilo le do podredno postavljenega temelja tožnikovega zahtevka, to je zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, in ga pri presoji glede povrnitve vrednosti upoštevalo le za znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine. Takšno materialnopravno stališče v predmetni zadevi je sporno. Sodišče bi najprej moralo odločati o prvotno postavljeni trditveni podlagi, to je zahtevku tožnika po dveh računih. Sodišče je namreč ugotovilo, da je med tožnikom in toženko bil sklenjen dogovor, da bo tožnik toženki napravil z njene strani naročena dela. Da je tožnik ta dela opravil tudi s pomočjo svojih zaposlenih delavcev, je nesporno. Prav tako je nesporno, da je bilo med strankama dogovorjenih več načinov poplačila teh del, od dedovanja do obročnega plačila z oddajanjem zgornje etaže v najem. Ker je toženka od vseh navedenih načinov plačila odstopila, je tožnik od nje uveljavljal plačilo za izvedena dela po izstavljenih računih. Tožnik navaja, da bi o materialnopravni podlagi po določilih SPZ in povečanju vrednosti nepremičnine ter obogatitvenem zahtevku sodišče lahko odločalo šele takrat, ko bi predhodno ugotovilo, da ni podana pravna podlaga na temelju sklenjene ustne pogodbe za izvedbo del na nepremičnini toženke in izstavljenih računov. Sodišče je materialnopravno presojo zahtevka v tem smislu popolnoma izpustilo in prezrlo in se do nje v tem delu ni opredelilo, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena in se je ne da preskusiti, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženka s pritožbo izpodbija I., III. in IV. točko sodbe iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da je zmoten zaključek sodišča, da naj bi bila sporna adaptacijska dela v prvem nadstropju hiše (tedaj še v lasti toženke) izvedena dogovorno, s soglasjem toženke. Sodišče v tem delu ni ustrezno ovrednotilo izvedenih dokazov, in sicer predvsem s tem, ko je vero poklonilo priči C. C., žena tožnika, kar jasno pomeni, da je zainteresirana za pozitiven izid tega postopka. Po drugi strani pa ni ″verjelo″ življenjski izpovedi toženke ter njene hčere D. D., ki sta skladno izpovedali, da toženka nikdar ni soglašala s kakršno koli adaptacijo prvega nadstropja, saj je bilo le-to povsem primerno za uporabo, bivanje, kar je nenazadnje potrdila tudi priča E. E., bivša lastnica sporne nepremičnine, od katere jo je kupila toženka. Toženka je jasno izpovedala, da ni soglašala s prenovo prvega nadstropja ter da je od tožnika večkrat zahtevala, naj preneha z deli v nadstropju, saj del ni naročila ter mu jih tudi ne misli plačevati, saj za to nima denarnih sredstev. V tem delu je tako napačen in protispisen zaključek sodišča v tč. 39 obrazložitve sodbe, da naj bi toženka (vsaj konkludentno) soglašala z adaptacijskimi deli v prvem nadstropju. Posledično je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo vsaj v delu odločitve, ki se nanaša na adaptacijska dela v prvem nadstropju hiše. Ob pravilni uporabi določbe prvega odstavka 48. člena SPZ je zaključiti, da je tožnikov zahtevek v tem delu neutemeljen ter da tožnik ni imel oziroma nima podlage za zahtevek iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine. V tem delu je sodišče posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo načela obligacijskega prava o nevmešavanju v tuje zadeve, iz katerega izhaja, da lastnik nepremičnine ni dolžan kriti stroškov vlaganj v svojo nepremičnino, ki jih nepoklicano opravi nekdo tretji, v predmetni zadevi tožnik. Navedeno velja tudi v primeru, če je bil lastnik obogaten, zaradi česar tožbeni zahtevek v tem delu glede povrnitve vlaganj ne more biti utemeljen. Tožnik se je lotil tujega posla povsem nepoklicano, brez vsakršne pravne podlage, sama narava in obseg del pa zagotovo ni predstavljala adaptacijskih del, ki jih ne bi bilo moč odložiti, ker bi sicer toženki nastala škoda. Prav tako ne gre zaključiti, da bi bila z odložitvijo teh adaptacijski del zamujena očitna korist. Glede na navedeno je očitno, da ni izpolnjen dodatni pogoj, zaradi česar bi bil tožnik morebiti upravičen do povrnitve iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine predvsem v prvem nadstropju. O navedenem pravnem naziranju toženke se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po določbi 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodba sploh nima razlogov v tej smeri. