Jedro

S tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika se razveljavijo zgolj učinki pravnega dejanja med stečajnim dolžnikom in osebo, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, zato 275. člen ZFPPIPP tožeči stranki ne nalaga postavitve zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, ker pa ponovna vknjižba lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika (tožeče stranke) hkrati pomeni tudi izbris lastninske pravice, vknjižene v korist obdarjenca, posebnega zahtevka za izbris te vknjižbe ni treba postaviti, saj je ta zahtevek že vključen v zahtevku za ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika.

Za obstoj objektivnega elementa oziroma pogoja morata biti izpolnjeni dve zahtevi kumulativno: 1) posledica izpodbijanega dejanja mora biti zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in 2) zaradi tega zmanjšanja lahko drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno.

V zvezi z drugo zahtevo za obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno upoštevati plačilo, ki ga bodo upniki prejeli v stečaju iz razdelitvene mase.

O zaznambi spora oziroma izbrisne tožbe zemljiškoknjižno sodišče ne odloča po uradni dolžnosti. Tudi pri zaznambi izbrisne tožbe mora tožnik predlagati zaznambo spora ter predložiti potrdilo, da je bila tožba vložena in opravilno številko zadeve. V konkretnem primeru, ko ni niti zatrjevano, niti ne izhaja iz spisovnega gradiva, da bi zemljiškoknjižno sodišče dovolilo zaznambo izbrisne tožbe, ni mogoče trditi, da v pravdi postavljena izbrisna tožba odvzema tožnici pravni interes za predlaganje izdaje začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sodbo in sklepom dopustilo intervencijo na strani tožene stranke S. S. (I. točka izreka), zavrnilo intervencijo na strani tožene stranke družbi G. d.o.o. (II. točka izreka) ter razveljavilo darilno pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko kot darovalko in toženo stranko kot obdarjenko z dne 13.2.2015, s katero je tožeča stranka podarila toženi nepremičnino ID znak X-10-51 (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se zaradi vzpostavitve zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila v darilni pogodbi z dne 13.2.2015, dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke, stečajne dolžnice na nepremičnini ID znak X-10-51 (IV. točka izreka). Zavrnilo je ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.9.2015 (V. točka izreka) in odločilo, da v V. točki navedeni sklep ostane v veljavi (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 4.759,83 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma zavrže, sklep z dne 17.9.2015 razveljavi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da je tožba nesklepčna. Nadalje trdi, da bi se lahko upnik H. d.d. v celoti poplačal v rednem izvršilnem postopku ali s plačilom tožene stranke, upnik F. d.d. pa s prodajo spornega stanovanja nikakor ne bi mogel biti poplačan, saj je vrednost predhodnih hipotek večja, kot je vrednost stanovanja. Navaja še, da sodišče v obrazložitvi sklepa o zavarovanju (začasna odredba) nevarnosti odtujitve in obremenitve v ničemer ne konkretizira ter da prepovedi razpolaganja z nepremičnino ni mogoče šteti le kot neznatne škode. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka izpodbija pravno dejanje neodplačnega prenosa nepremičnine (stanovanja) v smislu 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP), ker je bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti in s posledico zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Nadalje se sklicuje na domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIP ter iz drugega odstavka 391. člena ZFPPIPP. Predlagala je tudi zavarovanje z začasno odredbo (prepoved odtujitve in obremenitve zadevnega stanovanja). Tožena stranka ugovarja, da z izpodbijanim pravnim dejanjem ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika ter da izpodbijano pravno dejanje ne vpliva na poplačilo upnikov stečajne dolžnice (tožeče stranke).

I. Glede sodbe

6. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka v tožbi ni navedla, katera pogodba naj se razveljavi ter da manjkajo podatki, ki bi omogočili zemljiški knjigi, da izvrši izpodbijano sodbo, ne držijo. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku navedla tako ID znak, kot tudi ID številko sporne nepremičnine (stanovanja), določno pa je navedla tudi, razveljavitev katere pogodbe zahteva, tako da ne more biti nobenega dvoma, za katero pogodbo gre. Prav tako je tožbeni zahtevek sklepčen. Tožeča stranka ga je postavila skladno s 3. odstavkom 275. člena ZFPPIPP ter 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami, ZZK-1). Pri tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da se s tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika razveljavijo zgolj učinki pravnega dejanja med stečajnim dolžnikom in osebo, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, zato 275. člen ZFPPIPP tožeči stranki ne nalaga postavitve zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe1, ker pa ponovna vknjižba lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika (tožeče stranke) hkrati pomeni tudi izbris lastninske pravice, vknjižene v korist obdarjenca, posebnega zahtevka za izbris te vknjižbe ni treba postaviti, saj je ta zahtevek že vključen v zahtevku za ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika.2

7. Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek s tem, da je s predmetno darilno pogodbo tožeča stranka zmanjšala čisto vrednost svojega premoženja, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) ter da je tožena stranka takrat, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, vedela oziroma bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke (subjektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) oziroma se to domneva. Po pravilu iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP morata biti za obstoj objektivnega elementa oziroma pogoja izpolnjeni dve zahtevi kumulativno: 1. posledica izpodbijanega dejanja mora biti zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in 2. zaradi tega zmanjšanja lahko drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno.3 V skladu s 3. odstavkom 10. člena ZFPPIPP je čista vrednost premoženja opredeljena kot razlika med vrednostjo premoženja in višino obveznosti.

