Jedro

Veljavni predpisi Agenciji za energijo ne dajejo možnosti, da v posameznem letu regulativnega obdobja regulacije kakovosti iz določenih razlogov ne izvede. V primeru, ko dvomi v pravilnost in popolnost podatkov, je Agencija, da se ugotovi pravilno dejansko stanje, dolžna izvesti posebej za to predviden postopek presoje monitoringa kakovosti, na uporabo katerega napotuje zakon. Ta v primeru ugotovljenih nepravilnosti določa tudi vpliv nepravilnosti na upravičene stroške elektrooperaterja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo št. 213-29/2015-06/442 z dne 9. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) ugotovila, da znaša v poslovnem letu od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 primanjkljaj omrežnine iz dejavnosti distribucijskega operaterja, ki jo izvaja tožnik, 7,115.865,00 EUR.

2. V obrazložitvi odločbe Agencija pojasnjuje, da je bil z odločbo št. 111-13/2012-01/452 z dne 15. 11. 2012 za izvajalca dejavnosti distribucijskega operaterja določen regulativni okvir za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015. Odstopanja od regulativnega okvirja mora za posamezno poslovno leto ugotavljati izvajalec dejavnosti distribucijskega operaterja. Iz izračuna odstopanj za leto 2014, ki ga je tožnik posredoval Agenciji in iz podatkov, s katerimi razpolaga Agencija, izhaja, da se posredovani izračuni tožnika ne ujemajo z izračuni Agencije. Agencija je zato na podlagi šestega odstavka 120. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) po uradni dolžnosti začela postopek ugotavljanja odstopanj, ki se odražajo v presežku ali primanjkljaju omrežnine.

3. Tožnik je na podlagi računalniškega modela Agencije izračunal dejanske upravičene stroške in dejanske vire za pokrivanje upravičenih stroškov ter razliko med dejanskimi in načrtovanimi upravičenimi stroški ter dejanskimi in načrtovanimi viri za pokrivanje upravičenih stroškov. Na ta način je tožnik izračunal primanjkljaj omrežnine za poslovno leto 2014, ki predstavlja presežek dejanskih upravičenih stroškov posameznega leta regulativnega obdobja nad celotnim letnim zneskom zaračunane omrežnine, povečane za znesek drugih rednih prihodkov distribucijskega operaterja oz. primanjkljaj omrežnine, ki je razlika med dejanskimi in načrtovanimi upravičenimi stroški in viri za pokrivanje upravičenih stroškov.

4. Na podlagi 122. člena EZ-1 ter na podlagi Akta o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (v nadaljevanju Akt) Agencija ugotavlja, da znaša za leto 2014 primanjkljaj omrežnine 7,115.865,00 EUR in ne 6,210.101,00 EUR, kot je izračunal tožnik. Izračuna tožnika in Agencije se razlikujeta na postavkah nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja, stroškov amortizacije, reguliranega donosa na sredstva, spodbud, ki odražajo reguliranje s kakovostjo oskrbe ter obresti, kar je podrobneje prikazano v tabeli 2 obrazložitve izpodbijane odločbe.

5. Tožnik je med nenadzorovanimi stroški delovanja in vzdrževanja v postavki „stroški zemljiških prispevkov“ upošteval najemnino za TP Šentjur, in sicer reguliran donos na sredstva v višini 305,00 EUR in amortizacijo v višini 657,00 EUR, kar znaša skupaj 962,00 EUR. Ob tem je zmanjšal regulativno bazo sredstev za distribucijsko območje Elektra A. d.d. v višini 7.062,00 EUR. Posledica izločitve je nižji reguliran donos na sredstva za distribucijsko območje Elektra A. d.d. v višini 146,00 EUR in nižja amortizacija v znesku 658,00 EUR.

6. Iz prejete dokumentacije po ugotovitvi Agencije izhaja, da je TP Šentjur, ki ima javni značaj, predmet spora, do katerega pa se Agencija ni opredelila, saj se pri preveritvi izračuna odstopanj od regulativnega okvira preverja le, ali sta izračunan reguliran donos na sredstva in amortizacija skladna z Aktom. V skladu z Aktom se reguliran donos na sredstva in amortizacija priznata le za tista sredstva, ki so potrebna za izvajanje dejavnosti distribucijskega operaterja. Tožniku, ki je dokazal, da ima TP Šentjur javni značaj, je Agencija priznala reguliran donos na sredstva v višini 146,00 EUR in amortizacijo od knjigovodske vrednosti sredstva v višini 658,00 EUR, kar skupaj znaša 804,00 EUR. Ker je imel tožnik v poslovnem letu 2014 podpisano veljavno najemno pogodbo samo z distribucijskim podjetjem Elektro A. d.d., mu je bil za potrebe preveritve izračuna odstopanj v poslovnem letu 2014 znesek 804,00 EUR priznan za distribucijsko območje tega podjetja. Nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja v postavki „stroški zemljiških prispevkov“ pa je Agencija zmanjšala za 961,00 EUR.

