Jedro

Revizijsko sodišče ni dolžno ugotavljati ali je podana bistvena kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ob pavšalni trditvi revizije, da sodba nima razlogov. Ni pa navedeno o čem nima razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S spremenilo sklep glavnega direktorja tožene stranke št. 53/93 z dne 14.7.1993 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 10.9.1993 tako, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve sklepa delavskega sveta, to je 15.9.1993. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek na razveljavitev navedenih sklepov ter za vrnitev tožnika nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja, kot tudi tožnikov podrejeni zahtevek, da mu z njegovim soglasjem preneha delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov in da se mu plača odpravnina. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik od 1.7.1993 do 20.7.1993 neopravičeno izostal z dela, kar je več kot pet delovnih dni zaporedoma, zato je podan razlog za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 100. člena zakona o delovnih razmerjih, ker se je tožnik vrnil na delo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo Pdp zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sprejelo vse ugotovitve sodišča prve stopnje, kot tudi njegove pravne zaključke.

Tožnik je zoper drugostopno odločbo pravočasno vložil revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku). Navaja, da ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom, da v odločbi sploh ni razlogov o odločilnih dejstvih, in da sodišče ni uporabilo določb 1. odstavka 7. člena in 8. člena zakona o pravdnem postopku. Zaradi tega je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Dalje v reviziji ponavlja svoje navedbe v zvezi s sklepom o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, ki ga je prejel 2.6.1993, in razveljavitvi tega sklepa po delavskem svetu na njegovo zahtevo za varstvo pravic. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in razveljavi odločbi sodišča druge in prve stopnje.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da tožnik v reviziji samo ponavlja svoje navedbe, zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrne kot neutemeljeno in tožniku naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo (386. člen zakona o pravdnem postopku), samo v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče to poudarja zato, ker se navedbe tožnika v reviziji nanašajo samo na sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožnik prejel 2.6.1993 in ki ga je delavski svet na njegovo zahtevo na seji 14.6.1993 razveljavil, kot tožnik sam navaja v reviziji, in na sklep o razporeditvi. Ta dva sklepa pa nista bila predmet sodne presoje, ampak le sklep glavnega direktorja tožene stranke, št. 53/93 z dne 14.7.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neopravičenih izostankov z dela od 1.7.1993 dalje ter tožnikov zahtevek, naj mu delovno razmerje preneha z njegovim soglasjem zaradi nujnih operativnih razlogov. Revizija pa ne navaja, v čem bi naj bile pomanjkljivosti izpodbijane odločbe oziroma v čem nima razlogov, prav tako ne navaja, s čim naj bi sodišče kršilo določbe 7. in 8. člena ZPP, niti kateri materialni predpis oziroma katera materialna norma naj bi bila zmotno uporabljena. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je o stroških odločilo na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP, ker odgovor na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).