Jedro

Ker predlagateljica ni navedla opravičljivega razloga, zaradi katerega ni izpolnila začasne odredbe, mora plačati denarno kazen.

Sodišče dopusti neposredno izročitev otroka po izvršitelju na podlagi 238.e člena ZIZ šele potem, ko posredna izročitev z denarno kaznijo ni uspešna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka nasprotnega udeleženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi kršitve začasne odredbe II N 554/2020 z dne 7. 8. 2020, spremenjene s sklepom o ugovoru z dne 9. 1. 2020 in dopolnjene s sklepi z dne 10. 3. 2020, 3. 9. 2020 in 5. 10. 2020, izreklo predlagateljici denarno kazen v znesku 300,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku petnajstih dni od prejema sklepa na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani in o plačilu sodišču predložiti dokazilo (I). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da v primeru, če predlagateljica denarne kazni v višini 300,00 EUR ne bo poravnala v roku in na način, kot je določen v I. tč. izreka sklepa, se bo denarna kazen izterjala po uradni dolžnosti (II). Določilo je tudi novo denarno kazen v višini 700,00 EUR, ki se bo izrekla predlagateljici, če bo znova kršila začasno odredbo (III).

2. Predlagateljica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je že v odgovoru na predlog, s katerim je nasprotni udeleženec predlagal, da se ji izreče denarna kazen, pojasnila, da je med predlagateljico in njeno pooblaščenko prišlo do nesporazuma. Pooblaščenka je predlagateljici poslala zadnjo začasno odredbo po elektronski pošti, vendar je predlagateljica ni prejela, zato ni bila seznanjena s spremenjenimi stiki. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da je bila predlagateljica obveščena o spremembi stikov, ker je bila začasna odredba vročena njeni pooblaščenki, predlagateljica pa za svojo trditev, da ni bila seznanjena z začasno odredbo, ni predlagala dokaza. Sodišče bi lahko po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z zaslišanjem predlagateljice, ker v postopku iz razmerij med starši in otroci, sodišče ni vezano na postavljene zahtevke in predlagane dokaze. Treba je upoštevati otrokovo korist. Sodišče favorizira le eno stranko v postopku, saj je predlagateljica že dvakrat pozvala sodišče, da opravi izvršilna dejanja zoper nasprotnega udeleženca, s katerimi bo izterjalo preživnino, ki je določena z začasno odredbo. V skladu z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) bi sodišče lahko predlagateljico opomnilo pred izrekom denarne kazni, da ji lahko izreče denarno kazen, če naslednjič ne bo pripeljala otroka na stik. Lahko bi uporabilo milejši ukrep. Izdana denarna kazen je nezakonita tudi iz razloga, ker ne gre za dejanje, ki bi ga lahko opravila le predlagateljica. Privedbo otroka na stik bi lahko namesto predlagateljice opravil kdo drug. Lahko bi se angažiral izvršitelj. Sodišče ni upoštevalo, da privedba otroka na stik ni nenadomestno dejanje. Denarna kazen je previsoko odmerjena, ker predlagateljica prejema socialno denarno pomoč in otroške dodatke ter ne prejema preživnine za otroka od nasprotnega udeleženca. Če bo predlagateljica plačala denarno kazen, bo ogroženo preživljanje otroka.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasil pa je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nasprotni udeleženec je v vlogi z dne 21. 10. 2020 predlagal, da se predlagateljici izreče denarna kazen, ker ni pripeljala otroka na stik 17. 10. 2020 in 18. 10. 2020, kot je bilo to določeno v začasni odredbi z dne 5. 10. 2020. Predlagateljica je v odgovoru na predlog le navedla, da je „prišlo do nesporazuma. Pooblaščenka je predlagateljici poslala zadnjo začasno odredbo po e. pošti, vendar jo predlagateljica ni prejela, zato ni bila seznanjena s spremenjenimi stiki.“

6. Ob takšni trditveni podlagi, s tem, da predlagateljica ni predlagala nobenega dokaza, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se predlagateljici izreče denarna kazen, kot ji je bila zagrožena s pravnomočnim sklepom z dne 7. 8. 2019. Zmotna je pritožbena teza, da bi sodišče prve stopnje moralo predlagateljico predhodno opozoriti, da ji bo ob ponovni kršitvi začasne odredbe izrečena denarna kazen in da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti izvesti dokaz z zaslišanjem predlagateljice. Pritožba se pri tem očitno zavzema za uporabo preiskovanega načela iz 7. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZNP-1,1 ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker predlagateljica tudi v pritožbi ni navedla nobenih dejstev in ni predlagala oziroma ni predložila dokazov, ki bi potrjevali njene navedbe, da ni prejela elektronske pošte, s katero jo je njena pooblaščenka seznanila z začasno odredbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 5. 10. 2020,2 in s katero je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja razširilo stike nasprotnega udeleženca z otrokom tudi na vikende, ki naj bi se pričeli 17. 10. 2020 in 18. 10. 2020. Treba je tudi upoštevati, da je sodišče prve stopnje večkrat po uradni dolžnosti dopolnjevalo začasne odredbe, ker so stiki otroka z nasprotnim udeležencem pogosto odpadli iz razlogov na strani predlagateljice, zaradi česar nasprotni udeleženec več mesecev ni imel stika z otrokom. Tako se izkaže, da se z izrekom denarne kazni predlagateljici le želi zavarovati interese in koristi otroka.

7. Ker predlagateljica ni navedla opravičljivega razloga, zaradi katerega ni izpolnila začasne odredbe, mora plačati denarno kazen, kot je bila določena v sklepu z dne 7. 8. 2019 na podlagi 103. člena ZNP-1.3 Načelo formalne legalitete tudi ne dopušča ponovne presoje utemeljenosti višine denarne kazni, kot je bila določena v pravnomočnem sklepu z dne 7. 8. 2019. 8. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodišče dopusti neposredno izročitev otroka po izvršitelju na podlagi 238.e člena ZIZ šele potem, ko posredna izročitev z denarno kaznijo ni uspešna, kot to določa 238.d člen ZIZ v zvezi z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 226. člena ZIZ.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom ZNP-1).

10. Pritožbeno sodišče je glede na določbo 101. člena ZNP-14 odločitev o stroških pritožbenega postopka nasprotnega udeleženca pridržalo za končno odločitev.

1 Navedena člena določata, da mora sodišče po uradni dolžnosti zavarovati pravice in pravne interese otrok in da v teh postopkih velja preiskovalno načelo. 2 Pooblaščenka predlagateljice je sklep prejela 8. 10. 2020. 3 Ki določa: „Sodišče lahko v sklepu, s katerim odloči o otrokovih stikih, izreče tudi denarno kazen za primer, če starši ne ravnajo v skladu s tem sklepom. Denarno kazen se izreče v skladu z določbami zakona, ki ureja izvršbo, o izvršbi glede obveznosti, kaj storiti, dopustiti ali opustiti.“ 4 Ki določa: “O stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči sodišče po prostem preudarku.“