Jedro

Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na dejansko lastništvo gozda. Iz sporazuma o razdelitvi zapuščine in obeh sklepov o dedovanju res izhaja, da sta se pravdni stranki zaradi zagotovitve enakih prihodkov iz gozdne mase dogovorili, da tožnik prevzame v posest večji del parcele, toženec pa manjšega. A navedeno lahko pomeni le dogovor o uporabi (rabi) parcele, ne more pa spreminjati lastninskopravnih razmerij. Do dedovanja sporne parcele je prišlo v času, ko je veljal ZTLR. Za primer, ko je bila lastninska pravica pridobljena s sodbo odločbo (sklep o dedovanju), je bila zahtevana vknjižba v zemljiško knjigo, ki je imela konstitutivno naravo. Ker se je lastninska pravica prenašala skladno z zakonskimi določili, vzporedno temu ni mogla obstajati še dejanska lastninska pravica, različna od tiste, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo. Res je ob prenehanju lastninskopravnega sistema družbene lastnine sodna praksa uveljavila pojma dejanske lastninske pravice oziroma dejanske etažne lastnine, vendar v primerih, ko so upravičenci v sistemu družbene lastnine pridobili pravico na nepremični, ki je bila še vedno vknjižena kot družbena lastnina. A obravnavani primer ni takšen, pridržek dejanskega lastništva, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi, pa skladno z obstoječo zakonodajo v času pridobivanja lastninske pravice pravilno ni bil upoštevan.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da do tožnikovega prikrajšanja na eni strani in toženčeve obogatitve na drugi strani ni prišlo, ker je bil dogovor pravdnih strank, da prejmeta enako vrednost iz naslova gozdne mase, pri delitvi v nepravdnem postopku v celoti spoštovan in realiziran.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo iz razloga, ker ni prišlo do njegovega prikrajšanja, niti toženčeve obogatitve, ter ker je prišlo do zastaranja. Ob rob zgoraj povedanemu pritožbeno sodišče dodaja, da je bila civilna delitev v nepravdnem postopku neprerekano pravnomočno zaključena. V postopku je nepravdno sodišče ugotovilo vrednost sporne parcele, katero je dodelilo tožniku, ter mu naložilo, da tožencu povrne polovični znesek. Ker je civilna delitev sporne parcele pravnomočno zaključena, v njo ni več dopustno posegati. Če je tožnik menil, da mu gre večji del parcele oziroma višji denarni znesek iz tega naslova, bi moral navedeno pravočasno uveljavljati v nepravdnem postopku. Nepravdno sodišče bi ga v primeru spora, skladno s 155. členom ZNP-1, napotilo na pravdo, saj bi bil med nepravdnima udeležencema spor o velikosti njunih deležev, v pravdi pa bi tožnik lahko uveljavljal višji delež pri sporni parceli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 279,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 3.154,65 EUR z zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2019 dalje in pravdne stroške (I. točka izreka) ter mu naložilo, da tožencu povrne 739,17 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) kot nepravilno in nezakonito. Navaja, da sporne gozdne parcele 1, k. o. X, v prejšnjem lastninskopravnem sistemu ni bilo možno fizično deliti, če je šlo za delitev med lastniki zasebne lastnine. Navedeno parcelo, ki sta jo podedovala po očetu, sta si s tožencem natančno razdelila v naravi in mejno linijo določila po gozdni poti. Vsak je dobil točno določeni del te parcele ter sta nastopila dejansko posest skladno s sporazumom, čeprav je bila