20. 6. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Ivan Janez Janša, Velenje, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 20. junija 2022

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 2457/2010 z dne 22. 12. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 2457/2010 z dne 25. 11. 2015 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 2457/2010 z dne 4. 9. 2015 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil ustavljen kazenski postopek zoper pritožnika, ki se je vodil zaradi kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker naj bi Višje sodišče pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo, čeprav naj bi hkrati pritrdilo pritožnikovemu očitku, da kazenski postopek zoper njega še ni zastaral. V nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča, da je bila odločitev Višjega sodišča vsebinska. Da bi bila odločitev Višjega sodišča v skladu s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, naj bi moralo Višje sodišče ob ugotovitvi, da kazenski pregon še ni zastaral, pritožbi ugoditi, napadeni sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj naj bi imel pravni interes, da sodišče o obtožbi ne odloči zgolj formalno, temveč vsebinsko – z oprostilno sodbo oziroma z zavrženjem obtožnega predloga, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Ustavitev postopka zaradi absolutnega zastaranja naj bi bila zanj najslabša možnost.

4.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave naj bi nastala tudi zaradi neobrazloženega odstopa Vrhovnega in Višjega sodišča od enotne sodne prakse. Vrhovno sodišče naj bi namreč v sodbi št. I Ips 2/2005 priznalo pravni interes vlagatelju zahteve za varstvo zakonitosti, ki naj bi bil v podobnem položaju, kot je pritožnik. Poleg tega naj bi bilo pravno zgrešeno stališče Vrhovnega sodišča, da v postopku nove razsoje ni mogoče uporabiti 437. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP). Stališče Vrhovnega sodišča, da zagovorniki v pritožbi niso uveljavljali, da bi bilo treba po opravljeni glavni obravnavi izreči oprostilno sodbo, naj bi bilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, po kateri instančno sodišče ni vezano na predlog strank.

B.

5.Pred odločitvijo, ali bo ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, Ustavno sodišče preizkusi, ali so za to izpolnjene procesne predpostavke (prvi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bo mogel doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe kot pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (druga alineja prvega odstavka 55.b člena ZUstS).

6.Pritožnik ne izpodbija obsodilne sodbe, temveč pravnomočen sklep, s katerim je bil zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona postopek zoper njega ustavljen, ter sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper ta sklep zavrnjena. Izpodbijani sklep o ustavitvi kazenskega postopka ima učinek ne bis in idem (31. člen Ustave, prvi odstavek 10. člena ZKP).

7.Zastaranje v kazenskem pravu je po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije. Z zastaranjem ugasne "pravica" države, da posameznika kazensko preganja oziroma da zoper storilca kaznivega dejanja na podlagi ugotovljene krivde uveljavi kazensko odgovornost (zastaranje kazenskega pregona) ali da izvrši pravnomočno izrečeno sankcijo (zastaranje izvršitve kazenskih sankcij). Po ustaljeni ustavnosodni presoji ima zastaranje v kaznovalnih postopkih ustavnopravni pomen (tudi) z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo.[1] Z vidika teh načel je namreč pomembno, da posameznik ni v negotovosti glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebno v njegove človekove pravice.[2]

8.Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) vprašanje zastaranja kazenskega pregona obravnava z vidika 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po praksi ESČP je ponoven kazenski pregon potem, ko je že nastopilo zastaranje in je bila s tem izključena kazenska odgovornost, v nasprotju z načeloma zakonitosti in predvidljivosti iz 7. člena EKČP.[3]

9.Iz 31. člena Ustave izhaja, da ima pravnomočen sklep o ustavitvi postopka zaradi zastaranja z vidika zagotavljanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave enake pravne učinke kot oprostilna sodba. Tako glede vsebine in posledic domneve nedolžnosti na ustavni ravni ni razlik med oprostilno sodbo in sklepom o ustavitvi postopka. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka se domneva nedolžnosti (presumptio iuris) spremeni v neizpodbojno domnevo (presumptio iuris et de iure).[4] Postopek pred sodiščem je bil ustavljen in se je končal brez obsodbe, zato pritožnik neizpodbojno velja za nedolžnega in nima pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi.

10.Ker pritožnik ni izkazal pravnega interesa za ustavno pritožbo, jo je senat Ustavnega sodišča zavrgel.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnica predsednika dr. Katja Šugman Stubbs ter člana dr. Rajko Knez in dr. Marijan Pavčnik. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Katja Šugman Stubbs Namestnica predsednika senata

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-479/18, Up-469/15 z dne 24. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 73/19, in OdlUS XXIV, 17), 13. točka obrazložitve. Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 39), 9. točka obrazložitve, in št. U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 56/11), 5. točka obrazložitve.

[2]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-762/03, 9. točka obrazložitve, in št. U-I-308/07, Up-1094/06 z dne 2. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 31/09, in OdlUS XVIII, 14), 13. točka obrazložitve.

[3]Glej sodno prakso ESČP, povzeto v Svetovalnem mnenju št. P16-2021-001 z dne 26. 4. 2022, 76. in 77. točka obrazložitve.

[4]Prim. 6. točko sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 29/97, in OdlUS VI, 60) in B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 335.