Jedro

Tožena stranka je tožniku izplačevala nižje plače od dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi. Skladno s pogodbama o zaposlitvi je tožniku pripadala bruto plača v višini 2.800,00 EUR bruto, kar je vključevalo tudi dodatek za delovno dobo, tožena stranka pa je vse do vključno januarja 2016 pri obračunu plače izhajala iz plače v višini 2.380,00 EUR bruto oziroma za januar 2016 v višini 2.240,00 EUR bruto. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati razliko v plači za obdobje od aprila 2014 do vključno februarja 2016 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka, zanj odvesti davke in prispevke ter mu nato izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika za obračun nadomestila plač od aprila 2014 do vključno oktobra 2014, od decembra 2014 do vključno januarja 2015 ter od marca 2015 do vključno decembra 2015 in sicer med dosojenimi mesečnimi bruto zneski do vtoževanih mesečnih zneskov po 420,00 EUR bruto; od teh razlik plačilo davkov in prispevkov ter nato plačilo ustreznega neto nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov izvršilnega postopka (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.545,06 EUR, v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške, podredno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajalo iz predpostavke, da je tožena stranka pri obračunu tožnikove plače izhajala iz plače v višini 2.380,00 EUR oziroma februarja 2016 v višini 2.240,00 EUR, kar naj bi izkazovale plačilne liste tožnika. Zatrjuje, da so razlogi sodbe nejasni in da tak zaključek o višini plače tožnika ne izhaja iz vsebine tožnikovih plačilnih list. V plačilnih listah tožnika o osnovni plači ni rubrike osnovna plača, temveč je vselej podatek 0,00. Tudi preostala vsebina plačilne liste ne vsebuje podatka, da je bila tožnikova osnovna bruto plača v vtoževanem obdobju upoštevana v znesku 2.380,00 EUR oziroma 2.240,00 EUR. Zato zatrjuje protispisnost zaključkov sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče v vtoževanem obdobju napačno presodilo, da je tožena stranka od 1. 4. 2014 do konca delovnega razmerja tožniku obračunavala nižjo plačo od pripadajoče. Vztraja, da njene navedbe potrjujejo tožnikove plačilne liste in da je skupen znesek obračunanih bruto plač v vtoževanem obdobju znašal 66.468,04 EUR, medtem ko bi tožniku za vtoževanih slabih 23 mesecev pripadala bruto plača v višini 62.879,93 EUR. Vztraja, da z obračunom bruto plač v skupnem znesku 66.468,04 EUR in izplačilom ustreznih neto zneskov v spornem obdobju izpolnila vse svoje obveznosti iz naslova plače tožniku. Sodišče se z utemeljitvijo, da variabilni del plače ni predmet postopka, zmotno ni ukvarjalo z vprašanjem, do kakšne plače je bil tožnik v vtoževanem obdobju sploh upravičen, saj odgovor na slednje ključnega pomena za ugotovitev, ali mu tožena stranka sploh kaj dolguje. Meni, da je tudi izvedenec izdelal izračun, pri katerem je izhajal iz napačne predpostavke, da je bila tožniku v spornem obdobju obračunana bruto plača 2.380,00 EUR oziroma februarja 2016 v višini 2.240,00 EUR, namesto da bi za potrebe izračuna uporabil bruto plače v dejansko obračunanih višinah. Tožena stranka je v okviru pripomb na izvedensko mnenje opozorila, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, na kakšni podlagi je izvedenec prišel do zaključka, da naj bi upravičenje tožnika iz naslova bruto plač za vtoževano obdobje znašalo 75.904,33 EUR, zato po mnenju pritožbe v tem delu mnenja ni mogoče preizkusiti, zaslišanje izvedenca pa pomanjkljivosti ni odpravilo. Pritožba ponavlja, da bi moralo sodišče upoštevati trditveno podlago strank in ugotoviti, da znesek 66.468,04 EUR predstavlja izpolnitev obveznosti obračuna in izplačila celotne dolgovane plače za sporno obdobje, česar tudi ustne izpovedi tožnika in prič ne morejo omajati. Posledično meni, da je tudi nepravilna odločitev o stroških postopka. Meni, da bi sodišče pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati okoliščine, da je tožnik zoper toženo stranko neutemeljeno vložil predlog za izvršbo in toženi stranki s tem povzročil stroške ugovora in sodne takse.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Pritožba to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja s stališčem sodišča prve stopnje, katera so pravno relevantna dejstva v predmetni zadevi, kar pomeni pritožbena razloga in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba graja protispisnost zaključkov sodišča, ker iz plačilnih list naj ne bi izhajalo, da je bila tožnikova osnovna plača v vtoževanem obdobju v višini 2.380,00 EUR oziroma 2.240,00 EUR. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Iz plačilnih list tožnika (A4 do A6 in B1) povsem jasno izhaja, da je toženka pri obračunu tožnikove plače izhajala iz plače v višini 2.380,00 EUR bruto do vključno januarja 2016, za februar 2016 pa iz plače v višini 2.240,00 EUR bruto. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožena stranka ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja. V predmetnem sporu je bilo izdelano izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke, ki je ustno izvedensko mnenje podal tudi na naroku. Postavljeni izvedenec finančne stroke je zaslišan na obravnavi odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in njegovo mnenje tudi pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ocenjuje kot popolno in strokovno (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ker predmet konkretne zadeve ni bil stimulativen del plače, tudi ni bilo nikakršne potrebe po dodatni izdelavi izvedenskega mnenja v smeri izračuna, ki bi izkazoval morebitno razliko med dejansko obračunanimi bruto plačami (skupaj s stimulacijo) in pogodbeno dogovorjenimi bruto plačami, kar zmotno zatrjuje pritožba. Sicer pa predlogu tožene stranke z dne 9. 2. 2017, po dodatni postavitvi novega izvedenca finančne stroke, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, saj je ugotovilo, da je podan prepozno, česar pritožba ne izpodbija.