v zemljiško knjigo formalno vknjižena solastnina za vsakega do polovice, s pridržkom, da dejansko lastništvo gozda ni ustrezalo temu razmerju. Takšen sporazum o delitvi zapuščine sta sprejela in upoštevala. Spor je nastal, ko je toženec svoj del gozda močno izsekal ter se pričel sklicevati na zakon, vpis v zemljiško knjigo in odklanjanje soglasja sečnje za tožnika, zato je ta v nepravdnem postopku zahteval delitev. Ker tudi sedaj fizična delitev ni bila možna, je bilo treba izvesti civilno delitev, kjer je toženec zahteval polovico ocenjene vrednosti parcele. S tem je direktno prekršil sporazum o delitvi zapuščine in s sprejemom previsokega zneska oškodoval tožnika za razliko vrednosti med toženčevim delom parcele, ki je bil manjši, in tožnikovim, ki je bil večji. Toženec se je obogatil na škodo tožnika za vtoževani znesek, zato tožnik podaja tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Pravdni stranki sta lastninsko pravico pridobili na temelju dedovanja po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Sklepa zapuščinskega sodišča iz leta 1989 in 1994, ki sta povzela dedni dogovor, sta bila zgolj formalna akta, na podlagi katerih je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo in nista mogla spremeniti dogovora med pravdnima strankama, dediči pa niso izvršili nobenega pravnega posla, na podlagi katerega bi se delitev spremenila. Ob pravilnem razumevanju lastninske pravice na posameznem delu sporne gozdne parcele je bil toženec v nepravdnem postopku brez pravne podlage obogaten na škodo tožnika. Ker je sklep nepravdnega sodišča postal pravnomočen 25. 2. 2019, tožnikov tožbeni zahtevek tudi ni zastaral. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem pritožbene navedbe prereka. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki kot dediča po pokojnem očetu po sklenjenem sporazumu o delitvi zapuščine med vsemi sedmimi dediči (A2) ter na podlagi sklepov o dedovanju iz let 1989 in 1994 (A3 in A4), kjer je bil sporazum o delitvi zapuščine povzet, postala solastnika vsak do polovice sporne gozdne parcele. Nadalje je ugotovilo, da sta se v 5. in 10. točki sporazuma dogovorila za souporabo sporne gozdne parcele ter da se v zemljiško knjigo vknjiži njuna solastnina vsakega do polovice. Do takšne vknjižbe je tudi prišlo. Da bo tožnik zasedal večji del sporne parcele, sta se odločila z namenom, da vsak od bratov dobi enako gozdno maso oziroma enako vrednost. Ker je bilo v tožnikovem delu manj lesne mase in je bil teren bolj strm, je dobil večji del parcele, toženec pa je zaradi večje količine lesne mase dobil manjši del parcele, kar med pravdnima strankama ni prerekano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da posest sporne parcele in način njenega izvrševanja za odločitev nista bila bistvena ter da do tožnikovega prikrajšanja ni prišlo, saj je bilo v nepravdnem postopku pri delitvi spoštovano in realizirano načelo enakosti prejemkov po vsebini dednega dogovora. Poleg tega je ugotovilo, da ima dedni dogovor naravo sodne poravnave ter ga je bilo mogoče izpodbijati v desetih letih od zadnjega sklepa o dedovanju iz leta 1994, zato je ugodilo tudi toženčevemu ugovoru zastaranja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa prepričljiva, natančna, jasna in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP ter ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. V nadaljevanju se opredeljuje do pritožbenih navedb.

