Jedro

Institutu zlorabe pravic se podreja ravnanje, v katerem upnik za izterjavo pogodbene obveznosti (plačila parkirnine), ki že vsebuje tudi kazen (denarni znesek kot pribitek zaradi pobega), pooblasti odvetnika za izterjavo, slednji pa dolžniku zaračuna stroške, ki večkratno presegajo znesek pogodbene obveznosti s pribitkom vred.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku izreka.

II. Tožnica je dolžna plačati toženki 57,11 € pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 200,78 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa njen zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odst. izreka).

2. Zoper obsodilni del sklepa se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da ni prejela tožbe in ne pozna njene vsebine, prejela je le sklep o ustavitvi postopka, ki pa je že pravnomočen. Ta sklep pa je brez odločitve o stroških postopka, zato je sedaj izdan sklep za toženko nedopustno in nezakonito presenečenje. Ta pravda se še ni začela, saj je tožnica umaknila tožbo, preden jo je sodišče poslalo toženki v odgovor. Toženka je obveznost izpolnila prostovoljno, ne da bi vedela, da je tožnica vložila tožbo, obveznost pa je izpolnila znotraj razumnega 30 dnevnega roka, po prejemu tožničinega poziva za plačilo. Poziv tožnice, ki je datiran z dnem 22.5.2018 je prejela med 10. in 15. 6. 2018. Toženka je ves čas ravnala pošteno, v nasprotju s tožnico. Toženka graja tudi posamezne stroškovne postavke. Navaja še, da je tožnica tista, ki je zavestno povzročila položaj, zaradi katerega je toženka prisiljena vložiti to pritožbo. Tožnica je vedela, da je toženka znesek 40,00 € plačala, še preden je prejela poziv sodišča, naj odgovori na tožbo in se sklicuje tudi na postopek, ki je tekel med istima stranka I P 389/2018 in prilaga „pripoznavo zahtevka“ iz te pravde. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje odpravi v celoti in odloči, da mora tožnica toženki povrniti stroške pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pojasnjuje, sklicujoč se tudi na sodno prakso, da na odločitev o stroških ne vpliva okoliščina, da toženki pred umikom tožba še ni bila vročena v odgovor. Podrobneje, z navajanjem datumov, povzema storjena dejanja pred vložitvijo tožbe ter navaja, da toženka obveznosti ni poravnala v 30 dnevnem roku. Pojasnjuje tudi, s konkretnim izračunom, čemu toženka ne bi mogla obvarovati svojega boljšega položaja, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z določilom 366. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka. V skladu s 366.a členom ZPP je v zadevi odločal sodnik posameznik. Obravnavana zadeva ima svoj procesni temelj v posebnih določbah ZPP, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti, vendar je v pritožbenem postopku predmet presoje le stroškovna odločitev, o njej pa se odloča v skladu s pravili splošnega dela ZPP (442. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa povzelo časovne opredelitve nekaterih procesnih ravnanj, preostala pa izhajajo iz podatkov v spisu, o njih pa sta navedbe podali tudi obe pravdni stranki v pritožbenem postopku. Tožnica je dne 21.6.2018 vložila tožbo, v kateri je od toženke zahtevala plačilo 40,00 €. Ta znesek, na podlagi cenika tožnice, mora plačati oseba, ki uporabi parkirno mesto v garažni hiši, pa ne poravna parkirnine. Povedano preprosteje, gre za znesek, ki je določen kot „pobeg“. Tožnica je s pisnim pozivom pred pravdo in sicer 22.5.2018 pozvala toženko k prostovoljnemu plačilu dolga, ki ga je toženka prejela 23.5.2018, kot to izhaja iz priloženega potrdila o vročitvi. Pooblaščenec tožnice je enostransko določil rok plačila in sicer 15 dni, ta se je torej iztekel 7.6.2018, dne 21.6.2018 pa vložil tožbo. Po vložitvi tožbe, pa je s pripravljalno vlogo obvestila sodišče, da je toženka 3.7.2018 dolg plačala in da zato umika tožbo, zahteva pa plačilo pravdnih stroškov. Toženka je dolg res poravnala 3.7.2016; kot izhaja iz podatkov v spisu, vse do obvestila tožnice, da je dolg poravnan (vloga z dne 5.7.2016) za toženko ni bila niti odrejena vročitev tožbe.

7. Tožnica je gospodarski subjekt in je imetnik stavbne pravice na nepremičninah, na katerih je garažna hiša, locirana pri neposredni bližini U. M. Njena terjatev napram toženki je znašala 40,00 €. Iz priloženega cenika parkiranja izhaja, da je takšen znesek določen za pobeg; če je parkirna kartica uničena ali gre za uvoz brez nje, mora uporabnik plačati 20,00 €, sicer pa celodnevno parkiranje znaša največ 13,00 €. Iz teh podatkov izhaja zaključek, da znesek 40,00 € ni zgolj plačilo za ceno storitve (parkiranja, ki bi stalo največ 13,00 € na dan) temveč poleg tega vsebuje še odmeno, ki ne more biti opredeljena drugače kot kazen.

