Jedro

Upoštevaje načelo formalne legalitete je izvršilno sodišče strogo vezano na izvršilni naslov, kar pomeni, da se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Takšen pomen tega načela sicer pravilno navaja tudi pritožba, prav tako ima dolžnik prav, da izvršilno sodišče mora presojati pravno upoštevne ugovorne razloge, med katere sodi tudi razlog, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva. Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče lahko oziroma celo mora ugotavljati pravilnost danega potrdila o izvršljivosti na izvršilnem naslovu. Da temu ni tako, izhaja iz določb petega odstavka 40. člena ZIZ in 42. člena ZIZ. V petem odstavku 40. člena ZIZ je določeno, da mora upnik predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova priložiti izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti v izvirniku ali prepisu, tujemu izvršilnemu naslovu pa listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona. Pristojnost v zvezi z izdajo oziroma razveljavitvijo potrdila o izvršljivosti odločbe je dalje urejena v prvem in drugem odstavku 42. člena ZIZ. Zakon določa: – da potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je odločil o terjatvi na prvi stopnji (prvi odstavek 42. člena ZIZ) in – da neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti iz prejšnjega odstavka razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal (drugi odstavek 42. člena ZIZ). Iz citiranih določb torej izhaja, da je tako za izdajo potrdila o izvršljivosti kot tudi za njegovo razveljavitev pristojno tisto sodišče oziroma organ, ki je izdal samo odločbo, v zvezi s katero se potrjuje izvršljivost. Okoliščina, da je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti izvršilnega naslova, je v ZIZ (ki se primarno uporablja v izvršilnem postopku) določena kot eden od razlogov, ki lahko utemeljijo odlog izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., II. in III. točki izreka ter v izpodbijanem delu IV. točke izreka, potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 15. 3. 2022 zoper sklep o izvršbi I 357/2022 z dne 3. 3. 2022 zavrnilo (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo predlog dolžnika za prekinitev postopka (II. točka izreka), in odločilo, da dolžnik nosi svoje stroške (III. točka izreka), upniku pa je dolžan plačati 223,99 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. V presežku je stroškovni predlog upnika zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je v ugovoru zatrjeval, da sklep Ng 64/2021 (ki predstavlja izvršilni naslov) v delu, kjer je odločeno o stroških postopka, še ni izvršljiv. Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je skladno z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, zato ne more presojati njegove zakonitosti ter vanj kakorkoli posegati. Dolžnik poudarja, da se načelo stroge formalne legalitete nanaša le na sam izvršilni naslov in pomeni, da sodišče ne more presojati materialnopravne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izvršbo. Seveda pa izvršilno sodišče lahko (in mora) presojati razloge, ki preprečujejo izvršbo in so določeni v 55. členu ZIZ. Eden od takih razlogov je, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva. Sodišče je v izpodbijanem sklepu sicer opravilo tudi presojo, ali je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, izvršljiva v celoti (torej tudi v delu, kjer je odločeno o stroških postopka). Vendar je to presojo opravilo napačno, v nasprotju z materialnim pravom. Nosilni razlog izpodbijanega sklepa je, da je v primerih, kadar zakon določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, pritožba nesuspenzivna glede na celotno odločbo sodišča in ne zgolj za posamezne točke izreka. To stališče sodišče utemeljuje s tem, da je odločitev o stroških postopka kot stranski terjatvi neločljivo vezana na odločitev o glavni stvari. Takšna materialnopravna presoja sodišča je zmotna. Sklep o stroških je res povezan z odločitvijo o glavni stvari, vendar zgolj na način, da odločitev o glavni stvari