Jedro

Toženka nima večjega premoženja, ker je to formalno vpisano na tožnika in se šele pravda za svoj delež. Toda če je to premoženje tožnikovo, potem je treba natančneje ugotoviti in pretehtati nesporno ugotovljeno okoliščino, da toženka v sporni hiši živi in dela. Njen sin ji sicer plačuje elektriko, kurjavo in druge prispevke, a hiša je formalno vpisana na tožnika, iz česar izhaja, da ji tožnik morda omogoča del preživljanja v naravi. Če se bo izkazalo, da toženka na tožnikovem posestvu stanuje in ga deloma uporablja za svoje preživljanje, potem bo treba to upoštevati pri določitvi denarnega dela preživnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, tako da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita v delu, kolikor je določena preživnina nad zneskom 5.000,00 SIT na mesec ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 11.4.1964 v Ljubljani. Poleg tega je tožnika J. S. obsodilo na plačevanje preživnine z razvezano ženo in sicer za čas od 1.1.1998 do 31.5.1998 na 15.000 tolarjev na mesec in za čas od 1.6.1998 dalje na 15.345 tolarjev na mesec. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ker se tožnik ni strinjal s tem, da mora plačevati preživnino razvezani ženi, je vložil pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje o plačevanju preživnine, je tožnik pravočasno vložil revizijo. V njej navaja, da sta sodišči bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) po prvem in drugem odstavku 354. člena ter zmotno uporabili materialno pravo. Predlaga, da se reviziji ugodi, razveljavi obe sodbi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijani sodbi nasprotujeta sami sebi oziroma razlogom sodbe in da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih pomanjkljivi oziroma jih sploh ni. Poudarja, da je pri določitvi preživnine po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 do 82/94) bistveno, ali preskrbljeni zakonec ima sredstva za življenje in ali je sposoben za delo, pri čemer navaja, da sta sodišči pristransko tolmačili izvedenkino mnenje, da je invalidska komisija ugotovila, da je toženka sposobna za delo s pogojem, da ne dviguje bremen nad 8 kg in ni izpostavljena neugodnim klimatskih pogojem (glej zdravniško spričevalo dr. Z. M. z dne 13.3.1999, ki se sklicuje na odločbo ZPIZ, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje priskrbeti in pregledati) in da je inšpektor za delo RS, enote v Grosupljem pred mesecem dni ugotovil, da toženka pomaga sinu v delavnici pri izdelavi izdelkov suhe robe. Iz vsega tega izvaja, da je toženka sposobna za delo in da bi se lahko zaposlila pri sinu, ki bi ji plačeval socialno zavarovanje. Sodiščema tudi očita, da nista ugotovili, če ima toženka sredstva za življenje in navaja, da tožnikovo kmetijo sedaj izkoriščata tožnikov sin T. in toženka, saj se je moral sam zaradi slabega ravnanja izseliti, ter da je toženka v času trajanja zakonske zveze s tožnikom pridobivala premoženje (prenova gospodarskega poslopja, delavnice, stanovanjske hiše, kurilnice in kašče). Če bi razdelila skupno premoženje, bi ji pripadel del. Poleg tega sodiščema očita, da sta kršili pravila o zajamčeni plači, ki znaša 39.000 tolarjev mesečno. Pojasnjuje, da prejema 44.000 tolarjev nadomestila za invalidnost (in ne 48.000 tolarjev, kot je napačno ugotovljeno), zato bi toženki lahko plačeval le 5.000 tolarjev preživnine. Tožnik nima drugih sredstev, ker so ga "nagnali" od doma. Dokaz sta pravdi II P 131/94 in II P 68/99. Po 390. členu ZPP (1977) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Čeprav se strinja, da je v postopku pomembno, če ima toženka sredstva za preživljanje in če je sposobna za delo, predlaga zavrnitev revizije. Trdi, da toženka nima sredstev za preživljanje. Ker ni bila zaposlena, je delo vlagala v premoženje zakoncev in v pravdi II P 126/99 pričakuje odgovor na vprašanje, če je njen vsaj del premoženja, na katerem je formalno lastnik tožnik. Dodaja, da stanuje pri sinu, ki uporablja kmetijo za izdelovanje suhe robe, nobeden od njiju pa ne obdeluje zemljišč, ki so zapuščena in bi jih tožnik lahko dal v najem. Dodaja, da je tožnik prostovoljno zapustil kmetijo. Glede njene delovne zmožnosti pa je bilo doslej ugotovljeno, da je omejeno sposobna za opravljanje gospodinjskih del in da njene popolne delovne zmožnosti ni ugotovila niti izvedenka niti invalidska komisija. Tudi inšpektorja S. in B. nista potrdila tožnikovih navedb, da bi toženko zalotila pri delu v sinovi delavnici, pomoč, katere je toženka še sposobna, pa ni delovna sposobnost in zmožnost za samostojno preživljanje. Meni, da sta tožnikova invalidnina in možnost oddajanja kmetijskega zemljišča zadostna podlaga za plačevanje preživnine.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče v zadevi odločalo po pravilih ZPP (1977). Tako je ravnalo zato, ker je treba po prvem odstavku 498. člena ZPP nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je delno utemeljena.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Sodišči prve in druge stopnje sta v utemeljitvah svojih sodb pojasnili, kako sta ugotovili dejansko stanje in kakšno je, ter poudarili predpise, ki so pomembni za odločitev o toženkini pravici do preživnine. Njuni zaključki so logični in revizijsko sodišče ni imelo nobenih težav pri preizkusu izpodbijanih odločb. Sodišči prve in druge stopnje sta v glavnem tudi pravilno uporabili materialno pravo, zlasti tisto, ki je navedeno v 81. členu ZZZDR. Ugotovitev, da toženka v celoti ni sposobna za delo, da ni zaposlena in da se ne more zaposliti, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v zadnjem odstavku na 3. strani sodbe in v prvem odstavku na 4. strani, pri čemer je dodalo ugotovitev, da toženka tudi ne izpolnjuje pogojev za upokojitev. Sodišče druge stopnje pa je še pojasnilo, da ugotovitev N., dr. med., o toženkini nezmožnosti za delo in nezmožnosti zaposlitve ni v nasprotju z odločbo ZPIZ št... z dne 12.2.1999. Iz nje izhaja le toženkina sposobnost za opravljanje enostavnih domačih opravil oziroma za delo "gospodinje" z omejitvami. To pa ne pomeni, da bi bila toženka sposobna za delo v delavnici, ki jo sedaj vodi sin pravdnih strank. Toženkino še ohranjeno delovno sposobnost sta sodišči tudi upoštevali in ovrednotili pri presoji, da toženka zaenkrat še sama krije svoje potrebe, da sinu za brezplačno hrano in stanovanje gospodinji in občasno pomaga pri enostavnejših opravilih v delavnici, zaradi česar je tožniku naložilo, da mora mesečno plačevati preživnino za kritje polovice toženkinih potreb, to je 15.000 tolarjev. Toda pri ugotavljanju toženkinih življenjskih potreb sodišči nista pravilno upoštevali vseh okoliščin. Res je, da toženka nima večjega premoženja, ker je to formalno vpisano na tožnika in se šele pravda za svoj delež. Toda če je to premoženje tožnikovo, potem je treba natančneje ugotoviti in pretehtati nesporno ugotovljeno okoliščino, da toženka v sporni hiši živi in dela. Njen sin T. ji sicer plačuje elektriko, kurjavo in druge prispevke, a hiša je formalno vpisana na tožnika, iz česar izhaja, da ji tožnik morda omogoča del preživljanja v naravi. Če se bo izkazalo, da toženka na tožnikovem posestvu stanuje in ga deloma uporablja za svoje preživljanje, potem bo treba to upoštevati pri določitvi denarnega dela preživnine. Ugotovitev, da toženka sinu gospodinji in m-u občasno pomaga pri enostavnejših delih v delavnici, zaradi česar ima brezplačno hrano in stanovanje, je treba natančneje pojasniti, prav tako pa tudi njene nadaljnje potrebe za življenje v znesku 15.000 tolarjev na mesec. To pa je mogoče storiti samo s podrobnim zaslišanjem pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje.

