Jedro

Očitek tako imenovane protispisnosti je v upravnem sporu upošteven na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 486/2017-11 z dne 19. 1. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-495/2016/23 (1313-38) z dne 13. 2. 2017, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da ugotovitev tožene stranke o tožnikovi splošni neverodostojnosti temelji na oceni o verjetnosti tožnikovih izjav in njihovi neskladnosti. Pojasnilo je, da mora pristojni organ prosilčeve izjave preveriti v zvezi s specifičnimi in splošnimi informacijami tudi v primeru, če je prosilec neverodostojna oseba. Zato je napačno stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi tožena stranka morala tožnika pred izdajo odločbe seznaniti z ugotovitvijo, da so njegove izjave neprepričljive in mu dati možnost pojasnila, zakaj se njegove izjave na osebnem razgovoru razlikujejo od tistih pri podaji prve in druge prošnje. Glede na navedeno tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru in izpodbijane odločbe razvidno, da je pritožnica tožnika soočila z neskladnostmi med izjavami na osebnem razgovoru in izjavami ob podaji prošnje in mu dala možnost pojasnila. Nerazumljiva je obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, iz katerega je razvidno, da je tožnik vložil dve prošnji za mednarodno zaščito, saj iz upravnih spisov jasno izhaja, da gre le za eno prošnjo. Iz dokumentacije je prav tako razvidno, da je bil tožnik po takratnih pooblaščencih seznanjen z uporabljenimi informacijami. Pritožnica še pojasnjuje, da je tožnik šele na posebno vprašanje omenil pismo, zaradi katerega naj bi zapustil Irak, kar zmanjšuje verjetnost dogodka. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožnik ni vedel, da bi predložene fotografije moral opremiti z virom in datumom. Sicer pa tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče. Glede na navedeno pritožnica Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in tožbo zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v nov postopek.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da ni bil seznanjen z neskladnimi izjavami glede ogroženosti svoje družine. Sicer pa je pritožnica ugotovitev o neverodostojnosti oprla še na druga neskladja, ki niso povzeta v odločbi in glede katerih tožniku ni dala možnosti izjave. Pojasnjuje še, da so bile pri presoji verodostojnosti storjene tudi druge kršitve.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito, ki je predmet tega postopka, vložil 23. 2. 2016, kar pomeni, da se je upravni postopek v smislu prvega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku začel pred 24. 4. 2016, ko je stopil v veljavo Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1, glej 128. člen ZMZ-1). Ti postopki pa se po 125. členu ZMZ-1 nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ-1 (razen glede postopkov sodnega varstva) in ne ZMZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Neposredno odločilen razlog za odločitev sodišča prve stopnje (ratio decidendi) je ugotovitev, da tožnik ni bil seznanjen s pritožničinim stališčem glede neskladnosti svojih izjav, zaradi česar tožniku ni bilo omogočeno pojasnilo v zvezi razliko med njegovimi izjavami na osebnem razgovoru ter pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Edini očitek sodišča pritožnici je torej utemeljen na ugotovitvi, da tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je pritožnica štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo (24. točka obrazložitve).

8. Pritožnica navaja, da je iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru in izpodbijane odločbe razvidno, da je tožnika soočila z neskladnostmi med izjavami na osebnem razgovoru in izjavami ob podaji prošnje in mu dala možnost pojasnila. Opozarja še, da tožnik v obravnavani zadevi ni vložil dveh prošenj za mednarodno zaščito.

9. Pritožnica z navedenim uveljavlja očitek tako imenovane protispisnosti. Gre za kršitev, ki je v upravnem sporu upoštevna na podlagi določbe tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, iz katerega je med drugim razvidno, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če gre za kakšen razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta je ob začetku veljavnosti ZUS-1 (1. 1. 2007) vsebovala tudi del, ki je bil s spremembo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) izločen v novo 15. točko. V skladu z njo je bistvena kršitev postopka vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.1

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnica z omenjenimi navedbami izkazala zatrjevano postopkovno kršitev, ki pomeni napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, ta napaka pa se nanaša na dejstva, ki jih je sodišče štelo za odločilna pri svoji presoji. Napačni sta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pritožnica tožnika ni opozorila na neskladnosti v njegovih izjavah in mu s tem dala možnost izjasniti se o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne, ter da je tožnik v obravnavani zadevi vložil dve prošnji za mednarodno zaščito. Nasprotno je na namreč razvidno iz odločbe tožene stranke (13. stran), zapisnika o osebnem razgovoru (11. in 13. stran)2 oziroma upravnih spisov.3

11. Skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe zato ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti presojo, ali je upravni organ ob spoštovanju tožnikovih procesnih jamstev (med drugim pravice do izjave) pravilno in popolno ugotovil in ocenil upoštevno dejansko stanje, ki vpliva na pritožnikovo pravico do priznanja mednarodne zaščite.

1 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 319/2016 z dne 11. 10. 2017. 2 Iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da tožnik ni omenil, da je imel težave s šiitsko milico že prej, ampak od takrat, ko so ga iskali na domu, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je navedel, da so grožnje šiitske milice trajale že dolgo časa. Neskladje obstaja tudi glede izjav v zvezi z nakupom letalske vozovnice, na kar je bil tožnik prav tako opozorjen. 3 Iz popisa in vsebine upravnih spisov je razvidno, da je tožnik vložil eno prošnjo za mednarodno zaščito.