7. V nadaljevanju obrazložitve Agencija pojasnjuje, da je zaradi žleda v času od 30. 1. 2014 do 10. 2. 2014 odločila, da se v poslovnem letu 2014 reguliranje s kakovostjo oskrbe omrežij izvzame. Kot navaja, je tožnik v tem letu uveljavljal spodbude, ki odražajo reguliranje s kakovostjo oskrbe omrežja, po posameznih območjih distribucijskega omrežja, in sicer 159.216,00 EUR za območje Elektro A. d.d., 122.655,00 EUR za območje Elektro B. d.d., 83.646,00 EUR za območje Elektro C. d.d., -704.806,00 EUR za območje Elektro D. in -550.044,00 EUR za območje Elektro E. d.d., kar znaša skupaj 889.333,00 EUR spodbud. Spodbude je tožnik izračunal na podlagi dejansko poročanih mesečnih podatkov o neprekinjenosti napajanja v poslovnem letu 2014, oddanih s spletno aplikacijo za poročanje. Distribucijska podjetja so namreč dolžna v skupno podatkovno bazo za tožnika poročati podatke o neprekinjenosti napajanja v posameznem letu, ti podatki pa se uporabijo pri izračunu parametrov, ki odražajo kakovost oskrbe. Poročanje je za določene koledarske mesece precej zamujalo, saj so imela distribucijska podjetja zaradi žleda težave pri zagotavljanju celovitosti in kakovosti podatkov, ki so jih zavezana poročati. Agencija je distribucijska podjetja dne 17. 3. 2014 seznanila s pravili za razvrščanje dolgotrajnih prekinitev zaradi posledic žleda. V odzivu na posredovana pravila so distribucijska podjetja izpostavila velike težave, s katerimi so se soočila pri zagotavljanju ustrezne kakovosti in celovitosti posredovanih podatkov o neprekinjenosti napajanja ter obenem napovedala odstopanja pri uvrščanju dolgotrajnih prekinitev (za opazovano obdobje po žledu) od posredovanih pravil Agencije.

8. V zvezi s predmetno problematiko je GIZ distribucija električne energije (v nadaljevanju GIZ) na Agencijo naslovila dopis, v katerem ugotavlja, da so izračuni parametrov SAIDI in SAIFI ter posledično faktorji, ki se uporabljajo pri izračunu spodbud pri reguliranju s kakovostjo oskrbe, popačeni tako, da ne odražajo realnega stanja glede lastne odgovornosti. GIZ je v dopisu zato predlagala, naj Agencija leto 2014 izvzame iz reguliranja v delu, ki se nanaša na negativne spodbude, ki odražajo reguliranje s kakovostjo oskrbe.

9. Iz študije št. 2297, naslovljene kot „Izračun dejavnikov in kazalnikov neprekinjenosti napajanja (2012-2014) za regulacijo kakovosti oskrbe – Ljubljana 2015“, ki jo je izdelal Elektroinštitut X., izhaja, da so imeli ekstremni vremenski dejavniki v letu 2014 (žled) izreden havarijski značaj, zaradi česar se posredovani podatki o kakovosti oskrbe v tem letu pri izračunu vplivnih dejavnikov in kazalnikov ravni kakovosti oskrbe, ki se upoštevajo v metodologiji reguliranja s kakovostjo oskrbe, niso upoštevali. Leto 2014 namreč ni bilo statistično značilno za povezavo glavnega omrežnega dejavnika in parametrov neprekinjenosti napajanja. Prav zaradi izjemnega odstopanja parametrov o neprekinjenosti napajanja, ki so bili posledica izjemnih razmer ob žlednem neurju, je bilo v okviru predmetne študije predlagano, da se leto 2014 izvzame iz reguliranja s kakovostjo oskrbe ter iz izračuna vplivnih dejavnikov in kazalnikov ravni kakovosti oskrbe.