narekuje odločitev o stroških. Nikakor pa ne gre za vezanost na način, da bi vsa pravila, ki veljajo za (glavno) odločbo, veljala tudi za odločitev o stroških. Tudi obresti so npr. akcesorna terjatev, neposredno povezana z glavno terjatvijo, pa zanje veljajo posebna pravila – npr. drugačen zastaralni rok. Za pravilno presojo, ali se nesuspenzivnost razteza tudi na odločitev o stroških, se ni dovolj zadovoljiti s splošno ugotovitvijo, da naj bi bila odločitev o stroških neločljivo povezana z odločitvijo o glavni stvari, pač pa je potrebno z ustaljenimi metodami razlage dognati, ali se nesuspenzivnost resnično razteza tudi na stroškovni del odločbe. Pri tem je potrebno upoštevati: a) nesuspenzivnost je izjema in jo je potrebno razlagati ozko; b) stroški tega posebnega nepravdnega postopka so urejeni v tretjem odstavku 52. člena ZGD-1, kjer pa ni določeno, da naj bi bila pritožba nesuspenzivna; c) namen določbe iz 52. člena ZGD-1 je, da s pritožbo zoper odločbo ni moč zadržati začetka dela revizorja – ta namen oziroma cilj zakona pa ni v ničemer ogrožen, četudi bi bila odločitev o stroških postopka nesuspenzivna; d) če ne bi šlo za nepravdni postopek (v katerem so odločbe poimenovane „sklep“) se navedena dilema sploh ne bi pojavila. V drugem odstavku 52. člena ZGD-1 bi namreč pisalo: „Rok za pritožbo proti sodbi, s katero sodišče odloči v teh zadevah, je tri dni od vročitve sodbe. Pritožba ne zadrži izvršitve.“ Ker ima odločitev o stroških naravo sklepa, bi bilo jasno, da se nesuspenzivnost ne razteza na odločitev o stroških; e) presoja sodišča, ali izda sklep o stroških v sodbi (oziroma odločbi o glavni stvari) ali v posebnem sklepu, je povsem prosta/arbitrarna. Če bi bil sklep o stroških izdan kasneje, bi bil suspenziven. Če je vključen v glavno odločbo, pa je nesuspenziven. Pravica dolžnika je tako odvisna od povsem proste in nevezane odločitve sodišča, kar je v pravni državi nedopustno. V kolikor bi sodišče v izpodbijanem sklepu presojalo navedene argumente (pa se do njih sploh ni opredelilo, ker se je zadovoljilo s trditvijo, da je odločitev o stroških vezana na odločitev o glavni stvari – navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka), bi spoznalo, da nesuspenzivnosti ni mogoče nekritično širiti. Jasno je, da je nesuspenzivna pritožba manj učinkovita od suspenzivne, zato je s širjenjem polja nesuspenzivnosti okrnjena dolžnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Glede na navedeno dolžnik višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodi, upniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je glede na pritožbene navedbe in dolžnikov pravni interes izpodbijani sklep presojalo v vseh točkah izreka, razen v zavrnilnem delu IV. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje upnikov stroškovni predlog v presežku zavrnilo. Pri tem je višje sodišče upoštevalo pritožbene razloge in razloge, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi in drugi drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom pravilno zavrnilo ugovorne navedbe dolžnika, da sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 64/2021 z dne 14. 1. 2022, ki je podlaga predmetni izvršbi, v stroškovnem delu še ni izvršljiv. Iz spisa izhaja, da je upnik v obravnavani zadevi na podlagi navedenega izvršilnega naslova vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve – stroškov postopka v višini 3.883,20 EUR s pripadki. Sklep Ng 64/2021 z dne 14. 1. 2022 ima odločitev v zvezi z glavno stvarjo v I. do VII. točki izreka, odločitev o stroških postopka, ki so predmet izterjave v obravnavani zadevi, pa v VIII. točki izreka. Odločba je opremljena s potrdilom o izvršljivosti, označeno je, da je izvršljivost nastopila dne 12. 2. 2022. Glede na uradni zaznamek z dne 16. 2. 2022 na sklepu pa le-ta še ni pravnomočen. Iz pravnega pouka odločbe izhaja, da je zoper njo dopustna pritožba v roku 3 dni od prejema, s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (drugi odstavek 52. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1).