9. Tožnik je v predmetnem sporu postavil zahtevek za plačilo razlike v plači do zneska osnovno dogovorjene plače v višini 2.800,00 EUR bruto na podlagi 15. člena pogodb o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 in 26. 3. 2015. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 za opravljanje dela delovnega mesta vodja prodaje, s katero sta se dogovorili:

1. da bo delavčeva mesečna bruto plača za polni delovni čas, normalne delovne pogoje dela in za doseganje vnaprej določenih rezultatov, znašala na dan sklenitve te pogodbe 2.800,00 EUR bruto, kar vključuje tudi dodatek na delovno dobo,

2. ter da delavec prejme poleg mesečne bruto plače glede na realizirano prodajo tudi variabilni del plače, ki se določi v odvisnosti od doseganja v ta namen dogovorjenih ciljev; ter se bosta delavec in direktor družbe praviloma ob sprejemu letnega plana družbe za vsako leto znova dogovorila za pogoje za variabilni del plače (prvi in drugi odstavek 15. člena pogodbe o zaposlitvi - A1); - da sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ki je bila podpisana 26. 3. 2015, za opravljanje delovnega mesta vodja prodaje in v aneksu št. 2 k pogodbi o zaposlitvi opredelili variabilni del plače iz drugega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi (A2) ter v prvem odstavku 15. člena določili enako višino osnovne bruto plače delavca za polni delovni čas, normalne delovne pogoje in za doseganje vnaprej določenih delovnih rezultatov, kakor je bila določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014, v višini 2.800,00 EUR bruto, kar vključuje tudi dodatek na delovno dobo; - da iz plačilnih list tožnika za sporno obdobje (A4 - A6 in B1) izhaja, da je tožena stranka pri izračunu tožnikove plače izhajala iz plače v višini 2.380,00 EUR bruto, in sicer za obdobje od meseca aprila 2014 do vključno januarja 2016, medtem ko je februarja 2016 izhajala iz plače v višini 2.240,00 EUR bruto; - da iz izpovedi tožnika izhaja, da je že od začetka zaposlitve prejemal znižano plačo za 15 % v primerjavi z dogovorjeno v višini 2.800,00 EUR bruto in nikoli ni bil seznanjen o razlogih za znižanje plače, vložil pa je tudi zahtevo za izplačilo premalo izplačanih plač, vendar od toženke ni dobil nikakršnega odgovora; - da iz izpovedi takratnega direktorja toženke A.A. izhaja, da je tožnik ves čas zaposlitve dejansko imel znižano plačo in da je to trajalo do njegove razrešitve z dne 28. 1. 2016, enako pa je veljalo tudi za vse ostale zaposlene v družbi, ki jim je bila plača znižana za 15 %. Razlog za znižanje je bil v težki finančni situaciji podjetja, do tega ukrepa pa je prišlo že pred njegovim nastopom direktorske funkcije, to je pred 1. 10. 2013; - da tožena stranka v dokaznem postopku ni podala ne navedb ne izkazala, da bi dejansko sprejela ukrepe za znižanja plače na način, kot je to sicer predvideno z zakonskimi predpisi; - da iz izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke izhaja, da znaša skupni znesek prikrajšanja tožnika v bruto znesku 9.436,29 EUR oziroma neto 4.429,75 EUR.

11. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izplačevala nižje plače od dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi. Skladno s pogodbama o zaposlitvi je tožniku pripadala bruto plača v višini 2.800,00 EUR bruto, kar je vključevalo tudi dodatek za delovno dobo, tožena stranka pa je vse do vključno januarja 2016 pri obračunu plače izhajala iz plače v višini 2.380,00 EUR bruto oziroma za januar 2016 v višini 2.240,00 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je pri konkretnih mesečnih prikrajšanjih tožnika izhajalo iz izračuna izvedenca finančne stroke in pritožbeno sodišče z navedenimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti soglaša. 12. Zmotno pritožba razloguje, da je potrebno upoštevati znesek 66.468,04 EUR kot izpolnitev obveznosti obračuna in izplačila celotne dolgovane plače, saj bi tožniku pripadalo za vtoževano obdobje zgolj 62.879,93 EUR, upoštevajoč bruto znesek v višini 2.800,00 EUR mesečno. Tožnik je namreč postavil zahtevek za plačilo razlike v plači do zneska osnovne plače, dogovorjene v pogodbah o zaposlitvi v višini 2.800,00 EUR bruto. Pri tem pa je povsem nerelevantno ali je tožnik dosegel dogovorjeno realizacijo za variabilni del plače, katero mu je tožena stranka obračunavala in izplačala, kar je razvidno iz plačilnih list. Predmet spora namreč ni variabilni del plače, ki ga je tožena stranka tožniku dejansko tudi izplačala, temveč njegovo upravičenje do mesečne bruto plače, dogovorjene v pogodbah o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati pripadajoče bruto razlike v plači (za vsak mesec spornega obdobja posebej), zanj odvesti davke in prispevke ter nato tožniku izplačati ustrezne neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Neutemeljeno pritožba izpodbija odločitev v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji), pri tem pa pravilno upoštevalo tretji odstavek 154. člena ZPP, da je tožnik v predmetnem sporu uspel oziroma je njegov neuspeh zanemarljivo majhen. Toženi stranki je tako pravilno naložilo, da sama krije svoje stroške postopka in je tožniku dolžna povrniti nastale potrebne stroške postopka.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).