10. Na podlagi analize razpoložljivih podatkov o neprekinjenosti napajanja in vseh znanih dejstev, o katerih so se izrekla distribucijska podjetja v prejetih odgovorih na postavljena vprašanja ter na podlagi izsledkov izvedene študije Agencija ugotavlja, da je zaradi nepopolnih podatkov o prekinitvah in dogodkih za obdobje žleda in po njem raven kakovosti in celovitosti posredovanih podatkov, s katerimi bi bilo mogoče izpeljati reguliranje s kakovostjo oskrbe v letu 2014, nedoločljiva. Zato je Agencija odločila, da se v poslovnem letu 2014 regulacija s kakovostjo oskrbe ne izvede oz. se to leto iz reguliranja s kakovostjo izvzame tako, da se faktorjem „q“ za vsa območja distribucijskega omrežja določi vrednost 0, kot prikazuje to tabela 4 obrazložitve. Kot še pojasnjuje Agencija, se je zaradi razlike v izračunu spremenil tudi izračun obresti od primanjkljaja omrežnine.

11. Zoper odločitev Agencije je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da odločbo izpodbija v delu, ki se nanaša na premalo priznane nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja v zvezi s TP Šentjur v znesku 962,00 EUR ter v delu, ki se nanaša na odločitev o neupoštevanju spodbud, ki odražajo reguliranje s kakovostjo oskrbe omrežij v znesku 365.517,00 EUR. Kot pojasnjuje, ima pravni interes za vložitev tožbe, s katero želi doseči, da se za leto 2014 ugotovi višji znesek primanjkljaja omrežnine, ki se upošteva pri določitvi omrežnin v naslednjih regulativnih obdobjih.

12. V zvezi z izračunom nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja za TP Šentjur tožnik pojasnjuje, da je pri izračunu primanjkljaja omrežnine zmanjšal regulativno bazo sredstev Elektra A. d.d., ker je ugotovil, da ta ni lastnik TP postaje. Po mnenju tožnika bi se Agencija morala opredeliti do vprašanja lastništva TP postaje, ki je bistveno za presojo pravilnosti postopanja tožnika, ki je ta del infrastrukture izločil iz regulativne baze sredstev. V odločbi ni najti razlogov za jasno zapisan zaključek Agencije, da se tožniku za navedena sredstva priznata reguliran donos in amortizacija od knjigovodske vrednosti sredstev za distribucijsko območje Elektro A. d.d. zgolj iz razloga, ker ima navedeno sredstvo javen značaj, čeprav iz predloženih listin izhaja, da Elektro A. d.d. ni izkazal lastninske pravice na navedenem objektu.

13. Po mnenju tožnika tudi ni jasno, zakaj Agencija ni priznala stroška najemnine v znesku 962,00 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal kot nenadzorovani strošek. Meni, da izpodbijane odločbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti.

14. Tožnik odločbi nasprotuje tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o izvzetju reguliranja s kakovostjo oskrbe omrežij v letu 2014. Kot pojasnjuje, je v skladu s pozitivnimi predpisi pri izračunu odstopanj uveljavljal tudi spodbude, ki odražajo reguliranje s kakovostjo oskrbe omrežja. Agencija pa je kljub posredovanim podatkom odločila, da se v tem letu regulacija s kakovostjo izvzame. Za takšno odločitev Agencija po mnenju tožnika nima pravne podlage.

15. Kot očita tožnik, Agencija kljub dvomu v pravilnost poročanih mesečnih podatkov o neprekinjenosti napajanja v letu 2014 ni izvedla postopka presoje monitoringa, ki ga predpisuje Akt o pravilih monitoringa kakovosti oskrbe z električno energijo (v nadaljevanju Akt o monitoringu), v okviru katerega Agencija presoja učinkovitost procesa nadzora kakovosti oskrbe, točnost registriranja dogodkov, natančnost izračuna parametrov in pravilnost opredelitve vzrokov dogodkov (51. člen Akta o monitoringu). Po mnenju tožnika bi lahko Agencija nepravilnosti pri odločitvi upoštevala le, če bi izvedla omenjeni postopek, v katerem bi vsem udeležencem zagotovila tudi ustrezna procesna varstva. Ker postopka ni izvedla, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepravilno ugotovljeno.

16. Tožnik očita tudi bistveno kršitev pravil postopka, ki naj bi jo Agencija zagrešila s tem, ko je izpodbijano odločitev utemeljila na izsledkih študije št. 2297 Elektroinštituta X., s katero tožnik ni bil seznanjen.

17. Nepravilen je po mnenju tožnika tudi zaključek Agencije v izpodbijani odločbi, da listinska dokazila potrjujejo, da so posredovani podatki o kakovosti oskrbe z električno energijo v letu 2014 v celoti pomanjkljivi do te mere, da jih ni mogoče uporabiti za izračun kakovosti oskrbe z električno energijo. Ker se reguliranje s kakovostjo oskrbe izvaja po posameznih območjih distribucijskega sistema, po mnenju tožnika posploševanje ugotovitev glede kakovosti podatkov na celotno območje države iz materialno pravnega vidika ni ustrezno. Tožnik zato meni, da mu za območja distribucijskega omrežja Elektro A. d.d., Elektro B. d.d. in Elektro C. d.d. pripadajo dodatni zneski spodbud, ki odražajo reguliranje s kakovostjo, in sicer v skupni višini 365.517,00 EUR.

18. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da odloči, da primanjkljaj omrežnine iz dejavnosti distribucijskega operaterja, ki jo izvaja tožnik, v poslovnem letu 2014 znaša 7,488.271,00 EUR. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo Agenciji v ponoven postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je tožnik najemnino za TP Šentjur izračunal kot seštevek reguliranega donosa na sredstva in amortizacije ter za ta znesek povečal nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja. Kot pojasnjuje toženka, je za preveritev izračuna odstopanj od regulativnega okvira bistveno le, ali je sredstvo potrebno za izvajanje dejavnosti distribucijskega operaterja. Ker je na TP Šentjur priključenih več odjemalcev, ima predmetna infrastruktura javni značaj, saj je potrebna za napajanje več kot enega uporabnika (prvi odstavek 82. člena EZ-1).

20. Skladno s 14. členom Akta se v primeru, ko distribucijski operater ni lastnik omrežja, najemnina določa po enakih kriterijih, kot če bi bil distribucijski operater lastnik omrežja. Zaradi navedenega sta bila tožniku za TP Šentjur priznana reguliran donos na sredstva in amortizacija in ne nenadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja. Če bi namreč Agencija priznala tudi nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja, bi bil tožniku znesek priznan dvakrat, kar bi bilo v škodo odjemalcem električne energije.

21. Reguliran donos na sredstva in amortizacijo je Agencija priznala za območje distribucijskega omrežja Elektro A. d.d. Omenjeno podjetje z navedenimi sredstvi razpolaga, vanje vlaga in jih tudi vzdržuje že več kot 30 let. Lastništvo TP Šentjur pa na samo preveritev izračuna odstopanj od regulativnega okvira nima vpliva.

22. Po mnenju toženke je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da izpodbijana odločba v tem delu ni obrazložena.

23. Kot pojasnjuje toženka, se je Agencija za izvzetje kritičnega leta 2014 iz reguliranja s kakovostjo oskrbe odločila, ker bi bili naknadni vplivi na reguliranje s kakovostjo oskrbe v tem regulativnem obdobju in v kasnejših bolj natančni in pravilni samo v primeru izvzetja tega leta. Za učinkovito izvedbo reguliranja s kakovostjo oskrbe je namreč pomembna točnost in celovitost podatkov, saj rezultati obdelave teh podatkov vplivajo tudi na leta v naslednjem regulativnem obdobju. Agencija je dolžna vse podatke skrbno preveriti in regulacijo s kakovostjo izvesti na podlagi popolnih in točnih podatkov, ki pa jih za leto 2014 ni imela. Ugotovitev, da so podatki v tem letu nepopolni in manjkajoči, potrjujejo tudi opravljene interne analize.

24. Glede očitka tožnika, da Agencija ni izvedla postopka presoje točnosti registriranja podatkov skladno z Aktom o monitoringu, pa toženka priznava, da se pri odločanju v obravnavani zadevi omenjeni predpis ni uporabil. Po 48. členu Akta namreč Agencija lahko pred določitvijo načrtovanih upravičenih stroškov novega regulativnega obdobja presodi podatke o kakovosti oskrbe, ni pa to obvezno. Agencija ima tako po mnenju toženke diskrecijsko pravico, da odloči, ali bo postopek presoje izvedla. Postopek bi Agencija izvedla le, če bi presojala posredovane podatke, ki so na prvi pogled točni in popolni, kar pa za podatke o reguliranju s kakovostjo v letu 2014 ni mogoče trditi. Zaradi dogodkov v letu 2014 pa je bilo tudi pričakovati, da bodo v postopku presoje ugotovljena bistvena odstopanja, kar bi v skladu z Aktom imelo za posledico določitev največjega negativnega vpliva na upravičene stroške podjetij.

25. Neutemeljen je po mnenju toženke tudi tožbeni ugovor, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, ker tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila vročena študija Elektroinštituta X. št. 2297. 26. Toženka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

27. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah stranki dodatno utemeljujeta svoja stališča. 28. V vlogi z dne 5. 9. 2016 pa tožnik poudarja, da je izpodbijana odločba v ugodilnem delu postala pravnomočna in je zato upoštevaje 158. člen Ustave Republike Slovenije v tem delu ni več dopustno spremeniti. V delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, namreč tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in samo odloči v upravni stvari, podrejeno pa sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu odpravi in zadevo v tem delu vrne Agenciji v ponovni postopek.

