Jedro

Seznanjanje z novimi blagovnimi znamkami v primeru prehajanja med oddelki ne pomeni usposabljanja v smislu 8. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Prehajanje med oddelki je bilo v toženkinem delovnem procesu nekaj običajnega, to, da se je tožnica zaradi vsakokratne razporeditve na nov prodajni oddelek morala seznaniti z novimi blagovnimi znamkami, pa po presoji pritožbenega sodišča spada v okvir zakonske pravice in dolžnosti delavca do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ohranitve zaposlitve (prvi odstavek 170. člena ZDR-1).

Za ugoditev reintegracijskemu tožbenemu zahtevku sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali toženka lahko nadaljuje delovno razmerje s tožnico ali ne. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se na podlagi same zakonske določbe (56. člen ZDR-1) šteje, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, to pa utemeljuje ugoditev reintegracijskemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da delovno razmerje med strankama po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 9. 2019 ni prenehalo 30. 9. 2021, temveč še vedno traja (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, ji za obdobje od 1. 10. 2021 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, plačati mesečno nadomestilo plače v višini 1.024,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in ji povrniti 1.002,50 EUR stroškov postopka (II. in IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo obresti za vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga toženka pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče upoštevalo le izpovedi tožnice in prič, ki so ustrezale navedbam tožnice, ni pa upoštevalo izjav prič, ki so podpirale navedbe toženke. Prav tako ni upoštevalo, da je trgovina A. nadpovprečno velika, da ima vsaka blagovna znamka posebnosti glede kolekcije, da se delo na posameznih prodajnih oddelkih razlikuje in je zato treba pridobiti posebna znanja. B. B. je izpovedala, da naj bi šolanje potekalo konstantno, v urnikih pa so označena le šolanja, ki so jih organizirali dobavitelji in uvodno uvajanje novih delavcev, ne pa tudi nadaljnja šolanja. Tožnica je bila lahko le delno samostojna na oddelku, na katerega je bila nekaj časa že razporejena, to pa ne pomeni, da je obvladala delo na drugem oddelku. Njene predhodne delovne izkušnje iz istega področja dela niso dokazane. Sodišče ni upoštevalo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni bilo mogoče. Poleg tega ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo 118. člena ZDR-1. Tožnici bi moralo prisoditi le razliko med nadomestilom plače in zneski denarnega nadomestila za brezposelnost. Podano je nasprotje med I. točko izreka in 20. točko obrazložitve sodbe, II. točka izreka pa je oblikovana nepravilno.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 7. 10. 2019 do 30. 9. 2021 za delovno mesto svetovalec za prodajo, in sicer zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo oziroma izobraževanja (8. alineja prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zaključek, da toženka ni dokazala v pogodbi o zaposlitvi navedenega razloga za njeno sklenitev le za določen čas. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, k pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Z zatrjevanjem, da je sodišče upoštevalo le izpovedi tožnice in prič, ki so potrdile navedbe tožnice, ni pa upoštevalo izjav prič, ki so podpirale navedbe toženke, pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana, saj prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je celovita, zajema vse izvedene dokaze in vključuje vse bistvene izpovedi prič. Zaključki sodišča so obrazloženi z ustreznimi dejanskimi razlogi in tvorijo prepričljivo dokazno oceno.

8. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila v prvem tednu zaposlitve tožnica deležna uvodnega uvajanja v delo, ki je potekalo tako, da je vodja oddelka delala z njo, ji predstavila celotno trgovino, poslovanje, potek dela, dobila je interno literaturo … Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da sodišče ni upoštevalo, da je trgovina A., v kateri je tožnica delala, nadpovprečno velika, da ima vsaka blagovna znamka posebnosti glede kolekcije, da se delo na posameznih prodajnih oddelkih razlikuje in je zanj treba pridobiti posebna znanja … Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica resda ni ves čas zaposlitve opravljala dela le na enem prodajnem oddelku. Direktorica A. C. C. je izpovedala, da se morajo prodajalci zaradi prehodov med oddelki šolati do dve leti, ker je delo na posameznih oddelkih različno organizirano in ker morajo spoznati blagovne znamke, ki se na njem tržijo. Vodja enega od prodajnih oddelkov D. D. je potrdila, da ima vsak vodja svojo organizacijo dela na oddelku. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da seznanjanje z novimi blagovnimi znamkami v primeru prehajanja med oddelki ne pomeni usposabljanja v smislu 8. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Prehajanje med oddelki je bilo v toženkinem delovnem procesu nekaj običajnega, to, da se je tožnica zaradi vsakokratne razporeditve na nov prodajni oddelek morala seznaniti z novimi blagovnimi znamkami, pa po presoji pritožbenega sodišča spada v okvir zakonske pravice in dolžnosti delavca do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ohranitve zaposlitve (prvi odstavek 170. člena ZDR-1). Ta zakonska pravica (ki na drugi strani predstavlja dolžnost delodajalca) velja za vse delavce, v konkretnem primeru tudi za svetovalce za prodajo, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V smislu te določbe je razlagati tudi v pritožbi izpostavljeno izpoved namestnice direktorice A. B. B. o tem, da naj bi šolanje potekalo konstantno in da se tudi ona nauči vsak dan kaj novega. Pritožbeno sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da potreba po pridobitvi novega znanja v primeru razporeditve na drug oddelek ni mogla predstavljati pravno upoštevne ovire za to, da bi toženka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Enako velja za okoliščino, da ima vsak vodja svojo organizacijo dela na oddelku, saj navodila, ki jih v tem okviru daje delavcem, ter nadzor, ki ga nad njimi izvaja, po pravilni prvostopenjski presoji predstavljata bistven element vsakega delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da so po opravljenem uvodnem usposabljanju nadrejeni od nje pričakovali relativno samostojnost. Pritožba tej ugotovitvi nasprotuje s sklicevanjem na izpovedi prič, iz katerih naj bi izhajalo, da pri opravljanju dela svetovalca za prodajo, ki se šola, ni nujno vedno prisoten mentor, ki bi nadziral njegovo delo, kar pomeni, da je svetovalec v določeni meri samostojen, ni pa v celoti izšolan, oziroma je po mnenju pritožbe treba upoštevati, da je bila tožnica lahko le delno samostojna na oddelku, na katerega je bila nekaj časa že razporejena, kar pa ne pomeni, da je obvladala delo na drugem oddelku. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedi prič pravilno izpostavilo naslednja dejstva: ko se je vodja oddelka D. D. vrnila s porodniškega dopusta, tožnice, ki je bila tedaj zaposlena že devet mesecev, ni uvajala na način, kot je uvajala novo zaposlene; od tožnice je pričakovala, da je pri delu samostojna in ji skladno s tem predala nalogo ter jo pustila, da jo opravi samostojno; na oddelku E. je bila tožnica zaradi pogoste odsotnosti vodje oddelka pogosto sama. Te okoliščine potrjujejo tožničino samostojno opravljanje dela in tudi po presoji pritožbenega sodišča onemogočajo zaključek, da se je ves čas opravljanja dela pri toženki usposabljala v smislu 8. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. 10. Prvostopenjsko sodišče je povzelo izpoved D. D. o tem, da se je od svetovalcev za prodajo po enem mesecu dela pri toženki pričakovalo, da so pri delu samostojni, in da je to pričakovala tudi od tožnice. Takšna časovna zamejitev usposobitve za samostojno delo dodatno potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje, da dvoletno usposabljanje tožnice ni bilo potrebno. Glede na to je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da tožničino šolanje ni moglo biti zaključeno zaradi njenega trimesečnega bolniškega staleža in šestmesečnega zaprtja trgovin zaradi epidemije. Da ti okoliščini nista vplivali na tožničino uvajanje, je nenazadnje potrdila tudi B. B. 11. Da je bila tožnica deležna zgolj krajšega uvajanja ob začetku opravljanja dela pri toženki, je sodišče prve stopnje ocenilo tudi na podlagi urnikov dela za obdobje od 7. 9. 2020 do 25. 10. 2020, v katerih njeno uvajanje ni bilo predvideno. Pritožba temu zaključku neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da so glede na izpoved B. B. v urnikih označena le šolanja, ki so jih organizirali dobavitelji in uvodno uvajanje novih delavcev, vsa nadaljnja šolanja pa ne. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, zakaj tožničina “nadaljnja šolanja“ ne utemeljujejo obstoja obravnavanega zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, soglaša pa tudi s prvostopenjsko presojo, da tega razloga ne utemeljujejo niti izobraževanja dobaviteljev o novih kolekcijah, ki so potekala vsakega pol leta in trajala eno dopoldne. Urniki tožnice in njenih sodelavcev tako ne morejo spremeniti zaključka o neobstoju zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

12. Prvostopenjski ugotovitvi, da dveletno uvajanje tožnice v delo ni bilo potrebno tudi zato, ker je že imela predhodne delovne izkušnje z istega področja dela, pritožba neuspešno nasprotuje s sklicevanjem, da te niso dokazane. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da poudarjanje tožničinih predhodnih izkušenj ne predstavlja ključne, temveč zgolj dodatno okoliščino, na katero je sodišče prve stopnje oprlo presojo o tožničinem usposabljanju.

13. Okoliščine o tem, ali je bila tožnica s svojim delom pri toženki zadovoljna ali ne in ali si je prizadevala za delo na drugem toženkinem področju, ne predstavljajo odločilnega razloga za odločitev o transformaciji pogodbe o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala v pogodbi o zaposlitvi navedenega razloga za njeno sklenitev za določen čas, zaradi česar se šteje, da je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je bilo prenehanje tožničinega delovnega razmerja nezakonito (56. člen ZDR-1).