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je med pravdnima strankama za adaptacijo pritličja obstajalo soglasje toženke, za adaptacijska dela prvega nadstropja, ki je bilo v povsem zadovoljivem stanju za nameravano uporabo, pa takšno soglasje ni obstajalo. Glede na takšno dejansko stanje bi moralo del zahtevka, ki se nanaša na prvo nadstropje, v celoti zavrniti, ter morebiti ugoditi zahtevku tožnika v tistem delu, ki se nanaša na povečanje vrednosti nepremičnine zaradi adaptacijskih del v pritličju. Nadalje pritožba graja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP v delu, ko sodišče zaključi, da je vprašanje pasivne legitimacije nesporno na pasivni stranki, saj je bila toženka z izvedbo del tožnika, ki jih ni plačala, neupravičeno obogatena v trenutku, ko so bila dela zaključena, takrat pa je bila lastnica nepremičnine še toženka do celote in ni pomembno, kaj toženka sedaj še ima. Pritožba opozarja, da je tovrsten zaključek napadene sodbe povsem protispisen, saj je tako tožnik v vlogah navajal ter izpovedal, da dela nikoli niso bila zaključena, navedeno pa je nenazadnje ugotovil v izvedenskem mnenju tudi postavljeni sodni izvedenec Z. Z., kot tudi izvedenec T. T., ki je izdelal prvo izvedensko mnenje. Sodišče je tako nepravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije toženke, saj je zmotno štelo, da so bila adaptacijska dela zaključena v času, ko je bila toženka še lastnica nepremičnine. Sodišče je ob reševanju ugovora pasivne legitimacije toženke zmotno uporabilo materialno pravo glede na zemljiškoknjižno stanje nepremičnine. Toženka vztraja, da nikdar ni bila obogatena zaradi samovoljno opravljenih del tožnika (kvečjemu je zaradi tega nastala škoda), sploh pa ne v 100 % deležu, temveč je v deležu do ½ pasivno legitimirana druga oseba - sedanji solastnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in tožniku v plačilo naloži vse pravdne stroške toženke, oziroma podredno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika in predlagala zavrnitev pritožbe. Prav tako je tožnik odgovoril na pritožbo toženke in predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nesporno med pravdnima strankama, da sta med sabo v sorodstveni povezanosti, saj je tožnik zet toženke, da je toženka 10. 1. 2015 zapisala in notarsko overila oporoko (pravilneje: overila podpis na oporoki), v kateri je kot dediča nepremičnin parc. št. 561/1, 560/1 in 560/2 k.o. ... določila tožnika in njegovo soprogo in pri tem zapisala, da sta ji tožnik in njegova soproga renovirala hišo, katere sama zaradi slabega finančnega stanje ni mogla, ter da sta tožnik in njegova soproga ob zapisu oporoke že naredila stopnice, okna, streho, kopalnico in renovirala kuhinjo. Sporno med pravdnima strankama pa je bilo, katera dela v toženkini nepremičnini je tožnik opravil, kolikšna je bila vrednost opravljenih del, ali so bila dela izvedena kvalitetno in strokovno in ali so bila vsa dela dokončana oziroma katera ne, ter ali so izvedena dela povečala vrednost nepremičnine, ali je toženka tožniku podala soglasje za opravljanje del v njeni nepremičnini, oziroma za katera dela je toženka tožniku podala soglasje. Nazadnje pa je med pravdnima strankama bilo sporno tudi, ali je toženki zaradi tožnikovih posegov v njeno nepremičnino nastala škoda, ker predmetne nepremičnine zaradi tožnikovih posegov ni mogla oddajati v najem ali ker se je vrednost nepremičnine zaradi tožnikovih posegov zmanjšala.

7. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in vseh v izogib ponavljanju ne povzema ter se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Do pritožbenih navedb pa se opredeljuje, kot sledi.