29. Tožba je utemeljena.

30. V obravnavani zadevi je med strankama spor o pravilnosti izračuna primanjkljaja omrežnin za leto 2014 iz dejavnosti distribucijskega operaterja, ki jo na podlagi koncesije kot obvezno gospodarsko javno službo opravlja tožnik (elektrooperater). Po mnenju tožnika Agencija pri izračunu odstopanj od regulativnega okvira ni pravilno upoštevala upravičenih stroškov TP Šentjur ter spodbud za zagotavljanje kakovosti storitev javne službe, kar vpliva na višino ugotovljenega primanjkljaja omrežnin v tem letu.

31. Pravno podlago izpodbijane odločbe predstavlja 120. člen EZ-1, ki določa način izračuna odstopanj od regulativnega okvira v posameznem letu regulativnega obdobja, za katero je bil sprejet regulativni okvir. Z regulativnim okvirjem Agencija vnaprej vrednostno opredeli načrtovane upravičene stroške elektrooperaterja po posameznih letih regulativnega obdobja, načrtovane omrežnine, načrtovane druge prihodke iz izvajanja dejavnosti elektrooperaterja ter presežke ali primanjkljaje omrežnin iz preteklih let (prvi odstavek 117. člena EZ-1).

32. Zakon elektrooperaterju nalaga dolžnost, da za vsako posamezno leto regulativnega obdobja ugotavlja odstopanja od regulativnega okvira, ki se odražajo v presežku ali primanjkljaju omrežnin (prvi odstavek 120. člena EZ-1). Primanjkljaj omrežnin, ki ga ima elektrooperater pravico prejeti v naslednjem letu oziroma v naslednjih letih kot plačilo za storitve gospodarske javne službe dejavnosti elektrooperaterja (peti odstavek 120. člena EZ-1), predstavlja presežek dejanskih letnih upravičenih stroškov nad reguliranim letnim prihodkom elektrooperaterja. Ugotovi pa se kot presežek dejanskih letnih upravičenih stroškov nad celotnim letnim zneskom omrežnin (povečanim za primanjkljaj omrežnin iz preteklih let ali zmanjšanim za presežek omrežnin iz preteklih let) in drugimi letnimi prihodki iz dejavnosti elektrooperaterja (tretji odstavek 120. člena EZ-1).

33. Elektrooperater je dolžan Agenciji posredovati izračun presežka oziroma primanjkljaja omrežnin posameznega leta regulativnega obdobja v 15 dneh od prejema revizorjevega poročila oziroma najkasneje v šestih mesecih po izteku koledarskega leta. Če Agencija v postopku ugotavljanja odstopanj ugotovi drugačen presežek oziroma primanjkljaj omrežnin, kot ga je ugotovil elektrooperater, o tem izda posebno odločbo, s katero sama ugotovi višino presežka oziroma primanjkljaja (šesti odstavek 120. člena EZ-1).

34. V obravnavani zadevi je Agencija z izpodbijano odločbo v vlogi nacionalnega regulativnega organa Republike Slovenije ugotovila znesek (med letom) premalo zaračunanih omrežnin, ki so jih dolžni za uporabo sistema elektrike plačati uporabniki (19. točka 36. člena EZ-1). Omrežnina predstavlja enega od virov financiranja gospodarske javne službe dejavnosti distribucijskega operaterja (79. člen EZ-1), ki je že po svoji naravi monopolna (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 23. 10. 2013, Predlog Energetskega zakona (EZ-1), 1. obravnava). Zaradi zaščite interesov udeležencev na trgu elektrike je dejavnost elektrooperaterja regulirana s prisilnimi predpisi, nadzor nad izvajanjem te dejavnosti pa vrši Agencija kot nosilka javnega pooblastila (383. člen EZ-1). Nadzor je potreben iz ekonomskih razlogov (zaščita odjemalcev z vidika cene storitev, ki jo plačujejo) ter tudi zaradi zagotavljanja kakovosti storitev, ki se opravljajo v javnem interesu. V okviru ekonomskega nadzora je naloga Agencije, da preverja, ali elektrooperater v posameznem letu presega maksimalno dovoljene vrednosti parametrov, ki so določeni v regulativnem okviru. Upravičena odstopanja od regulativnega okvira (ki so lahko višja ali nižja od tistih, ki jih je izračunal elektrooperater) ugotavlja Agencija v okviru postopka po 120. členu EZ-1. Nadzor nad zakonitostjo odločitve Agencije, v primeru, ko ta ugotovi odstopanja, ki so drugačna od izračunanih odstopanj elektrooperaterja, pa je zagotovljen v postopku upravnega spora.

35. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik v predpisanem roku Agenciji posredoval izračun primanjkljaja omrežnin v letu 2014, s katerim pa se Agencija ni strinjala. Na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, je namreč ugotovila drugačen primanjkljaj omrežnin, kot ga je izračunal tožnik. Na podlagi pooblastila iz šestega odstavka 120. člena EZ-1 je zato izdala ugotovitveno odločbo, ki jo tožnik v delu, ki se nanaša na priznane upravičene stroške za TP Šentjur in spodbude za doseženo raven kakovosti, izpodbija v tem upravnem sporu.

36. Tožnik zatrjuje, da bi mu Agencija v izpodbijani odločbi morala kot upravičene stroške priznati priglašene nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja TP Šentjur v višini 962,00 EUR. Po mnenju tožnika izpodbijana odločba v tem delu tudi ni obrazložena.

37. Kot ugotavlja sodišče, so v obrazložitvi odločbe navedeni razlogi za priznanje stroškov amortizacije in reguliranega donosa za TP Šentjur, v odgovoru na tožbo pa je toženka še natančneje pojasnila razloge za to, zakaj tožniku za TP Šentjur ni priznala tudi nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja. Zato je sodišče zakonitost in pravilnost odločitve v tem delu lahko preizkusilo.

38. Vrste upravičenih stroškov, ki se v posameznem letu regulativnega obdobja upoštevajo pri izračunu primanjkljaja oziroma presežka omrežnine, ter kriterije za njihovo ugotavljanje ter način njihovega določanja je Agencija podrobneje določila v Aktu o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (Uradni list RS, št. 81/12 s spremembami - Akt), ki se v skladu z določbo tretjega odstavka 513. člena EZ-1 uporablja za določitev upravičenih stroškov distributerja električne energije tudi za leto 2014. 39. Med upravičene stroške posameznega leta regulativnega obdobja sodijo stroški delovanja in vzdrževanja, stroški električne energije za izgube v omrežju, amortizacija in reguliran donos na sredstva (tretji odstavek 13. člena Akta). Stroški delovanja in vzdrževanja, ki nastajajo v zvezi z delovanjem in vzdrževanjem omrežja, se obravnavajo ločeno glede na možnost vpliva sistemskega operaterja na stroške, delijo pa se na nenadzorovane in nadzorovane stroške (prvi in drugi odstavek 18. člena Akta).

40. Stroške, ki sodijo v okvir nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja distribucijskega omrežja, določa 20. člen Akta. Ti stroški po izrecni določbi prve alineje prvega odstavka 20. člena Akta vključujejo tudi stroške zemljiških prispevkov, med katere je tožnik pri izračunu primanjkljaja omrežnine v letu 2014 uvrstil tudi t.i. stroške najema TP Šentjur v višini 962,00 EUR, ki jih je izračunal tako, da je seštel stroške amortizacije TP Šentjur v višini 657,00 EUR in stroške reguliranega donosa na ta sredstva v višini 305,00 EUR. Kot je pojasnil, je te stroške uveljavljal v okviru te postavke upravičenih stroškov zato, ker so ta sredstva v lasti tretjih (fizičnih) oseb, računalniški model za izračun primanjkljaja oziroma presežka omrežnin pa ne omogoča vpisa podatkov o infrastrukturi, ki ni v lasti tožnika ali elektrodistribucijskih podjetij.

41. Med strankama v postopku ni sporno, da TP Šentjur ni v lasti tožnika in da ima tožnik ta del distribucijskega sistema, ki ima v smislu prvega odstavka 82. člena EZ-1 javni značaj, le v uporabi. Zaradi potrebe po uporabi tega dela distribucijskega sistema je tožnik dolžan po zakonu z lastnikom skleniti najemno pogodbo in mu za uporabo sistema plačati najemnino, tožnik pa je za ta sredstva upravičen do povračila stroškov v višini, določeni v Aktu. V primeru, ko operater ni lastnik omrežja ali njegovega dela, ki ima javni značaj in ga ima v uporabi oziroma v najemu (četrti odstavek 23b. člena Energetskega zakona - EZ), se upravičeni stroški najema infrastrukture po prvem odstavku 14. člena Akta ugotavljajo po enakih kriterijih, kot če bi bil sistemski operater lastnik omrežja.

42. Navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da se tožniku za TP Šentjur (ne glede na to, kdo je lastnik tega dela infrastrukture) lahko priznajo le stroški amortizacije in stroški reguliranega donosa na sredstva in ne tudi nenadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja, med katere se stroški najema distribucijskega sistema oziroma njegovega dela, ne uvrščajo. Odločitev Agencije, da se nenadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja za TP Šentjur ne priznajo kot upravičeni, je zato po ugotovitvi sodišča pravilna.

43. Tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi tudi v delu, v katerem mu Agencija za območja distribucijskega omrežja Elektro B. d.d., Elektro C. d.d. in Elektro A. d.d. za leto 2014 ni priznala spodbud za doseženo raven kakovosti oskrbe, do katerih meni, da je po predpisih upravičen. Reguliranje s kakovostjo oskrbe se namreč v regulativnem obdobju 2013 - 2015 po izrecni odločbi Priloge 1 Akta izračuna za vsako posamezno območje distribucijskega sistema posebej.

44. Po predpisih na višino priznanih upravičenih stroškov elektrooperaterja ter s tem na višino ugotovljenega primanjkljaja ali presežka omrežnin vpliva tudi kakovost oskrbe z elektriko, ki je dosežena v posameznem letu regulativnega obdobja. V primeru doseganja dobrih parametrov kakovosti se namreč elektrooperaterju kot spodbuda priznajo višji upravičeni stroški, v primeru nedoseganja vnaprej določenih standardov kakovosti, pa se mu kot sankcija priznajo nižji upravičeni stroški. Spodbuda in sankcija se po drugem odstavku 129. člena EZ-1 določata glede na odstopanja dosežene ravni kakovosti od referenčne ravni, ki jo določi Agencija.

45. Podrobnejša pravila o načinu izračuna dosežene ravni kakovosti ter o vplivu kakovosti na upravičene stroške določa Akt, ki Agenciji nalaga dolžnost, da izvaja reguliranje tudi z upoštevanjem kriterijev kakovosti oskrbe (37. člen Akta). Cilj te regulacije je vzpodbujati kakovost oskrbe z električno energijo, in sicer s pomočjo vlaganj v razvoj omrežja, ki uporabnikom prinašajo največje koristi, in zagotavljajo racionalno vodenje, obratovanje in vzdrževanje omrežja. Eden od načinov reguliranja s kakovostjo, ki ga izvaja Agencija, je tudi ugotavljanje funkcijske povezave med neprekinjenostjo napajanja in dejanskimi upravičenimi stroški operaterja (druga alineja prvega odstavka 45. člena Akta). Pri izračunu spodbud, ki odražajo reguliranje s kakovostjo oskrbe za posamezno leto regulativnega obdobja, se po 62. členu Akta upoštevajo tudi sistemski kazalniki neprekinjenosti napajanja, ki predstavljajo kriterij za ocenjevanje upravičenosti stroškov sistemskega operaterja. Spodbuda (v obliki zmanjšanja ali povečanja obsega upravičenih stroškov) pa se skladno s prvim odstavkom 63. člena Akta določa glede na odstopanje dosežene ravni neprekinjenosti napajanja od referenčne ravni s pomočjo funkcijske povezave med dejanskimi upravičenimi stroški SODO in neprekinjenostjo napajanja na določenem območju distribucijskega omrežja.

46. Vpliv dosežene ravni kakovosti oskrbe na upravičene stroške je za vsako posamezno leto regulativnega obdobja dolžan v skladu z določbami Akta ugotavljati elektrooperater (četrti odstavek 81. člena Akta), Agencija pa je kot nadzorni organ v interesu vseh udeležencev na trgu dolžna nadzirati pravilnost njegovega izračuna, ki v posameznem letu vpliva na višino ugotovljenega primanjkljaja ali presežka omrežnin (prvi odstavek 81. člena Akta).

47. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri izračunu odstopanj od regulativnega okvira za leto 2014 skladno z določili zakona in Akta upošteval tudi pravila o vplivu dosežene ravni kakovosti na upravičene stroške. Na podlagi podatkov o kakovosti napetosti in neprekinjenosti napajanja, ki so mu jih posredovala elektropodjetja, je tako skladno z Aktom za vsako od območij distribucijskega omrežja posebej izračunal višino spodbud oziroma sankcij in ugotovil, da mu za območja Elektro B. d.d., Elektro C. d.d. in Elektro A. d.d. pripadajo spodbude v skupni višini 365.517,00 EUR, za območji Elektro D. d.d. in Elektro E. d.d. pa je izračunal sankcije v skupni višini 1.254.850 EUR. Upravičeni stroški bi morali biti zato v letu 2014 po izračunu tožnika znižani za znesek 889.333,00 EUR, ki predstavlja razliko med izračunanim zneskom spodbud in izračunanim zneskom sankcij po posameznih območjih distribucijskega omrežja.

