Jedro

Promet z nepremičnino ... je bil v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka ZUN, ki je bila zaznamovana v zemljiški knjigi. Toženec ni trdil, da bi se pravni posel kljub prepovedi lahko izvedel, ker bi tožnica kot lastnica s potrdilom občine izkazala, da prostorski izvedbeni akt (prostorski ureditveni pogoji, prostorski izvedbeni načrti) omogoča legalizacijo njenega nedovoljenega posega (primerjaj 76.c člen ZUN). Zgolj pogodbena tožničina zaveza, da bo pridobila lokacijsko dovoljenje po presoji revizijskega sodišča ne zadostuje.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za izpraznitev in izročitev nepremičnin parc. št. 2260/8 in 2260/9 obe k.o. ..., zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 8.191.071 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica lastnica navedenih nepremičnin, za katere velja prepoved prometa z objektom ali z zemljiščem, zato je presodilo, da je tudi predpogodba, ki jo je tožnica sklenila z družbo P. d.o.o., nična. Ker tožnica zaradi prepovedi nepremičnin ne bi mogla sama uporabljati niti jih oddajati, je sodišče presodilo, da ni bila prikrajšanja. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh strank.

2. Obe pravdni stranki sta zoper navedeno odločitev vložili revizijo, vsaka v zvezi s tistim delom, glede katerega ni uspela s pritožbo. Tožnica trdi, da je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 – ZPP). Zmotna je presoja, da temelj obogatitvenega zahtevka ni podan. Izhaja iz samega zakona (Obligacijskega zakonika oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih). Toženec je imel nepremičnini v posesti od 11. 2. 2000 dalje in je zato neupravičeno obogaten na račun tožnice. Vprašanje, ali bi tožnica lahko razpolagala z nepremičninami in ali bi jih lahko sama uporabljala, je nepomembno. Toženec v reviziji trdi, da sta stranki zaradi zaznambe prepovedi sklenili predpogodbo, da je toženec plačal vse obroke kupnine, razen zadnjega, da se je tožnica zavezala pridobiti lokacijsko dovoljenje in da je toženec imel od podpisa predpogodbe nepremičnine v posesti. Tožnica bi morala legalizirati objekt in omogočiti formalni prenos lastninske pravice. Sodišče je vse dokaze v tej smeri zavrnilo in se o njih ni izjasnilo. Sodišči nista upoštevali pogodbene volje. Upoštevati bi morali dogovor glede sanacije nedopustnosti predmeta. Toženec je bil upravičen posestnik nepremičnin.

3. Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili ter dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Reviziji nista utemeljeni.

5. Tožnica pritožbenemu sodišču očita, da »ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti« in »da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb«. S tem ne more uspeti. Revizijsko sodišče namreč ne pazi na bistvene kršitve postopka po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, U. l. RS št. 73/2007 - ZPP), zaradi česar je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka obrazložiti in konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ne more preizkusiti, mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, kateri razlogi o odločilnih dejstvih naj bi po njegovem mnenju izostali in zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti. Če naj bi bil v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njenem ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe (ne da bi bilo konkretno navedeno, katere trditve, stališča in komentarji so ostali prezrti), ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga. Na tak način ni mogoče obiti dolžnosti obrazložitve revizijskega razloga bistvene kršitve postopka in na revizijsko sodišče prevaliti breme iskanja pavšalno zatrjevanih kršitev. Tako uveljavljanje kršitve pravice do kontradiktornega postopka je neobrazloženo in zato neupoštevno(1).

6. Konkretne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: V zemljiški knjigi je kot lastnica spornih nepremičnin parc. št. 2260/8 in 2260/9 k.o. ... vpisana tožnica, toženec pa jih ima v posesti. Pri nepremični parc. št. 2260/9 k.o. ... je bila v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved prometa z zemljiščem in objektom na podlagi odločbe z 21. 4. 1993. S predpogodbama z 11. 2. 2000 z družbo P. d.o.o., sta se stranki dogovorili, da bo toženec plačal varščino oziroma aro, da bo kot kupec s plačilom are pridobil posest in da bosta sklenili prodajno pogodbo glede spornih nepremičnin do 15. 6. 2000. Namen strank pri sklepanju predpogodbe ni bila legalizacija nedovoljenega posega.

7. Skladno z 92. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 –SPZ) ima lastnik vrnitveni zahtevek. Od vsakogar lahko zahteva vrnitev svoje stvari. Tožnica, ki je dokazala dejstva, iz katerih izhaja, da je imela lastninsko pravico na nepremičninah, toženec pa je imel nepremičnini v dejanski oblasti, utemeljeno zahteva njihovo vrnitev. Toženec nima pravice ugovarjati tožnici niti odkloniti izročitev stvari, ker njegovo izvrševanje posesti nima podlage v pravici do takšnega izvrševanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Promet z nepremičnino parc. št. 2260/9 k.o. ... je bil v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št.18/1984 - ZUN), ki je bila zaznamovana v zemljiški knjigi. Toženec ni trdil, da bi se pravni posel kljub prepovedi lahko izvedel, ker bi tožnica kot lastnica s potrdilom občine izkazala, da prostorski izvedbeni akt (prostorski ureditveni pogoji, prostorski izvedbeni načrti) omogoča legalizacijo njenega nedovoljenega posega (primerjaj 76.c člen ZUN). Zgolj pogodbena tožničina zaveza, da bo pridobila lokacijsko dovoljenje, po presoji revizijskega sodišča ne zadostuje. Predpogodbo, na podlagi katere je toženec pridobil posest nepremičnine, tožnici pa delno plačal kupnino, je mogoče subsumirati pod pojem (prepovedanega) prometa z objektom ali z zemljiščem, na katerem je objekt iz 76.c člena ZUN. Pravilna je tudi presoja, da je predpogodba nična, ker je njen predmet nedopusten (sklenitev glavne pogodbe), zato ima vsaka stranka dolžnost drugi stranki vrniti vse, kar je prejela na podlagi takšne predpogodbe. Ker toženec zahtevka za vračilo kupnine ni postavil (ugovarjal je le pobotanje, ni pa vložil nasprotne tožbe), sodišče o njegovi utemeljenosti ni sodilo. Glede na ugotovitve, da je bilo tožnici prepovedano uporabljati objekt, prepovedan ji je bil promet z nepremičnino, prepovedano ji je bilo sklepati kreditne, zavarovalne, najemne, zakupne, delovršne in druge pravne posle med živimi, je pravilen tudi zaključek obeh sodišč, da tožnica ni bila prikrajšana.

8. Ker uveljavljena revizijska razloga nista podana, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeni reviziji zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 458/2005.