Ker torej ni dvoma, da je toženka zaradi tega, ker za sedaj nima sredstev za življenje in nima popolne delovne zmožnosti, upravičena do preživnine, je sodišče zavrnilo revizijo, kolikor presega znesek 5.000 tolarjev na mesec. Za presežni del je treba podrobneje ugotoviti dejansko stanje, ki doslej zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri kateri sodišči nista upoštevali morebitnega tožnikovega prispevka k toženkinemu preživljanju v naravi, ni bilo pravilno uporabljeno. Glede na to je revizijsko sodišče po drugem odstavku 395. člena ZPP (1977) razveljavilo odločitev o preživnini, ki presega znesek 5.000 tolarjev na mesec. Odločitev o tožnikovi dolžnosti plačila preživnine in o tem, da mora razvezani ženi od 1.1.1998 dalje plačevati preživnino v znesku 5.000 tolarjev mesečno, pa je dovolj pretehtana, zato je v tem delu revizijsko sodišče v skladu s 393. členom ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno.

Ker bo v zadevi ponovno odločalo sodišče prve stopnje, ki bo dopolnilo dokazni postopek in na koncu odločilo tudi o pravdnih stroških, mu je revizijsko sodišče zaupalo tudi odločitev o revizijskih stroških (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)). O njih naj odloči na koncu postopka.