Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.E. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, ki sta navedeni v uvodu te sodbe, je bil obs. F.E. obsojen zaradi poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ na 3 mesece zapora.

Zoper ti pravnomočni sodbi je zagovornik obs. F.E. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami 330. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) opustilo izvedbo dokazov o tem, ali je dobil plačilo za storitev kaznivega dejanja in obsojenec tega ni priznal, čeprav sodba na 6. strani to trdi. Tega tudi ni izpovedala M.K. kot priča, sodba pa to zmotno trdi na isti strani. Nobenega dokaza ni, da gre za organizirano delovanje obsojenca iz koristoljubnosti, kot se trdi na 8. strani sodbe. Predlaga, da vrhovno sodišče "preveri" izpodbijano sodbo v smeri navedenih kršitev.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva zagovornika obs. F.E. za varstvo zakonitosti zavrne, ker po vsebini izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet tega postopka.

Zahteva zagovornika obs. F.E. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb tega zakona pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost odločbe.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti sicer zatrjuje kršitev določb 330. člena ZKP, vendar se že iz obrazložitve zahteve vidi, da ne gre za to kršitev. Za kršitev določb tega člena bi šlo, če bi sodišče oprlo obsodilno sodbo le na priznanje obsojenca na glavni obravnavi, čeprav bi lahko izvedlo tudi druge dokaze, ki bi lahko privedli do drugačne odločitve. V zahtevi sami pa se trdi, da obs. F.E. kaznivega dejanja ni priznal in seveda tudi, da ni dobil plačila za izvršitev kaznivega dejanja. Zahteva tudi ne pove, katerih razpoložljivih ali celo predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo in kako bi ti dokazi vplivali na zakonitost sodbe. Tudi za trditev, da sodišče ni izvedlo "tega" dokaza in za trditev, da "so z dobro organiziranim medsebojnim sodelovanjem za denar na opisani način poskusili begunce spraviti čez mejo" velja ista ugotovitev, saj zahteva za varstvo zakonitosti ne pove, kateri je "ta" dokaz.

Trditev v zahtevi, da se v obrazložitvi sodbe o odločilnih dejstvih navaja drugačna vsebina zapisnikov o zaslišanju obsojenca in priče M.K. kot dejansko je, ni točna. Sodba sodišča prve stopnje na 6. strani res navaja, "da je obdolženi E. za prevoz prejel del izkupička", vendar ne kot njegovo priznanje in tudi ne s sklicevanjem na vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju, ampak je to sklep sodišča. Izvedlo ga je iz dejstva, da so begunci plačali organizatorjem ilegalnega prehoda čez mejo, da je bil obsojenec nekajkrat s soobs. E.Š. v H. koči v času, ko so v njej bivali ti begunci in jih nekaj končno tudi prepeljal iz H. koče v M., da so se vkrcali na tovornjak. Te skupne obiske H. koče je obs. F.E. priznal, dokazani pa so mu tudi na podlagi izpovedbe priče M.K. in njene prepoznave obs. E. Tudi ponovna navedba na 6. strani sodbe "da je torej pri prevozu beguncev s koče, pa tudi na H. kočo proti plačilu sodeloval obdolženi E. - potrjuje izpovedba priče M.K., ki je ob opravljeni prepoznavi prepoznala obd. F.E. kot osebo, ki je pripeljal begunce k njej ...", je sklep sodišča, da je obs. E. dobil plačilo, navedba o izpovedbi M.K. in prepoznavi pa se povezuje le z okoliščino, da je obs. E. pripeljal begunce na H. kočo. V delu, kjer zahteva zatrjuje, da obs. E. kaznivo dejanje ni dokazano, pa vrhovno sodišče pripominja, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.