Jedro

Sodba presenečenja bi bila podana, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.

Bistvo verižne kompenzacije v součinkovanju večih pravnih dejanj, to je v medsebojno povezanih odpustih dolga, ki učinkujejo le, če so vsi realizirani. Namen verižnega pobota je namreč doseči ugasnitev in prenehanje terjatev vseh udeležencev kompenzacije z medsebojnim (vendar ne vzajemnim) odpustom dolga. Da bi verižna kompenzacija učinkovala tudi za predmetne terjatve tožene stranke do prodajalca oziroma kreditojemalca, bi jo morala skleniti tudi tožena stranka, saj gre za ekonomsko in pravno enoten posel. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izstavitev izbrisnih dovoljenj za izbris maksimalnih hipotek (ID pravice 005 in 003) in zaznamb neposredne izvršljivosti notarskih zapisov (ID pravice 008 in 004), ki so vpisane v korist tožene stranke (Družba za upravljanje terjatev bank, d.d.) na nepremičninah, ki so last tožeče stranke ter na povrnitev njenih pravdnih stroškov (I. točka izreka). Nadalje je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 64,38 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od družbe S. d.o.o. (katere pravni prednik je družba T. d.o.o.) kupila stanovanje in dve pokriti parkirni mesti v poslovno stanovanjski soseski S. Na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila prodajalca se je vpisala v zemljiško knjigo kot izključni zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin, pri čemer pa so pri teh nepremičninah ostale vpisane maksimalne hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskih zapisov, na katerih temeljijo te maksimalne hipoteke, in sicer v korist tožene stranke (Družba za upravljanje terjatev bank, d.d.) kot hipotekarnega upnika (katerega pravni prednik je banka N. d.d., ki je družbi T. d.o.o. dala kredit za izgradnjo poslovno stanovanjske soseske S.). Tožeča stranka od tožene s tožbo zahteva izstavitev izbrisnih dovoljenj za izbris maksimalnih hipotek in zaznamb neposredne izvršljivosti notarskih zapisov, vpisanih pri zadevnih nepremičninah v lasti tožeče stranke, saj naj bi bile po navedbah tožeče stranke terjatve, zavarovane s predmetnimi maksimalnimi hipotekami, že plačane oziroma naj bi prenehale. Tožena stranka navaja, da s tožečo ni bila v poslovnem oziroma pogodbenem razmerju ter da terjatve zavarovane z maksimalnimi hipotekami niso bile plačane oziroma niso prenehale. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da tožeča stranka, ki s toženo ni bila v pogodbenem oziroma poslovnem razmerju, ni uspela dokazati, da bi bile terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, plačane toženi stranki oziroma da bi te prenehale.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče zato sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbo pa še dodaja:

7. Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je sodišče prve stopnje, glede na izvedeni postopek, izdalo tako imenovano sodbo presenečenja. Ta bi bila podana, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.1 Pritožbeno sodišče sicer razume izvajanja pritožbe, da je za tožnico izpodbijana sodba dejansko presenečenje glede na to, da je sodišče prve stopnje v zadevi izvajalo cel dokazni postopek, vendar slednje še ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja v smislu gornje opredelitve. Sodišče prve stopnje je namreč izpodbijano sodbo izdalo na podlagi zatrjevanih dejstev in pravne podlage, na katero so se stranke vseskozi sklicevale. Tako ne gre za kršitev pravice tožnice do obravnavanja pred sodiščem oziroma njene pravice do izjave. Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko "voditi za roko" in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne vnaprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP), porušeno pa bi bilo tudi načelo "enakosti orožij" pravdnih strank.2