15. Reintegraciji tožnice pritožba neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnico pri toženki prišlo zaradi višje sile (epidemija covida-19) do okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni bilo mogoče: zaradi zaprtja trgovin je toženka poslovno leto 2020 zaključila z izgubo, zato je zmanjšala število zaposlenih. Kot je še navedla v prvostopenjskem postopku, je tožnici pogodba prenehala zaradi poteka časa, potreba po njenem delu pa je zaradi navedenih razlogov prenehala1. Pritožbi prilaga listino (B4), ki predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer na odločitev ne bi mogla vplivati. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da za ugoditev reintegracijskemu tožbenemu zahtevku sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali toženka lahko nadaljuje delovno razmerje s tožnico ali ne. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se na podlagi same zakonske določbe (56. člen ZDR-1) šteje, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, to pa utemeljuje ugoditev reintegracijskemu tožbenemu zahtevku.

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo 118. člena ZDR-1, čeprav so obstajale okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Iz prvega odstavka citirane določbe izhaja, da o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sodišče odloča le na predlog delavca ali delodajalca. V obravnavanem sporu nobena stranka ni podala predloga, naj sodišče v primeru, če bo ugotovilo, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, glede na vse okoliščine in interes obeh strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in o pravicah tožnice odloči po pravilih o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to se sodišču ni bilo treba opredeljevati do uporabe 118. člena ZDR-1. 17. Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v I. točki izreka sodišče prve stopnje odločilo, da delovno razmerje med strankama še vedno traja, medtem ko je v 20. točki obrazložitve navedlo, da traja le do vrnitve tožnice nazaj na delo. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja očitanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe. S sodbo je bilo ugotovljeno, da delovno razmerje med strankama 30. 9. 2021 ni prenehalo. Z vsemi tožnici pripadajočimi pravicami se bo začelo spet dejansko izvrševati z njeno vrnitvijo nazaj na delo k toženki, za čas do te vrnitve pa ji je morala obstoj delovnega razmerja pri toženki s pripadajočimi pravicami vzpostaviti sodna odločba. V tem smislu je razumeti tudi v pritožbi izpostavljena dela izreka in obrazložitve sodbe.

18. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo tožnici prisoditi le razliko med nadomestilom plače in zneski denarnega nadomestila za brezposelnost. Iz zapisnika pripravljalnega naroka resda izhaja, da je bila tožnica prijavljena na ZRSZ kot iskalka zaposlitve, vendar pa sodišče ni ugotovilo (in tudi ne izhaja iz trditev strank ali izpovedi tožnice), da je prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost. Glede na to ji je sodišče pravilno prisodilo celotni vtoževani znesek nadomestila plače. 19. Zmoten je pritožbeni očitek, da je izrek v II. točki prvostopenjske sodbe nepravilen, ker bi ga sodišče moralo oblikovati tako, da bi toženki naložilo obračun nadomestila plač v bruto znesku in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo razloge, zaradi katerih je iz izreka ugodilnega dela sodbe izvzelo obveznost delodajalca, ki se nanaša na obračun, odtegnitev in plačilo davkov in prispevkov glede bruto nadomestila plače. Podkrepilo jih je s sodno prakso (VIII Ips 226/2017, VIII Ips 230/2017, II Ips 264/2017, VIII Ips 190/2018, Pdp 397/2019 idr.), pritožbeno sodišče pa jih po nepotrebnem ne ponavlja in se v celoti sklicuje na njih.

20. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je II. točka izreka nerazumljiva, ker določa plačilo bruto zneskov, zamudne obresti pa od neto zneskov, ne da bi sodišče obrazložilo, kaj predstavlja neto znesek (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v 22. točki sodbe ustrezno obrazložilo, da bo za delodajalca (toženko) po pravnomočnosti sodbe nastopila obveznost obračuna in plačila davka od prisojenega zneska, ter plačilo neto zneska tožnici. Glede na to je jasno, kaj so neto zneski, od katerih so tožnici (upoštevajoč tako postavljeni tožbeni zahtevek) priznane zakonske zamudne obresti.

21. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

22. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) ji pripada 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in materialni stroški v višini 7,5 točk (11. člen OT), skupaj 382,5 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR. Pripada ji tudi 22 % DDV (12. člen OT) v znesku 50,49 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 280,00 EUR. Stroškov za konferenco s stranko in študij zadeve ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so vključeni v že priznanih stroških.

1 Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je imela toženka trajno potrebo po tožničinem delu, saj je neposredno po prenehanju tožničinega dela sklenila pogodbi o zaposlitvi za svetovalca za prodajo z dvema delavcema, ki sta pred tem opravljala pri njej delo kot študenta.