Jedro

Sedanje (v času sojenja) tožnikovo stanje nerazsodnosti ni razlog za zavrnitev zahtevka za duševne bolečine ob smrti sina. Vprašanje utemeljenosti zahtevka za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega bi se lahko postavilo tedaj, če bi stanje nerazsodnosti obstajalo že v času škodnega dogodka.

Le smrt je dogodek, ki je razlog za zavrnitev zahtevka za že nastalo negmotno škodo (204. člen ZOR). Če pa je bila odškodnina že pravnomočno prisojena, pa tudi smrt ne. Drugačno izhodišče, ki bi izhajalo iz škodnega dogodka neodvisnih okoliščin (trajanje postopka, kasnejši nov škodni dogodek itd.), bi bilo v nasprotju z 2. odstavkom 200. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o tožbenih zahtevkih tožečih strank glede gmotne in negmotne škode, za končno sodbo pa je prepustilo odločanje o renti. Med drugim je odločilo tudi o odškodnini četrtemu tožniku za duševne bolečine zaradi smrti sina, in sicer v višini 90.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je delno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo druge tožene stranke.

Proti navedenemu delu drugostopne sodbe je druga tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek četrtega tožnika kot neutemeljen zavrne. V reviziji trdi, da je odškodnino za negmotno škodo mogoče prisoditi samo tistemu, ki v času sojenja ima v zavesti vse tiste psihične travme, ki so podlaga za prisoditev neke materialne odmene, ki naj bi mu vsaj v določeni meri z drugačnimi ugodnostmi (denarjem in njegovo porabo) popravila kvaliteto življenja. Četrti tožnik pa je v takšnem duševnem stanju, da smrti sina ne dojema in zaradi tega tudi ne more duševno trpeti. Ugotovitev sodišč, da je četrti tožnik zaradi smrti sina hudo trpel in da je zato odšel v Dom starostnikov, ne temelji na dokazih. Mogoče je celo govoriti o bistveni kršitvi ZPP, ker gre za nasprotje med ugotovitvami sodišča in podatki v spisu. Toda drugi toženec kljub temu uveljavlja predvsem revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine (1. odstavek 201. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je četrtemu tožniku kot očetu pokojnega prisodilo odškodnino v znesku 90.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je četrti tožnik ob smrti sina hudo trpel, kar je povzročilo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in nato odhod v dom za ostarele, kjer je še danes. Takšna dejanska podlaga, ki jo je kot pravilno ugotovljeno sprejelo tudi drugostopno sodišče, je zadoščala za odločitev o odškodnini po 1. odstavku 201. člena ZOR. Revizijsko sodišče je zaradi izrečne prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP ni smelo preizkušati. Nepopolna ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni revizijski razlog. Nikakršnega nasprotja med ugotovitvami o vsebini listin v spisu in temi listinami (kar pavšalno in pogojno trdi revident) pa v sodbi ni. Tako tudi ni bila storjena smiselno očitana kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna. Pravilno je izhodišče, da sedanje (v času sojenja) tožnikovo stanje nerazsodnosti ni razlog za zavrnitev zahtevka za duševne bolečine ob smrti sina. Vprašanje utemeljenosti zahtevka za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega bi se lahko postavilo tedaj, če bi stanje nerazsodnosti obstajalo že v času škodnega dogodka. V obravnavanem sporu ne gre za takšen primer. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da so bile tožnikove duševne bolečine v času smrti sina izjemno hude. Na ugotovitvi torej o že nastali škodi (že pretrpljenih duševnih bolečinah), in ne na bodoči škodi. Za to, že nastalo škodo, pa odmerjena odškodnina nikakor ni previsoka.

Da je navedeno izhodišče pravilno, izhaja tudi iz 204. člena ZOR. Le smrt je dogodek, ki je razlog za zavrnitev zahtevka za že nastalo negmotno škodo (204. člen ZOR). Če pa je bila odškodnina že pravnomočno prisojena, pa tudi smrt ne. Drugačno izhodišče, ki bi izhajalo iz od škodnega dogodka neodvisnih okoliščin (trajanje postopka, kasnejši nov škodni dogodek itd.), bi bilo v nasprotju z 2. odstavkom 200. člena ZOR.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).