Jedro

Zaradi načela formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku ni dovoljeno dokazovati pravnih dejstev s katerim koli dokaznim sredstvom, s katerim bi jih bilo dovoljeno dokazovati v pravdnem postopku, temveč je pravni temelj dovoljeno dokazovati samo z listinami, ki po vsebini in drugih značilnostih izpolnjujejo pogoje, določene z zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, da se predlagani vpis ne dovoli. Odločilo je, da predlagateljica trpi sama stroške ugovornega postopka.

Proti sklepu se zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje predlagateljica po pooblaščencu. Sklicuje se na določbo 214. člena Zakona o dedovanju (ZD), iz katere izhaja, kaj mora obsegati sklep o dedovanju. Zatrjuje, da iz te zakonske določbe ne izhaja, da bi bila obvezna sestavina sklepa o dedovanju tudi odredba, s katero bi sodišče odredilo vpis lastninske pravice na nepremičninah v lasti zapustnika na dediče oz. druge upravičene osebe. Odredba lahko pomeni zgolj naročilo zemljiškoknjižnemu sodišču, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po uradni dolžnosti odloči o vpisih v zemljiški knjigi na podlagi te sodne odločbe, ne pa podlage v smislu listine, ki je primerna za vknjižbo. Podlaga za vpis v zemljiško knjigo je glede na 40. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) sklep o dedovanju in ne odredba zapuščinskega sodišča o vknjižbi. Stališče sodišča v izpodbijanem sklepu, da sklep zapuščinskega postopka z dne 11.3.2014 ni listina na podlagi katere bi se pritožnica lahko vknjižila kot lastnica v zemljiški knjigi, ker ne vsebuje odredbe sodišča, da naj se vknjiži lastninska pravica na ime predlagateljice, je napačno in v nasprotju z materialnim pravom. Poudarja, da sklep z dne 11.3.2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 18.4.2014 v celoti zadošča zahtevi 31. člena ZZK-1. Predmetna nepremičnina nesporno ni bila od pokojnega in ne spada v zapuščino. Pisni sporazum med predlagateljico in pokojnim S.M., ki bi eksplicitno vključeval tudi predmetno garažo ne obstaja in ga predlagateljica po smrti S.M. ne more izposlovati, zato je lahko edina listina, ki omogoči v zemljiški knjigi ureditev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim zgolj sklep zapuščinskega sodišča, ki je tudi naveden kot podlaga za predlagani vpis. Če se upošteva stališče kot izhaja iz sklepa, pa vknjižba lastninske pravice na predlagateljico kot dejansko lastnico sploh ne bi bila možna. Dejstvo je, da je podlaga za preknjižbo lastninske pravice s pokojnega ZK lastnika na drugo osebo lahko zgolj sklep o dedovanju. Edini smisel zapuščinskega postopka, ki ga je predlagala predlagateljica, je bil, da se ji omogoči ureditev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Zapuščinsko sodišče je to izvedlo na način, ki naj bi omogočil vknjižbo. Ker gre tudi pri zemljiškoknjižnem sodišču za isto sodišče, bi bilo prav, da sodišče znotraj svojih oddelkov razčisti, kako naj posluje v podobnih primerih, da ne bodo stranke žrtve sodne ignorance.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagateljica je predlagala vpis lastninske pravice pri nepremičnini 849/8 k.o. B. na njeno ime na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča po pokojnem S.M., ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik te nepremičnine. Gre za sklep o ustavitvi zapuščinskega postopka, v katerem je zapuščinsko sodišče ugotovilo:- kdo so zakoniti dediči po zapustniku, -da je predlagateljica izločala iz premoženja zapustnika nepremičnino parc. št. 849/8 k.o. ..., -da so ji pokojnikovi zakoniti dediči priznali izločitveni zahtevek in -da po zapustniku ni premoženja. Predlagateljica ni dedinja po zapustniku, kot izhaja iz obrazložitve sklepa D 1 z dne 11.3.2014, je njegova bivša žena, ki je predložila pri notarju overjene izjave zakonitih dedičev, s katerimi priznavajo njen izločitveni zahtevek.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da omenjeni sklep zapuščinskega sodišča ni listina, ki bi lahko bila podlaga za dovolitev predlaganega vpisa. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da odredba o vknjižbi lastninske pravice z zapustnika na dediče ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju. Vendar pa ta pritožbena trditev ne more vplivati na odločitev, ker je za obravnavani primer pravno nepomembna. Odločilno je, da listina, na podlagi katere je predlagateljica predlagala vpis lastninske pravice, ne spada med listine, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis (40. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Ker ni izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1, predlogu za vpis ni mogoče ugoditi.

