Jedro

Tožnik ne izpodbija odločb tožene stranke, ampak vtožuje le razliko v plači med plačo, ki mu je bila določena z omenjenimi odločbami in plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, če bi tožena stranka upoštevala višji količnik za določitev njegove plače oziroma višji plačni razred. Takšen zahtevek pa je tudi v primeru, če je postavljen opisno (kot je bilo v konkretnem primeru), potrebno obravnavati kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožniku ni bilo potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) tožnika, v zvezi s katero je uveljavljal obračun ter izplačila pripadajoče plače za čas od 22. 4. 2004 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 22. 4. 2004 do 16. 10. 2004 med plačo z upoštevanjem količnika 3,30 ter plačo s količnikom 5,30, za čas od 17. 10. 2006 do 31. 5. 2007 med plačo z upoštevanjem količnika 3,60 in plačo s količnikom 5,30, za čas od 1. 6. 2007 do 31. 7. 2008 med plačo s količnikom 4,00 in količnikom 5,30 in za čas od 1. 8. 2008 dalje med plačo z upoštevanjem 37. plačnega razreda ter plačo z upoštevanjem 44. plačnega razreda skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, ki bi jo tožnik (za celotno obdobje) moral prejemati za dolžnost letalskega inženirja. Poleg tega je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pravdne stroške, obenem pa je naložilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 327,50 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče njegovo tožbo zavrglo zato, ker je ugotovilo, da ni podane procesne predpostavke, posledično pa se ni spuščalo v meritorno presojanje o samem tožnikovem zahtevku. Tožnik se s takšno odločitvijo ne more strinjati in se pri tem sklicuje na identično zadevo, ki se je vodila pred naslovnim sodiščem opr. št. Pd 514/2008. Sodba v tem individualnem delovnem sporu je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 746/2011. Na obrambnem področju je sicer res na podlagi 100. a člena Zakona o obrambi predvideno, da mora delavec uveljavljati varstvo pravic predhodno pri delodajalcu (ta okoliščina predstavlja procesno predpostavko za morebitni sodni spor), vendar pa ta določba ne velja v primeru, če delavec uveljavlja denarni zahtevek proti delodajalcu. Takšne zahtevke lahko uveljavljajo delavci neposredno pred sodiščem in niso vezani na predhodno varstvo pravic pri delodajalcu, kot procesno predpostavko. Tožnikov zahtevek je sicer oblikovan opisno, vendar pa tudi glede na sodno prakso in stališča Vrhovnega sodišča RS predstavlja čisti denarni zahtevek. Iz tožbenih navedb in iz izvedenega postopka izhaja, da je tožnik uveljavljal razliko pri plači, to pa je utemeljeval na podlagi ustavno zagotovljenega načela, da je za enako delo, ki ga je opravljal, upravičen do enakega plačila, kot ga prejema njegov sodelavec za to delo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbo tožnika zavrglo zato, ker je ugotovilo, da sodno varstvo v tem individualnem delovnem sporu ni dopustno zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, ki je določen v osmem odstavku 100a. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). Člen 100a./8 ZObr določa, da v primeru, če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60-ih dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30-ih dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik zoper odločbe tožene stranke (A1, A2, A3, A4, A5) ni vložil ugovora oziroma ga ni vložil pravočasno, zato je zaključilo, da v tem individualnem delovnem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za meritorno odločanje o njegovem tožbenem zahtevku. Takšno stališče pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča napačno. Tožnik v tožbenem zahtevku namreč ne izpodbija zgoraj omenjenih odločb tožene stranke, temveč vtožuje le razliko v plači med plačo, ki mu je bila določena z omenjenimi odločbami in plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, če bi tožena stranka upoštevala višji količnik za določitev njegove plače oziroma višji plačni razred. Takšen zahtevek pa tudi v primeru, če je postavljeno opisno (kot je bilo v konkretnem primeru), potrebno obravnavati kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožniku ni bilo potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu.

Ker je bila pritožba tožnika utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika odločiti meritorno, poleg tega pa bo morala odločiti tudi o pravdnih stroških obeh pravdnih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.