Jedro

Materialno pravo je tisto, ki narekuje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Če tožeča stranka zahteva plačilo na podlagi pogodbe, tožena pa se sklicuje na razvezo pogodbe po prvem odstavku 104. člena OZ, je na toženi stranki, da trdi, da je bila izpolnitev obveznosti v določenem roku v pogodbi določena kot bistvena sestavina pogodbe in da tožeča stranka v tem roku pogodbe ni izpolnila. Nobene trditve v tej smeri tožena stranka ni podala.

Neutemeljeno se pritožnica sklicuje v pritožbi tudi na uporabo določbe 101. člena OZ. Tožena stranka ni v skladu z določbo drugega odstavka 101. člena OZ od sodišča zahtevala, da naj o tožbenem zahtevku tožeče stranke razsodi tako, da toženi stranki naloži plačilo njene denarne terjatve takrat, ko tožeča stranka izpolni svojo obveznost izročitve garancije za dobro izvedbo del. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe določbe drugega odstavka 101. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba zoper III. točko izreka sodbe se zavrže. II. Pritožba zoper I., IV. in V. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka izpolnitve dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 23.448,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 200,00 EUR za čas od 10. 12. 2015 do plačila, od zneska 1.848,00 EUR od 15. 4. 2016 do plačila in od zneska 21.400,00 EUR za čas od 16. 8. 2017 do plačila, ter v višini 186,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2018 do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji tudi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.459,44 EUR, ne pa še v višini 6.296,67 EUR (II. točka izreka). Izvedlo je medsebojno pobotanje ugotovljenih terjatev (III. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 20.518,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do plačila (IV. točka izreka) in v roku 15 dni 2.366,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Navedla je, da izpodbija I., III., IV. in V. točko izreka sodbe in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da plača toženi stranki v II. točki izreka določen znesek in stroške postopka sodišča prve in druge stopnje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v celoti nasprotovala tožbenemu zahtevku in v pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2018 sodišču predlagala, da ga v celoti zavrne. Iz previdnosti pa je uveljavljala tudi pobotni ugovor in sicer za znesek 2.140,42 EUR po računu 116-2016, za znesek 1.659,20 EUR po računu 291-2016, za znesek 1.659,20 EUR po računu 015-2017 in za znesek 6.296,67 EUR iz naslova škode. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Tožena stranka ni zahtevala plačila od tožene stranke z nasprotno tožbo (183. člen ZPP), zato je njen pritožbeni predlog, da naj pritožbeno sodišče naloži tožeči stranki plačilo zneska iz II. točke izreka sodbe v nasprotju s pravili ZPP in mu zato ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor obravnavalo in o njem tudi odločilo tako kot je določeno v tretjem odstavku 324. člena ZPP. V II. točki izreka sodbe je odločilo o vseh terjatvah, ki jih je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota. Odločba o obstoju terjatve tožene stranke v višini 4.459,44 EUR in o neobstoju terjatve v višini 6.296,67 EUR, ki ju je uveljavljala tožena stranka zaradi pobota, je postala pravnomočna, saj se zoper II. točko izreka sodbe ni pritožila niti tožeča niti tožena stranka (tretji odstavek 319. člena ZPP). Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju terjatve pravnomočna. Smiselno pa je v III. točki izreka sodbe zaradi procesnega pobotanja terjatev tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga uveljavlja v tej pravdi, za 4.459,44 EUR zavrnjen. Za izpodbijanje odločitve v tem delu pa tožena stranka nima pravnega interesa, saj zase ugodnejše odločitve ne more doseči. Zato je njena pritožba zoper III. točko izreka sodbe nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP) in jo je bilo treba v tem delu zavreči. 5. V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožeča in tožena stranka v pogodbenem razmerju kot izvajalka in naročnica elektro del na dveh objektih. Tožeča stranka se je elektro dela zavezala izvesti, tožeča stranka pa jih plačati za dogovorjeno ceno. Nesporno naročnica del izvajalki del pogodbeno dogovorjene cene ni plačala. Zahtevku za plačilo se je z ugovorom v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine upirala s trditvami, da upnik storitev ni opravil. V prvi pripravljalni vlogi v pravdnem postopku je tožena stranka vztrajala pri trditvah, da tožeča stranka prevzetih obveznosti po obravnavanih dveh pogodbah, na podlagi katerih zahteva plačilo, ni izpolnila, razen delno po enem računu št. 2015-00021 v višini 3.000,00 EUR, po katerem ji je tožena stranka tudi plačala 2.800,00 EUR. Za preostalih 200,00 EUR pa je trdila, da jih ni plačala, ker tožeča stranka ni predložila potrdila, izdanega s strani naročnika, da so bila ta dela v resnici opravljena. Navedla je še svoje stališče, da ker je bilo neupravičeno zaračunanih del le za 200,00 EUR, ni smatrala, da je račun treba zavrniti tudi pismeno, saj je tožnik njegovo ustno zavrnitev v celoti sprejel. Ni pa konkretno navedla dokazov, ki bi te njene trditve potrjevale. Tožeča stranka je te trditve zanikala, sodišče prve stopnje pa je terjatev po navedenem računu v višini zavrnjenih 200,00 EUR ugotovilo. Pritožbeno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje strinja, saj obrambne trditve tožene stranke v tem delu ne potrjujejo njenega stališča o neutemeljeno za 200,00 EUR preveč zaračunanem znesku, pač pa bolj kažejo, da tožena stranka ni imela nobenega razloga za odločitev, da 200,00 EUR po računu tožeči stranki ne plača. Če je bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko tožena stranka naročnica del, je bila nerazumljiva njena trditev, da plačila 200,00 EUR, ki ga je odštela od zneska iz računa, ni plačala zato, ker tožeča stranka ni predložila potrdila, izdanega s strani naročnika, da so bila ta dela v resnici opravljena. Sicer pa tudi, če je mislila na svojega naročnika, ni izkazala, da bi imela pravico odšteti znesek 200,00 EUR za opravljeno delo zgolj zaradi ne predloženega potrdila. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