Za pravilno presojo o listinah je najpomembnejše načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (124. člen ZZK-1), ki zapoveduje, da sodišče v zemljiškoknjižnih postopkih odloča o pogojih za vpis le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Pomemben vidik odločanja je materialnopravna presoja utemeljenosti zahtevka za vpis, v konkretnem primeru za vpis lastninske pravice. Sodišče presoja, ali obstaja pravni temelj za pridobitev lastninske pravice. Pravni temelj pridobitve lastninske pravice vključuje pravno dejstvo ali skup pravnih dejstev. Zaradi načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka v zemljiškoknjižnem postopku ni dovoljeno dokazovati teh pravnih dejstev s katerim koli dokaznim sredstvom, s katerim bi jih bilo dovoljeno dokazovati v pravdnem postopku, temveč je pravni temelj dovoljeno dokazovati samo z listinami, ki po vsebini in drugih značilnostih izpolnjujejo pogoje, določene z zakonom. Vrsta listine, s katero je dovoljeno izkazovati (dokazovati) lastninsko pravico, je odvisna od pravnega temelja pridobitve lastninske pravice. Iz obrazložitve sklepa D 1 z dne 11.3.2014 je razvidno, da je predlagateljica izločala predmetno nepremičnino iz zapuščine S.M. s trditvami, da je zapustnikova bivša žena, da sta si po razvezi razdelila skupno premoženje in da ga je v zvezi z nepremičnim premoženjem izplačala. Pisni sporazum o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja ne obstoji. Pravni temelj pravno poslovne pridobitve je dovoljeno dokazovati z zasebno listino, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (1. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), z odpravkom notarskega zapisa, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (2. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1) ali s pravnomočno (dajatveno) sodbo, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo (4. in 5. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). V primeru originarne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ali po pravilih o skupnem premoženju, pa je pridobitev lastninske pravice dovoljeno dokazovati s pravnomočno sodbo, s katero je sodišče ugotovilo pridobitev lastninske pravice (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1) ali s posadno listino (1. točka tretjega odstavka 40. člena ZZK-1). Nobene od teh listin predlagateljica ni predložila.

Ne drži pritožbena trditev, da je edina listina, ki bi omogočila v zemljiški knjigi ureditev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, zgolj sklep zapuščinskega sodišča, ki je naveden kot podlaga za predlagani vpis. Kot rečeno, pritožnica ni dedinja in tudi ne zatrjuje pridobitve lastninske pravice z dedovanjem. Predložena listina tudi ni sklep o dedovanju. Njeni očitki na račun ravnanja in neusklajenosti oddelkov sodišča niso na mestu. Predlagateljica, ki ni dedinja, in ni stranka zapuščinskega postopka, v zapuščinskem postopku niti ni imela (po zakonu) zahtevka na izločitev premoženja. Sklep, ki ga je sodišče izdalo v zapuščinskem postopku in v katerem ugotavlja, da so ji dediči pokojnega priznali lastninsko pravico, ne predstavlja nobene listine iz 40. člena ZZK-1, zato sta bila njen predlog za vpis in njen ugovor pravilno zavrnjena. Pritožbeno sodišče, ki tudi ni zasledilo uradoma upoštevnih kršitev, je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).