8. Pravilna in bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni v nikakršnem pogodbenem oziroma poslovnem odnosu s tožečo stranko ter da jo zato ne zavezujejo določbe kupoprodajne pogodbe (priloga A2 spisa), sklenjene med tožečo stranko in prodajalcem (družbo S. d.o.o.) ter Splošni pogoji prodaje (priloga A12 spisa), ki jih je izdala družba T. d.o.o. kot pravni prednik prodajalca S. d.o.o. Tožena stranka (kot pravni naslednik kreditodajalca N. d.d.) je tako v pogodbenem razmerju le z družbo T. d.o.o. kot kreditojemalcem (oziroma njenim pravnim naslednikom S. d.o.o.), in sicer na podlagi kreditne pogodbe in dodatkov k tej (prilogi B7 in B16 spisa). V 1. členu navedene kreditne pogodbe z dne 24.3.2004 je določeno, da bo kreditojemalec (T. d.o.o. oziroma S. d.o.o.) odplačeval glavnico v skladu s prilivi od prodaje ter da mora kreditojemalec pri kreditodajalcu (banki N. d.d.) odpreti posebni račun, preko katerega bo vodil ves plačilni promet v zvezi s predmetno investicijo. V 8. členu kreditne pogodbe pa je še določeno, da se kreditojemalec zavezuje voditi transakcijski račun pri banki in opravljati tolarski in devizni promet preko tega računa ter poravnavati obveznosti iz kredita na dan dospelosti na način in v skladu z določili te pogodbe. Obveznost plačevanja kredita s prejetimi kupninami se tudi z dodatki h kreditni pogodbi ni spreminjala (npr. z dodatkom št. 9 z dne 5.11.2008 (priloga B16 spisa) je bilo tako izrecno dogovorjeno odplačilo glavnice v višini 100% prejetih kupnin v roku dveh delovnih dni po prejemu le-teh). Zato ne držijo pritožbene navedbe, da se je kreditojemalec zavezal vse prejete kupnine od prodanih apartmajev v omenjeni soseski nakazovati na račun N. d.d. šele z dodatkom št. 11 h kreditni pogodbi, ki je bil sklenjen že po tem, ko je tožeča stranka z družbo S. d.o.o. (kreditojemalcem) sklenila kupoprodajno pogodbo (dne 20.2.2009). Pravna prednica tožene stranke, N. d.d., pa se je z izjavo z dne 7.3.2006 (priloga A13 spisa) družbi T. d.o.o. še zavezala izdati izbrisno dovoljenje za posamezne dele stavb v predmetnem poslovno stanovanjskem naselju, in sicer v roku 15 dni od plačila celotne kupnine zanje. Nobenega dvoma ni, da omenjena izjava predstavlja le zavezo družbi T. d.o.o. (oziroma sedaj njenemu pravnemu nasledniku S. d.o.o.), saj gre za enostransko izjavo N. d.d., ki je naslovljena zgolj na T. d.o.o. 9. Glede na pojasnjeno je tožena stranka (oziroma prej njen pravni prednik N. d.d.) dolžna izdati izbrisno dovoljenje za posamezne dele stavb v predmetni poslovno stanovanjski soseski v roku 15 dni po tem, ko od kreditojemalca (družbe S. d.o.o. oziroma njenega pravnega prednika T. d.o.o.) prejme celotno kupnino za posamezni del stavb, s čimer kreditojemalec odplačuje glavnico po kreditni pogodbi. Skladno s 1. členom kreditne pogodbe mora kreditojemalec toženi stranki (prej N. d.d.) kupnine nakazovati na poseben račun, odprt pri pravnem predniku tožene stranke N. d.d. 10. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožeča stranka kupnino za predmetne nepremičnine poravnala prodajalcu in kreditojemalcu S. d.o.o. na način, kot je bilo med njima dogovorjeno v kupoprodajni pogodbi z dne 20.2.2009 (to je z verižno kompenzacijo med družbami T. d.o.o., M. d.o.o. in tožečo stranko), vendar pa, kar je z vidika predmetne zadeve bistveno, tožeča stranka ne trdi in še manj dokaže, da je nato prodajalec oziroma kreditojemalec kupnino za predmetne nepremičnine nakazal kreditodajalcu na poseben račun, odprt pri N. d.d. (in s tem odplačal del glavnice po kreditni pogodbi). Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bistvo verižne kompenzacije v součinkovanju večih pravnih dejanj, to je v medsebojno povezanih odpustih dolga, ki učinkujejo le, če so vsi realizirani. Namen verižnega pobota je namreč doseči ugasnitev in prenehanje terjatev vseh udeležencev kompenzacije z medsebojnim (vendar ne vzajemnim) odpustom dolga. Da bi verižna kompenzacija učinkovala tudi za predmetne terjatve tožene stranke do prodajalca oziroma kreditojemalca, bi jo morala skleniti tudi tožena stranka, saj gre za ekonomsko in pravno enoten posel.3 Niti iz kupoprodajne pogodbe (4. člen), niti iz podpisanih predlogov verižnih kompenzacij (prilogi A4 in A5 spisa) ne izhaja, da bi bila tožena stranka udeleženec oziroma stranka verižne kompenzacije, s katero je bila plačana kupnina za predmetne nepremičnine le družbi S. d.o.o. (prodajalcu in kreditojemalcu), zato tožene stranke ni moč šteti za udeleženca te verižne kompenzacije in ta tako na njene predmetne terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, ne učinkuje. Za nasproten zaključek nikakor ne zadošča zgolj domnevno vedenje tožene stranke za tak način plačila kupnine prodajalcu (kreditojemalcu) in njeno domnevno ne nasprotovanje temu.

11. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da naj bi bila izbrisna dovoljenja izdana v podobnih primerih, kot je njen, torej, ko je bilo plačilo prodajalcu izvedeno z verižnimi kompenzacijami, kupnina pa nato ni bila nakazana kreditodajalcu, saj priča P. S. ni znal pojasniti, kako je prišlo do izbrisa hipotek (navedeno naj bi urejal prek družbe MA. d.o.o.) in ni vedel, ali je bila kupnina nato nakazana N. d.d., tožena stranka pa je predložila izpis programa za evidentiranje prejetih nakazil (priloga B26 spisa), s katerim dokazuje, da je od prodajalca S. d.o.o. prejela nakazilo v višini celotne kupnine, ki jo je bil dolžan MO. s.p. plačati prodajalcu. Trditve o ustnem dogovoru med N. d.d., S. d.o.o. in podizvajalci, da bo N. d.d. vsem podizvajalcem kot kupcem stanovanj po realiziranih kompenzacijah izstavila izbrisne pobotnice, pa bi morala tožeča stranka izkazati z gotovostjo, tudi dejstvo, kdaj je bil tak dogovor sploh sklenjen, njene navedbe pa so bile preveč splošne, da bi lahko z njimi uspela in jih ne more dopolnjevati z zaslišanjem prič. Tudi sicer pa je priča J. V. prokurist tožeče stranke, izpovedal, da z banko N. d.d. tožeča stranka ni imela nikakršnega odnosa, priča R. G. (direktor krovne družbe T. d.o.o. in nato predstavnik S. d.o.o.) pa je izpovedal, da je S. d.o.o. zahtevek za izdajo izbrisnih pobotnic za vsak primer posebej poslala na N. d.d., ki je običajno temu ugodila, v nekaj primerih pa tudi ne, ter da se je pri tem S. d.o.o. usklajevala z N. d.d. glede faktorja pokrivanja kreditov z vrednostjo zalog, torej smiselno, da so o izdaji izbrisnih pobotnic potekala usklajevanja in je za vsak primer posebej odločala N. d.d. in torej izrecnega dogovora z vsebino, kot jo zatrjuje tožeča stranka, ni potrdil. 12. Nadalje se tudi ni moč strinjati s tožečo stranko, ko navaja, da bi morala tožena stranka oziroma njen pravni prednik N. d.d. izstaviti izbrisne pobotnice glede predmetnih nepremičnin, saj naj bi v kritičnem obdobju (v letu 2009) investitor in prodajalec S. d.o.o. kot kreditojemalec banke N. d.d. tej promptno poravnal vse svoje pogodbene obveznosti iz sklenjenih kreditnih pogodb. Skladno s 150. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, SPZ) je hipoteka namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila, torej če je terjatev plačana delno, se hipoteka ne zmanjša. N. d.d. (oziroma sedaj tožena stranka) pa je bila glede na določila kreditne pogodbe in izjavo z dne 7.3.2006 (priloga A13 spisa) dolžna izdati izbrisno dovoljenje le za tiste nepremičnine, glede katerih je od kreditojemalca za odplačilo glavnice kredita prejela kupnino, ravno tega pa za predmetne nepremičnine tožeča stranka ni dokazala.

13. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino izpovedbe M. Č. ko je zapisalo, da njena izjava potrjuje določila kreditne pogodbe, splošnih pogojev in izjave N. d.d. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave.4 Prvostopenjsko sodišče je izpovedbo navedene priče glede odločilnih dejstev povsem dosledno povzelo ter nato pravilno zaključilo, da je njena izpovedba, da je N. d.d. izdala izbrisno pobotnico, ko je dobila plačano kupnino, torej da se je moral kredit najprej zmanjšati, skladna z določili kreditne pogodbe, splošnimi pogoji in izjavo N d.d. Pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da je omenjena priča začela sodelovati na predmetnem projektu N. d.d. šele v letu 2012 in s tem smiselno pojasnilo, da se izpovedba navedene priče nanaša na to obdobje.

14. Neutemeljeno pa se tožeča stranka sklicuje tudi na določilo 7. člena kreditne pogodbe, po katerem se lahko vse pogodbene obveznosti po tej pogodbi poplačajo tudi s pobotom, asignacijo ali na drug podoben način. Določila kreditne pogodbe namreč urejajo pravice in obveznosti strank te pogodbe, torej banke N. d.d. in kreditojemalca (T. d.o.o. oziroma S. d.o.o.), tako da se v 7. členu kreditne pogodbe navedeni pobot kot način odplačila pogodbenih obveznosti lahko nanaša le na vzajemne terjatve kreditojemalca (S. d.o.o. oziroma T. d.o.o.) in kreditodajalca (N. d.d.). Trditev v smeri, da je kreditojemalec (S. d.o.o. oziroma T. d.o.o.) svojo obveznost odplačila dela glavnice kredita s prejeto kupnino za predmetne nepremičnine pobotal s kakšno svojo terjatvijo do kreditodajalca (banke N. d.d.), pa tožeča stranka niti ni podala, prav tako pa tudi ni dokazala, da bi bila tožena stranka udeleženec oziroma stranka verižne kompenzacije, s katero je bila plačana kupnina za predmetne nepremičnine le družbi S. d.o.o. 15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 197/00 z dne 25. 04. 2002. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 119/2015 z dne 6.10.2016. 3 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1342/2010 z dne 24.12.2010. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 321/2014 z dne 5.2.2015.