Jedro

Čeprav je rok za odločitev o pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2016, vloženi 3. 11. 2016, res potekel pred vložitvijo tožbe, to še ne pomeni, da so izpolnjene procese predpostavke iz 72. člena ZDSS-1. Tožnica je tožbo zoper sklep z dne 18. 10. 2016 vložila, ne da bi pred tem pri tožencu po poteku roka za izdajo dokončne odločbe, torej odločitve o pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2016, zahtevala izdajo dokončnega posamičnega upravnega akta. Zato v obravnavanem primeru pogoji za dopustnost tožbe zaradi molka organa niso izpolnjeni, temveč je tožba preuranjena in je posledično z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, vloženo 2. 2. 2017 zoper sklep toženca z dne 18. 10. 2016. Ugotovilo je, da pogoji za molk organa, torej za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper prvostopenjski posamični upravni akt, niso izpolnjeni.

2. Zoper sklep se laično pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožba je bila vložena na Upravno sodišče RS, ki jo je odstopilo sodišču prve stopnje. Upravno sodišče RS odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, zato je uveljavljala, da se upošteva ustavna odločba št. U-I-239/14-10 in Up-1169/12-24, in je postopala po 5. členu ZUS-1. Toženec se je napačno skliceval na 60-dnevni rok. Ker je prava neuka stranka, bi jo bilo potrebno opozoriti na izdajo drugostopenjske odločbe. Izdana je bila po izteku zakonsko določenega roka in šele po tem, ko je bila tožba že vložena. 72. člen ZDSS-1 je v nasprotju s 63. členom ZDSS-1 in ga je potrebno razumeti tako, da je tožba dopustna tudi brez ponovnega poziva organu, ko je zakonsko določen rok že potekel. Sicer pa je na poziv sodišča prve stopnje vztrajala pri že podanem zahtevku in pojasnila, da je dokončna odločba nezakonita, zato je sodišče postopalo v nasprotju s svojim sklepom. Tožba ni bila prepozna. Poleg kršitev 7. in 8. člena ZUP, 8. in 11. člena ZPP ter 81. člena ZDSS-1 so podane še kršitve 2., 5., 14., 22., 25., 26. in 40. člena Ustave RS. Zadevo še kronološko opisuje in predlaga, da pritožbeno sodišče odloči o zahtevkih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v skladu s pritožbenimi navedbami in upoštevajoč 366. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 v obsegu iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob podanem procesnem dejanskem stanju, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zgolj pavšalno zatrjevane kršitve 2., 5., 14., 22., 25., 26. in 40. člena Ustave RS2 niso podane.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi za zavrženje tožbe, ki jih v izpodbijanem sklepu obsežno pojasnjuje sodišče prve stopnje, in glede na pritožbene navedbe poudarja zlasti naslednje.

5. Pristojnost in pravila postopka, po katerih odločajo sodišča v socialnih sporih določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)3. Po 58. členu tega zakona so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). V sodno socialnih sporih se torej presoja pravilnost in zakonitost dokončnih posamičnih upravnih aktov in meritorno odloča o materialnopravni pravici, obravnavani v predsodnem upravnem postopku in vtoževani s tožbenim zahtevkom. Pristojnost socialnega sodišča je določena v 7. členu ZDSS-1. Med drugim se odloča tudi o sporih o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

6. Vendar morajo biti za dopustnost socialnega spora izpolnjene zakonsko predpisane procesne predpostavke, med drugim da gre za izpodbojno tožbo zoper dokončni upravni akt in da je tožba vložena pravočasno, torej v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta. Predsodni upravni postopek je praviloma dvostopenjski, zato mora zavarovanec najprej izkoristiti redno pravno sredstvo v upravnem postopku, torej vložiti pritožbo zoper prvostopenjski upravi akt, šele na to je dopustna tožba v socialnem sporu. Izpodbojna tožba zoper prvostopenjski posamični upravni akt, ki ni dokončen, je preuranjena in zato po 75. členu ZDSS-1 ni dopustna. Dopustna je le izjemoma, če gre za molk organa.

7. Po 2. odstavku 72. člena ZDSS-1 sme stranka, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Vendar so tudi v primeru molka organa, ko torej pristojni drugostopni organ ne izda upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku, ki je skladno z 256. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)4 dva meseca, so zakonsko predpisani pogoji, v katerih je sodno varstvo dopustno. Torej če poteče rok za izdajo dokončne odločbe, če stranka vloži novo zahtevo za izdajo dokončne odločbe in če tudi po tej zahtevi o pritožbi ni odločeno v nadaljnjih 7 dneh. Zavarovanec mora torej po poteku roka za izdajo drugostopenjske odločbe, eksplicitno zahtevati njeno izdajo. Šele če niti v roku 7 dni od takšne zahteve, o pritožbi ni odločeno, je dopustno sodno varstvo zaradi molka organa. Drugačno stališče pritožnice, da je sodno varstvo v socialnem sporu dopustno zgolj zaradi poteka roka za izdajo dokončne odločbe, je zmotno in zato ni sprejemljivo.

8. Čeprav je rok za odločitev o pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2016, vloženi 3. 11. 2016, res potekel pred vložitvijo tožbe, to torej samo po sebi še ne pomeni, da so izpolnjene procese predpostavke iz 72. člena ZDSS-1. Tožnica je tožbo zoper sklep z dne 18. 10. 2016 vložila, ne da bi pred tem pri tožencu po poteku roka za izdajo dokončne odločbe, torej odločitve o pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2016, zahtevala izdajo dokončnega posamičnega upravnega akta. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni, da v obravnavanem primeru pogoji za dopustnost tožbe zaradi molka organa niso izpolnjeni, temveč je tožba preuranjena, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, in je posledično z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.

9. Četudi je bila 28. 3. 2017 izdana dokončna odločba in tožnica s sklepom sodišča prve stopnje z dne 24. 5. 2017 pozvana na izjasnitev, ali tožbo razširja tudi na dokončno odločbo, to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Dokončna odločba z dne 28. 3. 2017 je bila tožnici s pravilnim pravnim poukom, da je v roku 30 dni mogoče vložiti tožbo na socialno sodišče, vročena 3. 4. 2017. Rok za vložitev tožbe se je torej iztekel še pred izdajo sklepa z dne 24. 5. 2017. Ker tožba zoper dokončno odločbo z dne 28. 3. 2017 ni bila vložena, je ta celo postala pravnomočna.5

10. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Vse ostale pritožbene navedbe, zlasti v smeri vsebinske obravnave zadeve, za pritožbeno rešitve zadeve niso pravno relevantne.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 64/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 5 225. člen ZUP.