48. Pravilnosti tega izračuna pa Agencija v postopku ugotavljanja odstopanj od regulativnega okvira po ugotovitvi sodišča ni preizkusila. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da se je odločila, da v letu 2014 pri nadzoru izračunanih odstopanj od regulativnega okvira ne bo upošteva pravil o vplivu kakovosti na upravičene stroške. Svojo odločitev je Agencija utemeljila s sklicevanjem na pomanjkljivost podatkov o doseženi ravni kakovosti, ki naj bi bili zaradi izpadov električne energije zaradi žledoloma v letu 2014 popačeni do te mere, da jih pri izračunu ni bilo mogoče upoštevati.

49. Po ugotovitvi sodišča pa Agencija za takšno odločitev v materialnem pravu, ki ga je treba uporabiti za ugotovitev odstopanj od regulativnega okvira, nima podlage. EZ-1 in Akt ji namreč kot nadzornemu organu izrecno nalagata dolžnost, da pri izračunu upravičenih stroškov v posameznem letu upošteva tudi doseženo raven kakovosti oskrbe z električno energijo (129. člen EZ-1, 62. člen Akta). Omenjena akta Agenciji ne dajeta možnosti, da v posameznem letu regulacije kakovosti iz določenih (opravičljivih) razlogov ne izvede. V primeru, ko dvomi v pravilnost in popolnost podatkov (kot v obravnavanem primeru), pa je Agencija dolžna tudi po presoji sodišča z namenom, da se ugotovi pravilno dejansko stanje, izvesti posebej za to predviden postopek presoje monitoringa kakovosti, na uporabo katerega napotuje zakon (drugi odstavek 128. člena EZ-1). Ta v primeru ugotovljenih nepravilnosti določa tudi vpliv nepravilnosti na upravičene stroške elektrooperaterja (peti odstavek 128. člena EZ-1).

50. Ker Agencija pri izračunu odstopanj od regulativnega okvira ni ugotavljala vpliva kakovosti na upravičene stroške elektrooperaterja, je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe materialno pravo nepravilno uporabljeno, v posledici tega pa je bilo tudi dejansko stanje zadeve nepravilno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo.

51. Zaradi narave stvari primarno postavljenemu tožbenemu predlogu, naj sodišče v zadevi odloči po vsebini, ni bilo mogoče ugoditi (65. člen ZUS-1). Sodišče je zato ugodilo podrejenemu tožbenemu predlogu in odločilo, da se zadeva po odpravi odločbe vrne Agenciji v ponovno odločanje.

52. Izrek odločbe, ki ugotavlja višino primanjkljaja omrežnin, je sodišče lahko odpravilo le v celoti, saj je izrek vsebinsko nedeljiv, kar pomeni, da tudi ni delno pravnomočen (drugi odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), kot to trdi tožnik. Višina primanjkljaja omrežnin je namreč odvisna tudi od ugotovljene višine upravičenih stroškov, na katero pa ima vpliv tudi dosežena raven kakovosti oskrbe, ki jo bo treba v ponovljenem postopku šele ugotoviti.

53. Pri odločanju bo Agencija morala slediti pravnemu mnenju sodišča, ki se tiče pravilne uporabe materialnega prava, pravilno pa bo morala ugotoviti tudi dejansko stanje, ki je pomembno za pravilno odločitev. Vpliv kakovosti na upravičene stroške elektrooperaterja bo morala Agencija v skladu z določili Akta ugotoviti za vsa območja distribucijskega omrežja, ne zgolj za tista, ki jih uveljavlja tožnik v tožbi. Pravilna ugotovitev dejanskega stanja je namreč v interesu vseh subjektov, udeleženih na trgu elektrike, za zaščito katerih je nacionalni regulator trga dolžan skrbeti. Podatke, v pravilnost katerih dvomi, bo v postopku presoje monitoringa morala Agencija preizkusiti ter ugotovljeni vpliv kakovosti oskrbe na upravičene stroške upoštevati pri ponovnem izračunu odstopanj od regulativnega okvira.

54. V primeru, ko sodišče odpravi izpodbijano odločbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, upravni organ v ponovljenem postopku ni vezan na odpravljeno odločbo, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi drugačno dejansko stanje, sprejeti tudi drugačno odločitev. V takšnem primeru namreč ne gre za odločanje v škodo stranke v smislu instituta prepovedi reformatio in peius.

55. Nov upravni akt bo Agencija morala izdati v 60 dneh od dneva prejema te sodbe.

56. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.