7. Glede zaračunanih pogodbenih del z računi 2017-00004, 2017/00009 in 2017/00011 je tožena stranka gradila obrambo s trditvami, da jih tožeča stranka ni izvedla in da je zato slednja dva računa tudi zavrnila z dopisom z dne 17. 8. 2017. Kot razlog za zavrnitev je poleg tega navedla, da do 17. 8. 2017 računov sploh ni prejela in še, da tožeča stranka ni izdala garancije za dobro izvedbo del, in zato ker »toženec pogodbenih del ni izvedel na način, kot sta bila dogovorjena oz. za delno izvedena dela ni odpravil napak«. Te trditve so same s sabo v nasprotju in že na prvi pogled ne potrjujejo prvotnih navedb tožene stranke, da tožeča stranka sploh ni opravila storitev po pogodbi.

8. Pritožnica v pritožbi tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo določbe 104. člena OZ o razvezi pogodbe. V skladu z določbo prvega odstavka 104. člena OZ je pogodba razvezana po samem zakonu, če dolžnik v roku ne izpolni pogodbe, v kateri je izpolnitev v določenem roku bistvena sestavina pogodbe. Materialno pravo je tisto, ki narekuje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Če tožeča stranka zahteva plačilo na podlagi pogodbe, tožena pa se sklicuje na razvezo pogodbe po prvem odstavku 104. člena OZ, je na toženi stranki, da trdi, da je bila izpolnitev obveznosti v določenem roku v pogodbi določena kot bistvena sestavina pogodbe in da tožeča stranka v tem roku pogodbe ni izpolnila. Nobene trditve v tej smeri tožena stranka ni podala. Zato neutemeljeno v pritožbi zagovarja stališče, da na podlagi dveh po samem zakonu razvezanih pogodb, ki jih je sklenila s tožečo stranko, tej ničesar več ne dolguje.

9. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje v pritožbi tudi na uporabo določbe 101. člena OZ. Tožena stranka ni v skladu z določbo drugega odstavka 101. člena OZ od sodišča zahtevala, da naj o tožbenem zahtevku tožeče stranke razsodi tako, da toženi stranki naloži plačilo njene denarne terjatve takrat, ko tožeča stranka izpolni svojo obveznost izročitve garancije za dobro izvedbo del. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe določbe drugega odstavka 101. člena OZ. Posebej ne, glede na pritožbene trditve, ki pa se ne nanašajo na izročitev garancije za dobro izvedbo del, pač pa na 6 bianco menic s pooblastili za izpolnitev pogodbenih obveznosti. Glede teh pa je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe jasno in nedvomno odgovorilo, da se jih je tožeča stranka s pogodbama zavezala izročiti toženi stranki pred pričetkom del, da ji jih ni izročila ter da bi imela tožena stranka pravico s tožbo zahtevati njihovo izročitev, kar pa ni predmet te pravde. Hkrati pa tudi ne ovira za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo opravljenih del po pogodbi.

10. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo zgolj na trditve tožeče stranke, da je delo po pogodbi opravila in da ji zanj toženka ni izvedla plačila dogovorjenega po pogodbi. Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno povzelo časovno zaporedje podanih trditev obeh pravdnih strank, ki ju je pravilno usmerjalo z v naprej določenimi opozorili ter v skladu s procesnimi pravili ustrezno omejevalo pri možnosti navajanja relevantnih trditev. Z dokazi pa je preverjalo resničnost tistih dejstev, za katera je v skladu s procesnimi pravili ugotovilo, da so sporna. Dokaze je obravnavalo posamično in sintetično in v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP sprejelo dokazno oceno, na podlagi katere ni sledilo nobeni od podanih obrambnih trditev tožene stranke kot naročnice del proti plačilu tožeči stranki kot izvajalki elektro del na dveh spornih objektih. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja še na eno pomembno dejstvo, ki ga tožena stranka ni izpodbila, to pa je ugotovitev, da je investitor M d. d. oba objekta, v katerih so se sporna dela izvajala, prevzel, pri čemer so bila tudi vsa dela pravočasno končana in oba trgovska centra M. v dogovorjenem roku tudi odprta. Te dokazne ocene tožena stranka ni izpodbila. Prav tako pa ni izpodbila niti razlogov sodišča prve stopnje, da za zavrnitev plačila v konkretnem primeru ne more biti odločilen način obračunavanja opravljenega dela po urni postavki, ker je opravljeno delo treba plačati zato, ker se ga je tožena stranka pogodbeno zavezala plačati. Tožena stranka ni ponudila nobenega svojega preizkusljivega obračuna del, vztrajala je le pri trditvah, da je tožeči stranki dovolj plačala. Posledično sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravilno ugotovilo višine terjatve tožeče stranke do tožene stranke na dan izdaje sodbe, ki jo je pobotalo z ugotovljeno nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke na dan izdaje sodbe (sodbi je priložen obračun obresti) in za razliko ugodilo tožbenemu zahtevku.

11. Ker v tem delu pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v točkah I., IV. in V. izreka (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki plačati še stroške odgovora na pritožbo 875 točk po OT (x 0,60 EUR), 2% za administrativne stroške, oboje povečano za 22% DDV.