8. Tožnica je za izterjavo 40,00 € najela (sklenila mandatno pogodbo) z odvetnikom. Slednji je toženki poslal (temeljito) obrazložen poziv k prostovoljnemu plačilu dolga, vendar že v trenutku prejema tega dopisa toženkin dolg ni bil več 40,00 €, temveč povečan za nadaljnjih 114,24 €. Toženka je torej 23.5.2018, ko je prejela omenjeni poziv, bila soočena z dejstvom, da tožnici dolguje že 154,24 €. Z vložitvijo tožbe in po izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, so ti stroški (zgolj zato, ker jih je sodišče prve stopnje v dobršnem delu zavrnilo) še narasli in skupno dosegli znesek 200,78 €.

9. Povzeta dejstva, torej časovni redosled ravnanj in opisana naraščajoča vrednost dolga, utemeljujejo njihovo podreditev pod zakonski dejanski stan zlorabe pravic. Slovensko pravo sicer izrecno ne ureja splošne prepovedi zlorabe pravic, vendar ta institut ureja več posameznih zakonov, ki to prepoved urejajo na ravni splošnih načel in zato ni prav nobenega dvoma, da je ta institut pravno urejen. Za področje obligacijskega (in civilnega) materialnega prava je to izrecno določeno v 7. in tudi v 5. členu OZ, za področje procesnega prava pa v 11. členu ZPP. Najsplošnejša opredelitev zlorabe je, da gre za takšno izvrševanje pravic, ki je navzven sicer skladno z njenim zakonskim opisom, po svojem cilju pa v nasprotju z njenim namenom. V zakonodaji so sicer izrecno urejene tudi posamezne oblike zlorab, vendar zato, ker je njihovih oblik veliko, jih je nemogoče zajeti in zamejiti s taksativnim naštevanjem. Pogosto, in obravnavani primer je tak, je lahko položaj zlorabe podan tudi z nizom ravnanj (materialnopravnih in procesnih), šele njihov skupni učinek pa tak, da se ga podredi pod zakonski dejanski stan zlorabe1. 10. Zato, kot je bilo že zapisano, skupek naslednjih ravnanj: - tožnica je gospodarska družba, katere poslovni ali ekonomski položaj, zaradi nastalega dolga 40,00 € prav v ničemer ni bil ogrožen; - za sestavo opomina in izterjavo, zanjo tako minornega zneska2, je najela odvetnika, ki je, zgolj za potrebe opomina3, sestavil zelo poglobljeno študijo o nastalih pravnih razmerjih in njihovih posledicah in jo toženki krepko zaračunal; - da je pooblaščenec enostransko najprej določil kratke roke za prostovoljno izpolnitev, nato pa tudi po zelo kratkem vmesnem času, vložil tožbo in s tem znova bistveno povečal nastale stroške in skupen dolg toženke; v celoti ustreza zlorabi pravic. Tožnica je uporabila povsem nesorazmerna sredstva4 za dosego cilja5, s prepoznavnim namenom škodovati toženki6, kar v celoti ustreza zakonskemu dejanskemu stanju prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ in 11. člen ZPP).

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v dajatvenem delu razveljavilo (3. tč. 365. člena ZPP). S to odločitvijo je postopek zaključen, zato izrek ne vsebuje dela o vrnitvi v nadaljnje odločanje.

12. Toženka je v pritožbenem postopku uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti njene pravdne stroške, ki so v celoti priznani in odmerjeni v znesku (skupaj z DDV) 57,11 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica zaradi neuspeha krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP).

1 Več npr. Zobec J., Zloraba procesnih pravic, Pid 6-7/2009; Dolenc M., Načelo vestnosti in poštenja v civilnem pravu, Pid 6-7/2012; Ž. Klun, O zlorabi pravic v civilnih postopkih, Odvetnik 77/2016. 2 Četudi je morda takšnih oseb več, še zmeraj ne gre za množičen pojav, ki bi lahko spremenil oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tudi početje več takih oseb, še zmeraj vrednostno ocenjeno kot malenkostno napram številu plačnikov. 3 Katerega vsebino je potrebno prilagoditi vsaj povprečno razumnemu človeku, zanj pa brez posebnih razlag ne more biti sporno, da je dolžan 40,00 € zato, ker je ta znesek napisan na javno objavljenem ceniku za primer, če se parkirni prostor zapusti brez plačila - „pobeg“. 4 Ravnanja njenega pooblaščenca so tožničina ravnanja. 5 Na tem mestu sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da je že v znesku 40,00 € zajeta kazen za pobeg, ker je ta znesek bistveno višji kot celodnevno parkiranje. 6 Nesorazmerna povzročitev povečanja njegovega dolga.