Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (3. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR). Iz omenjene določbe sledi, da je pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja pravno odločilno, da je bil delavec odsoten zaporedoma pet delovnih dni in da njegov izostanek ni bil opravičen. V primeru, da se ne vrne na delo (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), je njegovo ravnanje upoštevati kot željo, da mu delovno razmerje po lastni volji preneha. Če delavec brez utemeljenega razloga preneha prihajati na delo in se da iz okoliščin zanesljivo ugotoviti, da ne želi več delati pri dotedanjem delodajalcu, mu delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti z dela.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 22.6.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih). Ugotovilo je, da je šteti tožnikov izostanek z dela od 15.6.1992 dalje, ko je bil odsoten zaradi odhoda v vojsko Bosne in Hercegovine, za neupravičen. Zavrnilo je tudi podredni tožnikov reintegracijski zahtevek na vnovično vzpostavitev delovnega razmerja kot posledico neodločitve tožene stranke o vloženem ugovoru. Sodišče je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS) v sporu polne jurisdikcije samo odločilo o zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno in z enakimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da se je tožnik sicer vrnil na delo, vendar šele po izdaji izpodbijanega sklepa tožene stranke.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizija navaja, da spričo dejstva, da je bil tožnik vpoklican v armado lastne države in da se je vrnil na delo takoj, ko je bil demobiliziran, ni podana zakonita podlaga za prenehanje delovnega razmerja. Pojem neupravičenega izostanka mora vsebovati tako zavest kot voljo posameznika, da ne želi nadaljevati z delovnim razmerjem pri svojem delodajalcu, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo. Za tožniku očitani neupravičeni izostanek z dela ne obstoje, po mnenju revidenta, ne subjektivni ne objektivni znaki, saj je razloge svoje odsotnosti sporočil nadrejenemu delavcu. V nobenem primeru pa mu delovno razmerje ne bi smelo prenehati pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Hkrati opozarja na dejstvo, da je izpodbijani sklep izdal pomočnik glavnega direktorja za splošno področje Alojz Hrovatin, ki takšnih pooblastil nima. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja.

Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti revizije (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijske navedbe o nenadnem vpoklicu v oborožene enote Bosne in Hercegovine, o sporočilu vzrokov za tožnikovo odsotnost nadrejenemu delavcu, niso upoštevne.

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (3. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR). Iz omenjene določbe sledi, da je pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja pravno odločilno, da je bil delavec odsoten zaporedoma pet delovnih dni in da njegov izostanek ni bil opravičen. V primeru, da se ne vrne na delo (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), je njegovo ravnanje upoštevati kot željo, da mu delovno razmerje po lastni volji preneha. Če delavec brez utemeljenega razloga preneha prihajati na delo in se da iz okoliščin zanesljivo ugotoviti, da ne želi več delati pri dotedanjem delodajalcu, mu delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti z dela.

Če pa se delavec po neupravičeni odsotnosti vrne na delo pred dokončno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja, mu po 5. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje kljub ugotovitvi, da se je tožnik vrnil na delo (3. stran obrazložitve) te določbe pri svoji presoji ni uporabilo. Sprejelo je kot pravilno pravno stališče prvostopnega sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po 6. točki 100. člena ZDR. Pri tem pa je prezrlo ugotovitev tega sodišča, da se je delavec pri toženi stranki dne 21.12.1992 le zglasil (drugi odstavek na 3. strani obrazložitve), kar naj bi pomenilo, da se na delo ni vrnil. Ker sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, tudi ni ugotovilo tistega dejanskega stanja, ki je potrebno za odločitev v zadevi. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da ponovno presodi o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti pritožbe tožeče stranke (395. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I-94).