Jedro

Upnikova dolžnost je, da v zvezi z ugovorom zoper odpust obveznosti navede dejstva, ki ga utemeljujejo in da zanje ponudi dokaze. Vendar pa je mogoče od njega zahtevati le, da postavi tiste trditve, ki sodijo v njegovo zaznavno območje, upoštevati pa je treba tudi, ali dolžnikove navedbe zahtevajo konkretizacijo že podanih upnikovih navedb. Vsekakor morajo upnikove navedbe dolžniku omogočati, da razpozna, katero konkretno življenjsko dogajanje zadevajo in mu tako omogočiti preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev.

V situacijah, ko gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev. V takšnih primerih je dovoljena tudi uporaba informativnih dokazov. Prav tako ni videti razumnega razloga, da bi od stranke (v tem primeru upnika) zahtevali vedenje o vseh podrobnostih dejanskega stanja, ki ga mora sicer zatrjevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnikov ugovor zoper odpust obveznosti zavrnilo.

2. V pritožbi zoper sklep upnik uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve 8. člena ZPP, absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter predlog za odpust obveznosti zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi upnik moral izkazati, da je dolžnik med 11.6.2011 in 11.6.2014 prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem na dan prevzema obveznosti. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da so navedbe upnika v tem delu ugovora pomanjkljive, saj je navedel le, katere obveznosti je imel dolžnik ob uvedbi postopka osebnega stečaja in katero je dolžnikovo premoženje, navedeno v otvoritvenem poročilu z dne 9. 12. 2014 in zgolj na tej podlagi trdil, da je dolžnik prevzemal obveznosti, nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. V otvoritvenem poročilu je namreč opisano premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku postopka osebnega stečaja (drugi odstavek 244. člena ZFPPIPP) in tako ni nujno enako premoženju, ki ga je imel dolžnik ob prevzemu obveznosti, upnik pa tudi ni trdil, da bi bilo temu tako. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da upnik ni zadostil trditveni podlagi, da obstaja ovira za odpust obveznosti, ker naj bi dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka prevzemal obveznosti, nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem.

6. Upnikova dolžnost je, da v ugovoru navede vsa relevantna dejstva glede na dejanski stan določenega zakonskega razloga za ugovor proti odpustu obveznosti (sklepčnost), česar v tem delu ugovora upnik, kot izhaja iz prej obrazloženega, ni storil. Zato se sodišču ni bilo treba opredeljevati do upnikovih trditev, da je bil dolžnik v času prevzema visoke obveznosti do D. d.o.o. že zadolžen za skoraj 3 milijone EUR do drugih upnikov niti se mu dni bilo treba izreči o dolžnikovih izjavah, na katere je tekom postopka opozoril upnik in ki kažejo na to, da je dolžnik obveznosti prevzemal naivno in neodgovorno.

7. Upnik je v ugovoru proti odpustu obveznosti zatrjeval, da to, da dolžnik razkošno živi tudi po začetku postopka osebnega stečaja, kaže na to, da dolžnik ni podal popolnega poročila o stanju svojega premoženja. Trdil je, da očitno ima dolžnik premoženje, o katerem ni obvestil sodišča, s čimer je kršil svoje obveznosti iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Trdil je: da se v hiši na naslovu S. 13, v kateri dejansko prebiva dolžnik z družino, nahaja vredno premoženje, o katerem dolžnik ni poročal sodišču, redni stroški vzdrževanja stanovanjske hiše s pripadajočimi objekti, v kateri živi dolžnik s svojo družino, presegajo prihodek, do katerega je dolžnik v osebnem stečaju upravičen, ter da je dolžnik z denarnimi sredstvi oziroma premoženjem financiral potovanja, počitnice in ostale aktivnosti družine.

8. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da bi aktivnosti dolžnika in njegove družine, ki jih je zatrjeval (in po oceni sodišča prve stopnje neuspešno dokazoval) upnik, utegnile nakazovati dolžnikov visok življenjski standard, vendar je sklenilo, da je upnikova trditvena podlaga (tudi) v tem delu ugovora pomanjkljiva in da dokazi, ki jih je predložil, te trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

9. Višje sodišče soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot pavšalne in nekonkretizirane ocenilo navedbe upnika glede razkošnega življenjskega sloga dolžnika, njegovih številnih potovanj ter počitnic z družino in sicer zato, ker naj upnik ne bi navedel, kdaj se je posamezna aktivnost zgodila, niti koliko znaša ocena stroškov posamezne aktivnosti ter da zato ni mogoče ugotoviti, katero premoženje naj bi dolžnik zamolčal v poročilu. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov o dolžnikovih prejemkih, stroških mesečnega bivanja v opisani hiši, upnik ni mogel postaviti v denarnih zneskih opredeljenih trditev o tem, da je med temi prihodkih in stroški tak razkorak, da je očitno, da ima dolžnik prihodke, ki jih pred sodiščem skriva. Težko si je predstavljati, da bi v konkretnem primeru upnik lahko zatrjeval, katero (konkretno) premoženje je dolžnik zamolčal v poročilu o stanju njegovega premoženja.

10. Upnikova dolžnost je, da v zvezi z ugovorom zoper odpust obveznosti navede dejstva, ki ga utemeljujejo in da zanje ponudi dokaze. Vendar pa je mogoče od njega zahtevati le, da postavi tiste trditve, ki sodijo v njegovo zaznavno območje, upoštevati pa je treba tudi, ali dolžnikove navedbe zahtevajo konkretizacijo že podanih upnikovih navedb. Vsekakor morajo upnikove navedbe dolžniku omogočati, da razpozna, katero konkretno življenjsko dogajanje zadevajo in mu tako omogočiti preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev. Višje sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru upniku to uspelo storiti, prav tako pa je tudi prepričljivo pojasnil, da ne more poznati vseh dejstev, ki bi jih sicer moral zatrjevati na podlagi trditvenega bremena (višina najemnine, cena letalske karte, katere so premičnine večje vrednosti, ki se nahajajo v hiši, v kateri biva dolžnikova družina, višina stroškov za družinske počitnice, kdaj so se odvijale in kdo se jih je udeleževal ...). V situacijah, ko gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, stranki namreč ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev. V takšnih primerih je dovoljena tudi uporaba informativnih dokazov. Prav tako ni videti razumnega razloga, da bi od stranke (v tem primeru upnika) zahtevali vedenje o vseh podrobnostih dejanskega stanja, ki ga mora sicer zatrjevati (primerjaj: dr. Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, l. 2010. št. 31-32. str. 8).

11. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev, in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zaradi trdno zavzetih pravnih stališč sodnice v izpodbijanem sklepu pa odredilo, da se zadeva nadalje obravnava pred drugim sodnikom (356. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo s strani upnika predlaganih dokazov ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev ter se opredeliti tudi do navedb in dokazov dolžnika, ki jih do sedaj še ni obravnavalo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.