8. Z izpodbijano darilno pogodbo (priloga A9 spisa) je tožeča stranka podarila toženi predmetno stanovanje. Tožena stranka je sicer ob podpisu darilne pogodbe prevzela odplačevanje bremen, ki odpadejo na predmetno stanovanje (2. člen pogodbe), in sicer: hipoteka za znesek 65.789,47 CHF s pripadki v korist H. d.d., hipoteka za znesek 50.000,00 EUR s pripadki v korist B. M., hipoteka za znesek 50.000,00 EUR s pripadki v korist B. M., hipoteka za znesek 50.000,00 EUR s pripadki v korist B. M., hipoteka za znesek 100.000,00 EUR s pripadki v korist A. d.o.o. in hipoteka za znesek 50.000,00 EUR s pripadki v korist A. d.o.o. Vendar pa je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih, da je tožena stranka hči tožeče, da je tožena stranka študentka in ni niti priložnostno zaposlena, da prihrankov ne more izkazati, da jo vzdržuje tožeča stranka, da je tudi po sklenitvi darilne pogodbe (13.2.2015) tožeča stranka do konca julija 2015 (tožba v predmetni zadevi je bila vložena 25.8.2015) sama (iz svojega računa) odplačevala dolg do C. d.d. (sedaj C. C. d.d.) ter da je potrdila o nakazilih ves čas izpolnjevala tožeča stranka, pravilno zaključilo, da tožena stranka dolgov ne odplačuje sama ter da je bila izpodbijana pogodba očitno sklenjena neodplačno. S tem je prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke. Tudi sicer posledica sklenjene sporne darilne pogodbe ni bilo hkratno (vsaj ekvivalentno) zmanjšanje obveznosti tožeče stranke, saj gre zgolj za učinke med tožečo in toženo stranko, ne pa za učinke v razmerju do tretjih oseb, ki niso stranke navedene pogodbe. Tožeča stranka je namreč tudi po sklenitvi sporne pogodbe v razmerju do svojih upnikov še naprej ostala dolžnik vseh obveznosti (npr. sklep o izvršbi z dne 19.2.2015 v prilogi B16 spisa). V razmerju do teh se s sklenitvijo predmetne darilne pogodbe obveznosti tožeče stranke niso znižale. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga tožene stranke s postavitvijo izvedenca cenilca gradbene stroke. Z izpodbijano pogodbo je tako prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke (stečajne dolžnice), s čimer je podana prva zahteva za obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

9. Nobenega dvoma ni, da je v zvezi z drugo zahtevo za obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti potrebno upoštevati plačilo, ki ga bodo upniki prejeli v stečaju iz razdelitvene mase.4 Na tem mestu pritožbeno sodišče le še dodaja, da lahko upnik sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku.5 V postopku osebnega stečaja tožeče stranke je svojo terjatev v skupni višini 27.034,66 EUR prijavil (priloga A19 spisa) med drugim tudi upnik C. d.d. (sedaj C. C. d.d.). Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka priznala, da bo upnik C. d.d v celoti poplačan, ne držijo. Terjatev navedenega upnika je stečajni upravitelj priznal (priloga A19 spisa). Ker je tožeča stranka z brezplačno odsvojitvijo stanovanja zmanjšala čisto vrednost svojega premoženja oziroma stečajne mase, bo upnik C. d.d. (sedaj C. C. d.d.) v postopku osebnega stečaja tožeče stranke iz razdelitvene mase nedvomno prejel plačilo v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno, saj bi sporno stanovanje predstavljalo posebno stečajno oziroma razdelitveno maso, na njem pa ima navedeni upnik ločitveno pravico z najboljšim vrstnim redom (priloga A11 spisa). Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja tudi, da tožena stranka hipotečno izkazuje večji dolg, kot resnično obstaja, pri čemer je direktor družbe G. d.o.o. (navedena družba je pravni naslednik družbe A. d.o.o. glede hipoteke za zneska 100.000,00 EUR in 50.000,00 EUR, ki sta vpisani pri spornem stanovanju) prijatelj očeta tožene stranke, B. M. pa družinski prijatelj tožeče in tožene stranke ter njenega očeta. V kolikor bi upnik F. d.d. prerekal terjatvi (in ločitveni pravici) B. M. in G. d.o.o. (ki do izdaje odločbe na prvi stopnji svojih terjatev v postopku osebnega stečaja tožnice še nista prijavila) in bi te prenehale, pa bi bil lahko navedeni upnik po poplačilu upnika C. d.d. (sedaj C. C. d.d.) delno poplačan tudi iz unovčenja predmetnega stanovanja (1. točka prvega odstavka in šesti odstavek 371. člena ZFPPIPP). Tako je podana tudi druga zahteva za obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti, z njo (ob predhodni ugotovitvi obstoja prve zahteve), pa je izpolnjen tudi sam objektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi družba C. d.d. (sedaj C. C. d.d.) v postopku osebnega stečaja tožnice zaradi izpodbijanega pravnega dejanja iz razdelitvene mase nedvomno prejela plačilo v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi na strani tožene stranke priglašene intervencije družbe G. d.o.o, saj ta tudi po oceni pritožbenega sodišča ni z ničemer izkazala svojega pravnega interesa, da v predmetni pravdi zmaga tožena stranka, pri čemer je dolžan pravni interes, ki se ne domneva, izkazati intervenient.6