8. Ne drži tožnikova pritožbena navedba, da se je sodišče opredelilo le do podredno postavljenega temelja tožnikovega zahtevka in da je spregledalo podlago primarno postavljenega tožbenega zahtevka. Sodba v tem delu ni neobrazložena in se jo da preizkusiti. Obrazložitev opredelitve sodišča prve stopnje do primarno postavljenega zahtevka izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, kot je obrazloženo v nadaljevanju, ter zaključka, da sodišče tožniku ne more prisoditi zahtevanega zneska glede na vrednost njegovih vlaganj (točka 40) v toženkino nepremičnino. Četudi sodišče prve stopnje ni izrecno napisalo, da tožnik ni izkazal trditev, da je toženka z zapisom v oporoki podala ne le soglasje za obnovo svoje nepremičnine, pač pa hkrati tudi naročilo, iz obrazložitve v 38. in 39. točki izpodbijane sodbe to jasno izhaja, saj je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik zgolj soglasje za obnovo nepremičnine v ugotovljenem obsegu (in torej ne naročila za izvedbo del). Za opravljanje del v nepremičnini se po 48. členu SPZ ne zahteva soglasje v pisni oziroma v nobeni posebni obliki. Za soglasje se niti ne zahteva dogovor dveh strank, zadostuje že enostranska izjava lastnika nepremičnine. Sodišče prve stopnje je najprej na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik za dela, ki jih je opravil v pritličju toženkine nepremičnine, imel toženkino soglasje. Kot je ugotovilo, soglasje toženke za opravljanje del v pritličju in za postavitev zunanjih stopnic izhaja tudi iz enostranske izjave toženke v oporoki, katere vsebino je toženka potrdila ob predočitvi pred sodiščem, v kateri je zapisala, da predmetno nepremičnino zapušča hčeri in zetu, saj ji renovirata hišo, katere sama zaradi slabega finančnega stanje ni mogla, in da sta do sestave oporoke naredila že stopnice, okna, streho, kopalnico in renovirala kuhinjo. Že navedbe v oporoki in trditve tožnika v postopku, da sta se pravdni stranki dogovorili, poleg njiju tudi žena tožnika, da bodo najprej renovirali spodnji del stavbe in toženki tako omogočili normalno bivanje, prenovili pa bi tudi zgornji del stavbe, ki bi jo uredili tako, da bi jo lahko oddajali, stranki pa bi si najemnino delili (točka II prve pripravljalne vloge tožeče stranke), kažejo na to, da toženka ni bila v pogodbenem odnosu s tožnikom in da z njim ni sklenila podjemne pogodbe, kot zmotno meni tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje se je tudi na podlagi izpovedb prič C. C., D. D., F. F. in G. G. prepričalo, da je toženka tožniku podala soglasje za opravljanje del v pritličju, saj so smiselno skladno potrdili dejstvo, da sta se tožnik in toženka dogovorila, da tožnik toženki uredi oziroma prenovi pritličje in ji postavi zunanje stopnice. Pravilno pa je nadalje tudi zaključilo, da je imel tožnik soglasje toženke tudi za opravljanje del v prvem nadstropju. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženka večino časa, ko so se opravljala dela v prvem nadstropju, doma, da je včasih celo prišla pogledat, kaj delavci delajo, da je delavcem celo pomagala pri ureditvi odvoza kosovnih odpadkov, nalaganju le teh ter jim kuhala malico in kavo, toženka pritožbeno ne izpodbija. Z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami pa ne more ovreči ugotovitve sodišča, da nikoli ni nasprotovala opravljanju del ali zahtevala, naj z deli prenehajo. Sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje povsem upravičeno ni verjelo toženki, da je opravljanju del v prvem nadstropju nasprotovala oziroma z njimi ni soglašala. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da se je toženka strinjala s tožnikovim opravljanjem del v prvem nadstropju njene nepremičnine in da je torej imel tožnik soglasje toženke tudi za opravljanje del v prvem nadstropju. Toženka je tožniku z opisanimi aktivnimi in pasivnimi dejanji, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, konkludentno podala soglasje za dela v prvem nadstropju. Pritožbene navedbe toženke, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo izvedenih dokazov, niso utemeljene. Sodišče zaključka ni sprejelo zgolj na podlagi izpovedbe C. C., pač pa na tudi podlagi izpovedb tožnikovih delavcev H. H. in M. M. Tudi sicer zgolj sorodstveno razmerje C. C. in tožnika samo po sebi, brez obstoja drugih okoliščin, ki bi