6. Tožnikovo sklicevanje, pa tudi toženčevo v odgovoru na pritožbo, na režim družbene lastnine ter omejitve, ki sta jih utrpela v zvezi s tem, je neutemeljeno, saj gre v obravnavani zadevi za dedovanje po njunem očetu, ki je bil v sistemu družbene lastnine lastnik sporne parcele, v sistemu družbene lastnine pa sta postala solastnika vsak do polovice parcele skladno z obema sklepoma o dedovanju tudi tožnik in toženec. Prav tako je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na dejansko lastništvo gozda. Iz sporazuma o razdelitvi zapuščine in obeh sklepov o dedovanju res izhaja, da sta se pravdni stranki zaradi zagotovitve enakih prihodkov iz gozdne mase dogovorili, da tožnik prevzame v posest večji del parcele, toženec pa manjšega. A navedeno lahko pomeni le dogovor o uporabi (rabi) parcele, ne more pa spreminjati lastninskopravnih razmerij. Do dedovanja sporne parcele je prišlo v času, ko je veljal ZTLR. Za primer, ko je bila lastninska pravica pridobljena s sodbo odločbo (sklep o dedovanju), je bila zahtevana vknjižba v zemljiško knjigo, ki je imela konstitutivno naravo. Ker se je lastninska pravica prenašala skladno z zakonskimi določili, vzporedno temu ni mogla obstajati še dejanska lastninska pravica, različna od tiste, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo. Res je ob prenehanju lastninskopravnega sistema družbene lastnine sodna praksa uveljavila pojma dejanske lastninske pravice oziroma dejanske etažne lastnine, vendar v primerih, ko so upravičenci v sistemu družbene lastnine pridobili pravico na nepremični, ki je bila še vedno vknjižena kot družbena lastnina. A obravnavani primer ni takšen, pridržek dejanskega lastništva, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi, pa skladno z obstoječo zakonodajo v času pridobivanja lastninske pravice pravilno ni bil upoštevan.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da do tožnikovega prikrajšanja na eni strani in toženčeve obogatitve na drugi strani ni prišlo, ker je bil dogovor pravdnih strank, da prejmeta enako vrednost iz naslova gozdne mase, pri delitvi v nepravdnem postopku v celoti spoštovan in realiziran.

8. Pritrditi pa gre sodišču prve stopnje tudi v delu, da je tožnikov zahtevek zastaran. Ker je bil dedni dogovor povzet v sklepu o dedovanju, ki ima naravo sodne poravnave, je desetletno zastaranje skladno s prvim odstavkom 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pričelo teči 30. 8. 1994 (zadnji sklep o dedovanju), pri čemer je tožnik imel v desetletnem obdobju čas, da bi izpodbijal dogovor pravdnih strank o tem, da sta pri sporni parceli vknjiženi vsak do polovice.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo iz razloga, ker ni prišlo do njegovega prikrajšanja, niti toženčeve obogatitve, ter ker je prišlo do zastaranja. Ob rob zgoraj povedanemu pritožbeno sodišče dodaja, da je bila civilna delitev v nepravdnem postopku neprerekano pravnomočno zaključena. V postopku je nepravdno sodišče ugotovilo vrednost sporne parcele, katero je dodelilo tožniku, ter mu naložilo, da tožencu povrne polovični znesek (A6). Ker je civilna delitev sporne parcele pravnomočno zaključena, v njo ni več dopustno posegati. Če je tožnik menil, da mu gre večji del parcele oziroma višji denarni znesek iz tega naslova, bi moral navedeno pravočasno uveljavljati v nepravdnem postopku. Nepravdno sodišče bi ga v primeru spora, skladno s 155. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), napotilo na pravdo, saj bi bil med nepravdnima udeležencema spor o velikosti njunih deležev, v pravdi pa bi tožnik lahko uveljavljal višji delež pri sporni parceli. Iz 10. točke obrazložitve sklepa nepravdnega sodišča pa izhaja ravno obratno, in sicer, da je bil tožnik kot predlagatelj v nepravdnem postopku tožencu kot nasprotnemu udeležencu pripravljen izplačati denarno vrednost njegovega idealnega deleža, torej polovico. Ker v pravnomočno odločitev o delitvi sporne parcele ni več dopustno posegati, se postavlja tudi vprašanje dopustnosti tožbe, ki jo je v tem postopku vložil tožnik.

10. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje pritožbene stroške, tožencu pa mora povrniti pritožbene stroške in sicer nagrado za odgovor na pritožbo 375 točk, kar znaša 225 EUR, materialni stroški znašajo 4,5 EUR, skupaj 229,5 EUR, 22 % DDV znaša 50,49 EUR, stroški skupaj pa 279,79 EUR.