Jedro

Če bi dolžnica v ugovoru argumentirano oporekala trditvi o ponovnem motenju, bi sodišče prve stopnje moralo to trditev raziskati in v takem primeru bi verjetno moralo razpisati narok. Dokazno breme, da je prišlo do ponovnega motenja, bi v primeru tako argumentiranega ugovora, prešlo na upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin ugovor in stroške upnika odmerilo na 179,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do dneva plačila.

Zoper sklep se pritožuje dolžnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je v izreku sklepa o izvršbi z dne 31.3.2008 zapisano, da se dovoljuje izvršba po upnikovem predlogu z dne 7.3.2007 kar pomeni, da je bila izvršba dovoljena na podlagi predloga, ki je bil vložen prepozno. Če je bil predlog z dne 7.3.2007 le popravni izvod, bi sodišče tega ne smelo zapisati v izreku. Enaka utemeljitev velja tudi za tisti del obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na valuto izrečene denarne kazni, zato se tudi v tem delu dolžnica sklicuje na ugovorne navedbe. Ne sprejema tudi vsebinskega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa. Točna je sicer ugotovitev, da je v zapisniku z dne 21.11.2006 zapisano, da je tudi E.P. hodila po sporni poti med frezo in prikolico v času od oktobra 2004 do januarja 2006, vendar pa sodišče ne bi smelo na podlagi neke izjave tretje osebe, ki ni bila preverjena in ki je zelo splošna, dovoliti, da se sproži izvršilni postopek zoper dolžnico in zoper njo izdati sklep o izvršbi. Gre za izjavo tretje osebe oziroma za njeno trditev, ki ni nujno, da je resnična. Glede verodostojnosti oziroma pravilnosti te trditve ni bil opravljen noben ugotovitveni postopek. Ta izpoved pa je tudi edina podlaga upnikovemu predlogu za izvršbo. Izjava je bila zelo splošna, zato ne more biti podlaga izdanemu sklepu o izvršbi. Dolžnica meni, da sodišče ne more dovoliti izvršbe na podlagi splošno in površno podane izjave, brez da bi izvajalo druge dokaze in brez da bi izvedlo ustrezen postopek. Sicer pa tudi iz preostalega dela zapisnika ni mogoče priti do zaključka, da je izvršila dolžnica očitano ponovno motilno dejanje tako, da je kršila sklep naslovnega sodišča, izdan v zadevi P 1. Predmet zadeve P 2 v kateri je bil zaslišan F.P. je drugi del nepremičnine parc.št. 4546 k.o. S., ne pa del nepremičnine, ki je predmet sklepa naslovnega sodišča v zadevi P 1. Iz vseh teh razlogov dolžnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, upniku pa naloži plačilo stroškov izvršilnega in pritožbenega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi z dne 31.3.2008 zapisalo, da se dovoljuje izvršba po upnikovem predlogu z dne 7.3.2007, ta datum ni odločilen pri odločanju o tem, ali je bil predlog vložen pravočasno. Iz podatkov spisa, ti pa so odločilni, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil predlog za izvršbo zaradi ponovnega motenja vložen že 24.11.2006, dne 7.3.2007 pa sta upnika ta predlog na poziv sodišča samo popravila, zato se v skladu s 3.odst. 108.čl. ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ šteje, da je bil predlog vložen tistega dne, ko je bil vložen prvič. V izpodbijanem sklepu je torej pravilno zavrnjen ugovor, da predlog ni pravočasen in tudi ugovor o napačni valuti, saj je v času vložitve predloga bil v veljavi še tolar.

Ker gre za ponovno motenje posesti, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravnomočnega izvršilnega naslova in navedb v predlogu za izvršbo, v katerih sta upnika zatrjevala, da je prišlo do ponovnega motenja, ki sta ga opisala in za svoje navedbe ponudila dokaz. Na podlagi teh dejstev je bil pravilno izdan sklep o izvršbi, saj sta upnika zadostila pogojem za izdajo novega sklepa o izvršbi iz 229.čl. ZIZ. Če bi dolžnica v ugovoru argumentirano oporekala trditvi o ponovnem motenju, bi sodišče prve stopnje moralo to trditev raziskati in v takem primeru bi verjetno moralo (glede na trditve v ugovoru in predlagane dokaze) razpisati narok. Dokazno breme, da je prišlo do ponovnega motenja, bi v primeru tako argumentiranega ugovora, prešlo na upnika. Vendar dolžnica niti v ugovoru, niti v pritožbi v navedbah ni zanikala ponovnega motenja. V obeh vlogah je polemizirala samo z vrednostjo dokaza, na katerega upnika opirata svoje trditve. Dolžnica trdi samo, da je izpoved F.P. v nekem tretjem postopku neprimeren dokaz za ugotavljanje dejstva motenja. To stališče je zmotno. Sodišče lahko za ugotavljanje pomembnih dejstev izvede kateregakoli od predlaganih dokaznih sredstev. Dokaze pa izvaja šele, ko je neko dejstvo sporno. V konkretni zadevi, ko dolžnica jasnim navedbam, da je ponovno motila posest ni določno ugovarjala, sodišču naroka za izvedbo dokaza, ki sta ga za navedbe, da je prišlo do ponovnega motenja, ponudila upnika, ni bilo treba izvajati. Če dolžnica ni ponovno motila posest, bi morala to jasno povedati v ugovoru in za nasprotne trditve ponuditi svoj dokaz. Ker sta upnika dovolj jasno konkretizirala ponovno motenje in za svoje trditve ponudila dokaz, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep o izvršbi zaradi ponovnega motenja, dolžnica pa v svojih navedbah ponovnega motenja ni zanikala, zato je bil pravilno tudi vsebinsko zavrnjen njen ugovor. Če dolžnica niti v navedbah ne zanika, da bi hodila po sporni parceli in s tem ponovno motila posest upnikov, ne more biti uspešna pri izpodbijanju izdanega sklepa o izvršbi, četudi se z dokazom, ki je predlagan s strani upnikov ne strinja.

S sklepom o motenju posesti, ki je podlaga predlogu v tej zadevi (opr. št. P 1) je bilo dolžnici prepovedano vsako poseganje v posest parcele št. 4546 k.o. S. Po tej odločbi na nobenem delu parcele št. 4546 k.o. S. ni smela posegati v posest, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da pa je predmet postopka P 2 bil del nepremičnine 4546 k.o. S. Dejstvo, da so bile stranke postopka P 1 in P 2 različne pa tudi nima nobenega pomena za odločitev v tej zadevi.

Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo pravilno uporabilo, zato je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ( 2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).