7. Skladno s pravnim poukom sklepa Ng 64/2021 z dne 14. 1. 2022 torej pritožba nima suspenzivnega učinka, kar pa po mnenju dolžnika ne velja glede vseh delov sklepa. Dolžnik je namreč v ugovoru menil, da nesuspenzivnost pritožbe ne velja za odločitev o stroških postopka in je to svoje stališče v ugovoru tudi obširno utemeljil. Enako uveljavlja tudi v pritožbi. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da s takim ugovorom dolžnik v izvršilnem postopku ne more uspeti.

8. Upoštevaje načelo formalne legalitete je izvršilno sodišče strogo vezano na izvršilni naslov, kar pomeni, da se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Takšen pomen tega načela sicer pravilno navaja tudi pritožba, prav tako ima dolžnik prav, da izvršilno sodišče mora presojati pravno upoštevne ugovorne razloge, med katere sodi tudi razlog, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva (prim. 3. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče lahko oziroma celo mora ugotavljati pravilnost danega potrdila o izvršljivosti na izvršilnem naslovu. Da temu ni tako, izhaja iz določb petega odstavka 40. člena ZIZ in 42. člena ZIZ. V petem odstavku 40. člena ZIZ je določeno, da mora upnik predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova priložiti izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti v izvirniku ali prepisu, tujemu izvršilnemu naslovu pa listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona. Pristojnost v zvezi z izdajo oziroma razveljavitvijo potrdila o izvršljivosti odločbe je dalje urejena v prvem in drugem odstavku 42. člena ZIZ. Zakon določa: – da potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je odločil o terjatvi na prvi stopnji (prvi odstavek 42. člena ZIZ) in – da neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti iz prejšnjega odstavka razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal (drugi odstavek 42. člena ZIZ). Iz citiranih določb torej izhaja, da je tako za izdajo potrdila o izvršljivosti kot tudi za njegovo razveljavitev pristojno tisto sodišče oziroma organ, ki je izdal samo odločbo, v zvezi s katero se potrjuje izvršljivost. Kot že navedeno, pa je skladno z načelom formalne legalitete izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano, pri čemer je listina izvršilni naslov le, če je izvršljiva (prim. 17., 19., 20. in 20.a člen ZIZ), kar mora upnik s predložitvijo potrdila o izvršljivosti dokazati že ob vložitvi izvršilnega predloga (peti odstavek 40. člena ZIZ). V konkretnem primeru je sklep Ng 64/2021 z dne 14. 1. 2022 izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je posledično izdalo tudi potrdilo o njegovi izvršljivosti. Le-to je bilo dano generalno oziroma ni omejeno le na posamezne dele sklepa, zato je treba šteti, da se nanaša na celotno odločbo. Če bi v matičnem, torej nepravdnem postopku, prišlo do pravnomočne (delne) razveljavitve potrdila o izvršljivosti, pa bi bil to pravno upoštevni ugovorni razlog tudi v predmetnem izvršilnem postopku (3. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

9. Po pojasnjenem navedbe dolžnika o tem, da sklep Ng 64/2021 z dne 14. 1. 2022 v delu, v katerem vsebuje odločitev o stroških postopka, še ni izvršljiv, ne predstavljajo pravno upoštevnega ugovornega razloga. Že zato je sodišče prve stopnje ugovor pravilno štelo kot neutemeljen in presoja, ali je izvršljivost nastopila glede vseh delov sklepa Ng 64/2021, ni v domeni izvršilnega sodišča. Glede na to se višje sodišče do pritožbenega utemeljevanja stališča, da upoštevaje določbe ZGD-1 pritožba zoper stroškovno odločitev ni nesuspenzivna, niti ne opredeljuje. Za odločanje o tem vprašanju je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, kamor je dolžnik po podatkih v spisu tudi že vložil predlog za delno razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa Ng 64/2021 z dne 14. 1. 2022 in je Okrožno sodišče o tem že sprejelo odločitev – predlog dolžnika za razveljavitev potrdila o izvršljivosti je zavrnilo. Iz spisa sicer ne izhaja, da bi bila ta odločitev že pravnomočna. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) pa višje sodišče sicer pritrjuje dolžniku, da suspenzivnost oziroma nesuspenzivnost pritožbe vplivata na učinkovitost navedenega ustavnega procesnega jamstva, vendar pa to v ničemer ne vpliva na pravilo, da je izvršilno sodišče na predloženi izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti vezano.

10. Izpodbijana odločitev o ugovoru je tako pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

11. Višje sodišče pa soglaša tudi z izpodbijano odločitvijo o zavrnitvi predloga dolžnika za prekinitev postopka. Dolžnik je predlagal, da se postopek prekine na podlagi 206. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, do odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s predlagano razveljavitvijo potrdila o izvršljivosti.

12. V izvršilnem postopku se primarno uporabljajo določila ZIZ, smiselno pa tudi določila ZPP (15. člen ZIZ). Določilo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP predvideva prekinitev postopka v primeru, ko je odločitev sodišča odvisna od rešitve nekega predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja (13. člen ZPP), in glede katerega se sodišče odloči, da ga ne bo reševalo samo, temveč da bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku, ki je že v teku. Zastoj v izvršbi, ki ga specialno ureja ZIZ, je sicer odlog izvršbe. Predlog dolžnika za odlog izvršbe je urejen v 71. členu ZIZ, ki v 7. točki prvega odstavka kot razlog za odlog izrecno določa primer, ko dolžnik vloži predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, obenem pa verjetno izkaže tudi, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od tiste, ki bi v primeru odloga nastala upniku. Okoliščina, da je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti izvršilnega naslova, je torej v ZIZ (ki se primarno uporablja v izvršilnem postopku) določena kot eden od razlogov, ki lahko utemeljijo odlog izvršbe. Predlog za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o predlogu za razveljavitev potrdila o izvršljivosti je sicer v konkretnem primeru dolžnik že vložil, skupaj z obravnavano pritožbo, za odločanje o tem predlogu je pristojno sodišče prve stopnje. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za prekinitev postopka pa se glede na pojasnjeno izkaže kot pravilna in pritožba v zvezi s tem niti nima posebnih razlogov.

13. Po povedanem je višje sodišče, ki ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I., II. in III. točki izreka ter v izpodbijanem delu IV. točke izreka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Glede na neuspeh s pritožbo dolžnik krije svoje pritožbene stroške. Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).