Jedro

Po 16. členu jamči Republika Slovenija tujcem lastninsko pravico in druge stvarne pravice ob pogoju vzajemnosti v obsegu, kot jih imajo ob uveljavitvi tega zakona. Po eni strani ta določba varuje tujce pred neupravičenimi posegi v njihovo premoženje po nastanku novih držav, po drugi strani pa z zahtevo po vzajemnosti omogoča poseg v njihove pravice v javnem interesu zaradi varstva domačih pravnih oseb, ki imajo premoženje na območju republik bivše SFRJ. Ker je namen Uredbe, ureditev prehodnega obdobja v času osamosvajanja Slovenije, je bil poseg v razpolagalno komponento lastninske pravice dopusten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev poslovne stavbe v ..., stoječi na parc. št. ... Zavzelo je stališče, da je prodajna pogodba z dne 11.3.1999 nična, zato na tožečo stranko niso mogla preiti lastninskopravna upravičenja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in iz razlogov, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da tožeča stranka svoje lastništvo in s tem tudi aktivno legitimacijo izvaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 11.3.1999, ki jo je sklenila s prejšnjim lastnikom nepremičnine podjetjem P. iz Beograda in ki je bila v času vložitve tožbe že v zemljiškoknjižnem izvajanju. Tožnikova tožba je po svoji pravni naravi lastninska tožba za vrnitev stvari. Ker je bila na podlagi kupoprodajne pogodbe pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni predlagana vknjižba lastninske pravice na tožnika, je v tej pravdni zadevi bistveno vprašanje, ali je tožnik na predmetni nepremičnini pridobil lastninsko pravico, ki je podlaga aktivne legitimacije za stvarnopravno lastninsko tožbo. Sodišče bi moralo ob dejstvu, da je vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi predlagana, ne pa še izvedena, glede vprašanja aktivne legitimacije ugotoviti zgolj, ali bo tožnikovemu vloženemu predlogu za vknjižbo lastninske pravice ugodeno. Lastninska pravica se namreč na podlagi pravnega posla pridobi z vknjižbo v zemljiški knjigi, ki učinkuje ex tunc od vložitve predloga za vknjižbo dalje ne glede na to, kdaj je bilo o predlogu odločeno. Zemljiškoknjižno sodišče mora pri odločanju o vknjižbi lastninske pravice po uradni dolžnosti ugotoviti, ali obstoje vse z zakonom določene formalne predpostavke za vpis v zemljiško knjigo, pri čemer pa ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis. Pravdno sodišče se je pri presoji, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico, materialnopravno zmotno spuščalo v presojo veljavnosti prodajne pogodbe z dne 11.3.1999, saj bi moralo pri reševanju predhodnega vprašanja slediti predpisom zemljiškoknjižnega prava. Takšen pristop bi bil pravilen le v primeru, če bi bila vložena izbrisna tožba, ki pa se ne more uveljavljati zgolj z ugovorom, ampak bi bilo treba postaviti ustrezen tožbeni zahtevek. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje so našteti zgolj dokazi, niso pa navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, tako da odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je kršitev ponovilo z navedbo, da ni dvoma, da je podjetje P. v času osamosvojitve Republike Slovenije v ... imelo poslovno enoto.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zgrešeno je revizijsko stališče, da izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje "nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih imata takšne pomanjkljivosti, da ju ni mogoče preizkusiti". Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP) ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Sodišče prve stopnje je jasne in medsebojno skladne argumente, ki govorijo v prid sklepu, da je poslovna enota podjetja P. izpolnjevala vse pogoje iz 3. člena Uredbe o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja (Ur. l. RS, št. 1/93 in 3/94, v nadaljevanju Uredba) nanizalo na četrti strani sodbe, sodišče druge stopnje pa jim je pritrdilo v drugem odstavku na tretji strani sodbe.

Stališče, da je imelo podjetje P. v času osamosvojitve Republike Slovenije v ... poslovno enoto, ki je ustrezala vsem merilom iz 3. člena Uredbe, je tudi materialnopravno pravilno. S citiranim predpisom je bilo podjetjem in drugim pravnim osebam s sedežem na območju ostalih republik in pokrajin bivše SFRJ naloženo, da morajo obstoječe poslovne enote na območju Republike Slovenije preoblikovati v podjetja ali predstavništva, in sicer najkasneje do 28.2.1993. Podatki sodnega registra (priloga B22) in Statističnega urada (list. št. 61) omogočajo sklep, da je imelo podjetje P. v svoji sestavi poslovno enoto v ... Ostali listinski dokazi, našteti v četrtem in petem odstavku na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje, to potrjujejo, saj je iz njih mogoče razbrati, da je del podjetja P. v ... nastopal v imenu in za račun matičnega podjetja, ne da bi imel status pravne osebe.

Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za izročitev in izpraznitev poslovnega prostora je bila v obravnavani zadevi odvisna od predhodnega vprašanja - ničnosti prodajne pogodbe z dne 11.3.1999, ki sta jo sklenila tožeča stranka in podjetje P., ki je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Tožeča stranka nima prav, da je pravdno sodišče, s tem ko se je vsebinsko opredelilo do materialnopravnega ugovora tožene stranke o ničnosti prodajne pogodbe, preseglo svoja pooblastila. Drži, da v zemljiškoknjižnem postopku velja načelo zakonitosti oziroma formalnosti postopka. Zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon odloča, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. in 148. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/03, v nadaljevanju ZZK-1). Pri odločanju o dovolitvi vpisov se ne sme spuščati v materialnopravno presojo pravnega naslova. To je v skladu z naravo zemljiškoknjižnega postopka kot nepravdnega postopka. Če kljub materialnopravnim hibam pride do vpisa, takšnih napak ni mogoče sanirati z ugovorom in pritožbo v zemljiškoknjižnem postopku, ampak je potreben pravdni postopek s tožbo (243. člen ZZK-1).

Pravdno sodišče v nasprotju z zemljiškoknjižnim ni omejeno le na preizkus formalnih predpostavk. Civilno procesno pravo je sistem pravnih pravil, katerih namen je razrešitev civilnega spora oziroma uveljavitev pravic materialnega prava. V sporih iz premoženjskopravnih razmerij sodišča obravnavajo dispozitivne pravice strank v postopku. V bistvu so to pravne možnosti, ki jih pravni red daje pravdnima strankama, od njiju pa je odvisno, ali jih bosta izvrševali ali ne. Zrcalna slika pravice tožene stranke, da se v pravdnem postopku brani, je dolžnost sodišča dati toženi stranki možnost, da se brani in uveljavlja vse ugovore. Eden od materialnih ugovorov je ugovor nenastale pravice, v okviru katerega tožena stranka zatrjuje, da so določene okoliščine preprečile nastanek zatrjevane pravice. V tej pravdi se je tožena stranka branila z ugovorom nenastale pravice, da prodajna pogodba ni bila veljavno sklenjena. Če pravdno sodišče ne bi ocenilo materialnopravne relevantnosti takšnega ugovora, bi kršilo pravico tožene stranke do kontradiktornega postopka iz 5. člena ZPP. Ker je torej narava pravdnega postopka različna od narave zemljiškoknjižnega postopka in v njem veljajo druga temeljna načela, je bilo treba ugovor tožeče stranke, da se sodišče ne bi smelo spuščati v presojo materialnopravne veljavnosti prodajne pogodbe z dne 11.3.1999, v celoti zavrniti.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče prišlo do sklepa, ki sta ga napravili že nižji sodišči, o ničnosti pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke. Uredba v 8. členu določa, da osebe iz 3. člena Uredbe z nepremičnim premoženjem, ki ga imajo v lasti na območju Republike Slovenije, ne morejo razpolagati oziroma ga kako drugače odtujiti ali ga obremeniti z zastavnimi, hipotekarnimi ali drugimi stvarnimi pravicami, razen v primeru dejanske vzajemnosti. Predpis temelji na določbah 4. in 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS, št. 1/91-I). Po 16. členu jamči Republika Slovenija tujcem lastninsko pravico in druge stvarne pravice ob pogoju vzajemnosti v obsegu, kot jih imajo ob uveljavitvi tega zakona. Po eni strani ta določba varuje tujce pred neupravičenimi posegi v njihovo premoženje po nastanku novih držav, po drugi strani pa z zahtevo po vzajemnosti omogoča poseg v njihove pravice v javnem interesu zaradi varstva domačih pravnih oseb, ki imajo premoženje na območju republik bivše SFRJ. Ker je namen Uredbe, ki je prenehala veljati 17.1.2004, ko je začela veljati Uredba o prenehanju veljavnosti Uredbe o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja (Ur. l. RS, št. 3/04), ureditev prehodnega obdobja v času osamosvajanja Slovenije, revizijsko sodišče nima pomislekov o dopustnosti takšnega posega v razpolagalno komponento lastninske pravice.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).