11. Dokazovanje subjektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen) je lahko oprto na zakonske domneve (presumpcije). Na njihovi podlagi zakon sklepa od podlage domneve (dokazno pomembnega dejstva oziroma dejstev) na predmet domneve, na domnevni zaključek, ki se izpelje iz pravnega predpisa. Stranki, v korist katere je domneva, ni treba trditi in dokazovati dejanskega stanja. Zadostuje, da se sklicuje na domnevo (na določeno pravno stanje), nasprotna stranka pa lahko domnevo izpodbija. Tožeča stranka je trdila in dokazala, da je stanovanje odsvojila neodplačno, s čimer je podana domneva o obstoju subjektivnega pogoja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Nadalje je nesporno, da sta tožeča in tožena stranka mati in hči ter da je bila izpodbijana pogodba sklenjena 13.2.2015, postopek osebnega stečaja tožnice, ki je bil uveden 6.5.2015, pa se je začel 3.7.2015 (priloga A6 spisa), s čimer sta podani tudi domnevi o obstoju subjektivnega pogoja iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIP in drugega odstavka 391. člena ZFPPIPP. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ni uspela izpodbiti domnev o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Na naroku dne 19.4.2016 je celo izpovedala, da ji je bila pred podpisom izpodbijane pogodbe znana tožničina finančna situacija. Tako je izpolnjen tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti, sodišče prve stopnje pa je glede na vse doslej pojasnjeno utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

II. Glede zavarovanja z začasno odredbo

12. Glede zavrnitve ugovora tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z dne 17.9.2015 pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da o zaznambi spora oziroma izbrisne tožbe zemljiškoknjižno sodišče ne odloča po uradni dolžnosti (drugi odstavek 79. člena v zvezi z drugim odstavkom 245. člena ZZK-1). Tudi pri zaznambi izbrisne tožbe mora tožnik predlagati zaznambo spora ter predložiti potrdilo, da je bila tožba vložena in opravilno številko zadeve.7 V konkretnem primeru, ko ni niti zatrjevano, niti ne izhaja iz spisovnega gradiva, da bi zemljiškoknjižno sodišče dovolilo zaznambo izbrisne tožbe, ni mogoče trditi, da v pravdi postavljena izbrisna tožba odvzema tožnici pravni interes za predlaganje izdaje začasne odredbe.

13. V predmetni zadevi tožeča stranka uveljavlja nedenarno terjatev. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ). Osnovni pogoj je verjetnost vtoževane terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kar mora izkazati upnik (tožeča stranka). Zraven verjetnosti terjatve pa mora upnik izkazati še enega izmed alternativno določenih pogojev, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke dne 17.9.2015 izdalo sklep o zavarovanju, s katerim je toženi stranki prepovedalo odtujiti ali obremeniti predmetno stanovanje, in sicer ob kumulativni ugotovitvi verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke (prvi odstavek 272. člena ZIZ) ter verjetnosti, da dolžnik (tožena stranka) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Da je tožbeni zahtevek utemeljen oziroma da predmetna terjatev obstoji, je pritožbeno sodišče pojasnilo že v prejšnjih odstavkih. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic, od tistih, ki bi brez izdaje nastale upniku (tožeči stranki). Tožena stranka je namreč sama navedla oziroma izpovedala, da je nameravala predmetno stanovanje obdržati, da je stanovanje obremenjeno s hipotekami, katerih vrednost presega vrednost stanovanja, da nima zaposlitve in da jo vzdržuje tožeča stranka, zato prepoved odtujitve in obremenitve predmetnega stanovanja v ničemer ne more vplivati na njeno kredibilnost v pravnem prometu. Pritožbene navedbe, da ji škoda lahko nastane v smislu potencialne odškodninske tožbe kupca nepremičnine (stanovanja) predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati, tudi sicer pa so takšne navedbe glede na 6. člen in 99. člena ZZK-1 neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z dne 17.9.2015 zavrne in navedeni sklep obdrži v veljavi, je zato pravilna.

14. Končno pritožbeno sodišče tudi v celoti sledi prvostopenjski odločitvi o stroških.

III. Odločitev o pritožbi in pritožbenih stroških

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe in sklepa (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 393/2012 z dne 21.3.2013. 2 Sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 649/2016 z dne 13.9.2016. 3 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1338/2011 z dne 18.4.2012. 4 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1414/2011 z dne 9.10.2012 in sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 302/2016 z dne 9.2.2017. 5 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 359/2016 z dne 7.6.2016. 6 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4259/2009 z dne 3.2.2010 in sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 122/2008 z dne 23.10.2008. 7 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3852/2009 z dne 16.12.2009.