utemeljevale dvom o verodostojnosti izpovedbe, še ne more biti razlog za dvom o pričini verodostojnosti. Sodišče prve stopnje glede na prepričljivo izpovedbo prič H. H. in M. M., na podlagi katerih je lahko povsem pravilno zaključilo o konkludentno podanem soglasju, upravičeno, tudi zato, ker v času obnove nesporno ni živela v tej nepremičnini, ni sledilo izpovedbi priče D. D. glede podanega soglasja, prav tako pa tudi ne priči E. E., bivši lastnici sporne nepremičnine, saj dejstvo podaje soglasja za dela v prvem nadstropju ni odvisno od tega, ali je bilo prvo nadstropje primerno za uporabo, o čemer je ta priča izpovedovala (kot je izpostavila toženka v pritožbi). Neutemeljen je zato očitek toženke, da je zmoten zaključek sodišča, da naj bi bila sporna adaptacijska dela v prvem nadstropju izvedena dogovorno, s soglasjem toženke. Po zgoraj obrazloženem ne drži, da je napačen in protispisen zaključek sodišča v tč. 39 obrazložitve sodbe, da naj bi toženka (vsaj konkludentno) soglašala z adaptacijskimi deli v prvem nadstropju. Posledično sodišče tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava v delu odločitve, ki se nanaša na adaptacijska dela v prvem nadstropju hiše, in ne drži pritožbena navedba toženke, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi prvega odstavka 48. člena SPZ zaključiti, da je tožnikov zahtevek v tem delu neutemeljen ter da tožnik ni imel oziroma nima podlage za zahtevek iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje o konkludentnem soglasju toženke z adaptacijskimi deli v prvem nadstropju, je neutemeljen toženkin pritožbeni očitek, da je v tem delu sodišče posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo načela obligacijskega prava o nevmešavanju v tuje zadeve. Že sama obrazložitev sodbe o konkludentnem soglasju pomeni, da sodišče ni sledilo toženki, da se je tožnik lotil tujega posla nepoklicano, kar pomeni, da ima sodba razloge tudi v tej smeri, zato ne drži očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po določbi 14. točke 339. člena ZPP. Po obrazloženem, kot je sicer že zgoraj navedeno, se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnikom, da je s toženko sklenil ustno podjemno pogodbo in da bi sodišče moralo ugotoviti, da je toženka odstopila od vseh dogovorjenih načinov plačila, zaradi česar je od nje uveljavljal plačilo za izvedena dela po izstavljenih računih.

9. Neutemeljena je tudi toženkina graja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP v delu, ko sodišče zaključi, da je vprašanje pasivne (prav: procesne, glede na obrazložitev sodišča v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) legitimacije nesporno na pasivni stranki, saj je bila toženka z izvedbo del tožnika, ki ji ni plačala, neupravičeno obogatena v trenutku, ko so bila dela zaključena, takrat pa je bila lastnica nepremičnine še toženka do celote in ni pomembno, kaj toženka sedaj še ima. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (omenjena ″protispisnost″) je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožnik, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno. Po obrazloženem ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj pritožnica niti ne trdi, da je podana takšna ″tehnična″ napaka pri prenosu vsebine listin oziroma izpovedb. Sodišče prve stopnje pa tudi ni sprejelo zmotne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve v zvezi z ugovorom o pomanjkanju pasivne legitimacije najprej pravilno obrazložilo, da je toženka procesno legitimirana v pravdi, saj odtujitev pravice ali predmeta, o katerem teče pravda, ni razlog, da se pravda med istima strankama ne bi dokončala (190. člen ZPP). Nadalje pa je navedlo, da ni utemeljen niti ugovor (pomanjkanja) stvarne legitimacije na pasivni strani, saj je bila tožena stranka z izvedbo del tožnika, ki jih ni plačala, neupravičeno obogatena v trenutku, ko so bila dela zaključena, takrat pa je bila lastnica nepremičnine še toženka do celote in ni pomembno, kaj toženka sedaj še ima. Tudi ta zaključek je pravilen. Ni sporno, da dela niso bila zaključena in da je to ugotovil v izvedenskem mnenju tudi postavljeni sodni izvedenec Z. Z., kot tudi izvedenec, ki je izdelal prvo izvedensko mnenje - T. T. Toženka zgolj z navedbo, da vztraja pri stališču, da nikdar ni bila obogatena zaradi samovoljno opravljenih del tožnika (in da je kvečjemu zaradi tega nastala škoda), ne more izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke, da tožnik s posegi oziroma vlaganji v toženkino nepremičnino na le tej ni povzročil škode, pač pa le povečanje njene vrednosti, in sicer za 10.180,00 EUR. Ne drži, da je sodišče prve stopnje ob reševanju ugovora pasivne legitimacije toženke zmotno uporabilo materialno pravo glede na zemljiškoknjižno stanje nepremičnine. Na podlagi z.k. izpiska z dne 7. 