Jedro

Z izpodbijanim sklepom je Mestni svet Mestne občine Ljubljana v Odloku o ustanovitvi in izdajanju javnega glasila Ljubljana 6. člen spremenil tako, da je navedel, kje je sedaj sedež uredništva glasila. Takega akta v upravnem sporu ni dovoljeno izpodbijati, zato je moralo sodišče tožbo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču dne 8. 3. 2011 vložila tožbo, s katero predlaga odpravo sklepa Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana opr. št. 007-47/2010-1 z dne 15. 11. 2010 in ugotovitev, da je omenjeni sklep ničen. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov navedenih v 1. in 3. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Z omenjenim sklepom je Mestni svet Mestne občine Ljubljana sprejel spremembo Odloka o ustanovitvi in izdajanju javnega glasila Ljubljana tako, da se sedež uredništva uskladi z dejanskim stanjem, ki je na Mestnem trgu 1 in ne več na Kopitarjevi 2 v Ljubljani.

Tožeča stranka v tožbi meni, da prejeti sklep nima podlage v pravnih aktih, na podlagi katerih je bil izdan, zaradi česar je v celoti nezakonit in nepravilen. Prav tako je izpodbijani sklep tudi ničen. Po njenem mnenju zakon ni bil uporabljen pravilno, prav tako pa tudi organ, ki ga je sprejel, ni ravnal po pravilih postopka. Iz ugotovljenih dejstev je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Organ, ki je izpodbijani Odlok izdal, pa nima pooblastila za izdajanje izpodbijanega Odloka. Prav tako gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Pri tem omenja Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 35/2001), ki po njenem ni pravna podlaga za izdajo izpodbijanega Odloka, čeprav se Odlok nanj sklicuje. Sporni Odlok je bil izdan na podlagi 4. člena Zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94), kar pomeni, da je spreminjanje naslova uredništva popolnoma irelevantno. Župan Mestne občine Ljubljana nima pristojnosti za sprejemanje sprememb Odlokov, ki so bili izdani pred 15 leti, na podlagi takrat veljavnih zakonov, ki ne veljajo več. Obrazložitev izpodbijanega akta tudi nima podlage v zakonih. Glede na to, da je bilo javno glasilo ustanovljeno z namenom, da mestni občini ne bi povzročalo posebnih finančnih obremenitev, je popolnoma jasno, da tudi njegova sprememba za občino ne bi smela imeti finančnih posledic. Tožeča stranka sodišču tudi predlaga, da začasno zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do odločitve sodišča v omenjeni zadevi, pri čemer svojega predloga v ničemer ne obrazloži. Tožbo je potrebno zavreči. V 1. členu ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov ali lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugačno varstvo. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v 2. odstavku 2. člena. Določa ga kot upravno odločbo in drug javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Skladno z navedenim sta v ZUS-1 določena dva pogoja, ki morata biti kumulativno podana ob presoji, da gre pri izpodbijanem aktu za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Formalno pravni pogoj je, da gre za akt, ki je izdan s strani državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma nosilca javnih pooblastil, materialno pravni pogoj pa je, da akt vsebuje vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta ter s tem posega v pravni položaj tožnika. V primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, sodišče s sklepom zavrže tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu. Na ta razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, v skladu s 6. točko 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. Sklep, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, po presoji sodišča ni akt, opredeljen v skladu z navedenimi določbami ZUS-1. S tem izpodbijanim sklepom je Mestni svet Mestne občine Ljubljana v Odloku o ustanovitvi in izdajanju javnega glasila Ljubljana 6. člen spremenil tako, da je sedež uredništva glasila sedaj v Ljubljani, Mestni trg 1. Ker se glede na zgoraj navedeno z obravnavanim sklepom ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, v tem primeru ne gre za upravni akt, v smislu določb 2. oziroma 4. člena ZUS-1. Ker po navedenem takega akta v upravnem sporu ni dovoljeno izpodbijati, je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razloga 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

Glede na navedene določbe 32. člena ZUS-1 odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe po ZUS-1 terja predhoden preizkus procesnih predpostavk za obravnavanje tožbe v upravnem sporu. Procesne predpostavke se med drugim nanašajo tudi na predhodni preizkus tožbe z vidika predmeta upravnega spora ter s tem povezane aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je obstoj spornega pravnega razmerja, torej razmerja v zvezi s katerim je vložena tožba v upravnem sporu. Ker je v obeh navedenih primerih inštitut začasne odredbe mogoče uveljaviti šele po tem, ko je sprožen upravni spor, tožba pa je bila v tem upravnem sporu zavržena, je bilo potrebno zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj ni podana procesna predpostavka iz 26. člena ZUS-1.