11. 2018 je pravilno ugotovilo, da je bila toženka (v obrazložitvi v 21. točki očitno pomotoma navedeno: tožnica) takrat še lastnica sporne nepremičnine v celoti, na podlagi z.k. izpiska z dne 10. 3. 2021 pa, da sta sedaj lastnici sporne nepremičnine toženka in njena hči D. D., vsaka do ½, in tako pravilno zaključilo, da je do odtujitve (dela) sporne nepremičnine prišlo med pravdo, glede na to, da je bil postopek začet 4. 4. 2016. Glede na to, da so bila adaptacijska dela, in sicer tista, ki jih je sodišče pravilno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke upoštevalo kot izvršena, izvršena že v času, ko je bila toženka edina lastnica sporne nepremičnine (ugotovitev o obsegu teh del toženka ne izpodbija, prav tako tudi ne zaključka, da se je zaradi izvedenih del vrednost nepremičnine povečala za 10.180,00 EUR), je pravilen zaključek, da je bila toženka neupravičeno obogatena v trenutku, ko so bila ta dela izvršena. Neutemeljeno je zato njeno vztrajanje, da ni bila obogatena v 100 % deležu in da je v deležu do ½ pasivno legitimiran sedanji solastnik.

10. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da tožniku ne more prisoditi zahtevanega zneska glede na vrednost njegovih vlaganj v toženkino nepremičnino, ter zato, ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, tožniku v predmetnem postopku prisodilo le izračunano povečano vrednost toženkine nepremičnine, ki so jo povzročila tožnikova vlaganja. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženka tožniku dolžna plačati 10.180,00 EUR, kolikor so tožnikova vlaganja povečala vrednost njene nepremičnine, in v presežku tožnikov zahtevek zavrnilo1. Pravilno pa je prisodilo tudi da je toženka tožniku poleg 10.180,00 EUR dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2016. 11. Po obrazloženem se izkaže, da v obeh pritožbah uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani tisti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo - določbo prvega odstavka 48. člena SPZ. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata kriti vsaka svoje stroške, ki sta jih priglasili v pritožbah. Ker pa sta se obe v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke konkretizirano opredelili do navedb v pritožbi, sta upravičeni do povrnitve stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je glede na vrednost pritožbeno izpodbijanega dela (10.180,00 EUR) upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 18 Odvetniške tarife - OT) v višini 500 točk oziroma 300,00 EUR, 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) oziroma 6,00 EUR in 22 % DDV (67,32 EUR), ne pa tudi do povrnitev priglašenih stroškov za konferenco s stranko, ker je to opravilo zajeto v postavki stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, skupaj tako do povrnitve stroškov v znesku 373,32 EUR. Tožena stranka pa je glede na vrednost pritožbeno izpodbijanega dela (17.980,85 EUR) upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 18) v višini 625 točk (375,00 EUR), sestavo poročila stranki v višini 50 točk (30,00 EUR) in ne v priglašeni višini 100 točk, glede na tar. št. 39/3 OT, materialnih stroškov v priglašeni višini 11 točk (6,6 EUR) in 22 % DDV (90,55 EUR), ne pa tudi do povrnitev priglašenih stroškov za konferenco s stranko in pregled listin, ker je to opravilo zajeto v postavki stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, skupaj do povrnitve zneska 502,15 EUR. Po pobotu medsebojnih stroškovnih zahtevkov mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti še 128,83 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Pravdni stranki ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre za identična zahtevka v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku in ne za dva različna zahtevka, zaradi česar je sodišče štelo, da gre za en postavljen zahtevek.