Jedro

Določbo četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, kadar gre za univerzalno poštno storitev, je treba razlagati v pomenu, da tudi za uporabnika nezadovoljivo rešena zadeva predstavlja podlago za vložitev zahteve za rešitev spora na Agencijo a pošto in elektronske komunikacije (načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami in institucijami, 4. člen PEU).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju organ) je z izpodbijanima odločbo in sklepom zavrnila predlog tožnice kot uporabnice poštne storitve za plačilo odškodnine zaradi oplenjene poštne pošiljke VA 005270075 SI s strani Pošte Slovenije v višini 2.000,00 EUR (v 1. točki izreka), zavrgla predlog tožnice kot uporabnice poštne storitve za povračilo poštnine za oplenjeno poštno pošiljko VA 005270075 SI s strani Pošte Slovenije v višini 40,18 EUR (v 2. točki izreka), zavrgla predlog tožnice kot uporabnice poštne storitve za plačilo škode, ki je nastala v zvezi oplenitvijo poštne pošiljke, oddane v prenos 19. 3. 2010, s strani Pošte Slovenije v višini 500,00 EUR (v 3. točki izreka) in ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali (v 4. točki izreka). Organ v obrazložitvi izpodbijanega akta navaja, da je dne 30. 11. 2010 prejel predlog za rešitev spora tožnice, v katerem se ta pritožuje zoper odločitev Pošte Slovenije glede izplačila odškodnine zaradi oplenjene poštne pošiljke, v kateri je bil denar v vrednosti 1.100,00 EUR. Poleg odškodnine v višini 2.000,00 EUR, kolikor je tožnica ob oddaji pošiljke v prenos označila njeno vrednost, je zahtevala tudi povrnitev poštnine v znesku 40,18 EUR. Pošta Slovenije je na poziv organa odgovorila z dopisom z dne 15. 12. 2010 ter pojasnila, da je v obravnavanem primeru vložila zahtevek za izplačilo odškodnine že naslovnica, nemška pošta pa je zahtevku ugodila ter naslovnici izplačala odškodnino v višini 1.100,00 EUR, kolikor je bila dejanska vrednost denarja, ki je bila predmet oplembe. Poštnina pa bi tožnici mogla biti izplačana, če bi predložila ustrezne dokumente, pa jih kljub pozivu ni. Organ je z dopisom z dne 6. 1. 2011 pozval tožnico, da posreduje pisno pooblastilo naslovnice, da ta za prevzem poštnine pooblašča tožnico ter uraden zapisnik nemške pošte, ki ga je naslovnica prejela po vložitvi reklamacije. Tožnica se na poziv organa ni odzvala. Organ je nato dne 21. 4. 2011 opravil ustno obravnavo. Na tej je tožnica vztrajala pri svojih zahtevkih, dodatno pa zahtevala še povrnitev škode iz naslova poslane pošiljke dne 19. 3. 2010 v višini 500,00 EUR. Organ je spor reševal na podlagi 62. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) in 51. člena tega zakona. ZPSto-2 v 50. členu določa, da je izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi izgube, poškodbe, kraje ali izropanja. Organ je v postopku ugotovil, da je bila predmetna poštna pošiljka oddana v prenos Pošti Slovenije kot pismo z označeno vrednostjo dne 19. 8. 2010 in da je sicer prispela k naslovnici v Nemčiji, vendar v njej ni bilo denarja. Naslovnica je odprla pošiljko na poštnem uradu, narejen je bil tudi uradni zapisnik in naslovnici izplačana ustrezna odškodnina. Tožnica v postopku ni zanikala dejstva, da je bila odškodnina iz naslova oplenjene poštne pošiljke že enkrat izplačana, kljub temu pa je zahtevala ponovno izplačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR, kolikor je bila označena vrednost pošiljke. Organ je ugotovil, da bi bila tožnica v primeru, da odškodnina ne bi bila izplačana, na podlagi ZPSto-2 in Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (v nadaljevanju Splošni pogoji IUPS) upravičena do povrnitve dejanske škode, ki ji je nastala, to je do povrnitve 1.100,00 EUR. ZPSto-2 tudi določa, da lahko reklamacijo in s tem odškodninski zahtevek vložita ali naslovnik ali pošiljatelj. V konkretnem postopku so bili v spis vloženi dokumenti, ki dokazujejo, da je bila odškodnina zaradi izropane poštne pošiljke že izplačana naslovnici, dvojno izplačilo pa ni mogoče. Zato je organ zahtevek tožnice za ponovno izplačilo odškodnine zavrnil. V zvezi z zahtevkom tožnice za povrnitev poštnine pa je organ ugotovil, da tožnica kljub dvakratnemu pozivu svoje vloge ni ustrezno dopolnila z zahtevanimi dokumenti, ki so bistvenega pomena za odločanje o zahtevku. Odločitev o zavrženju zahtevka je organ oprl na prvi in drugi odstavek 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zahtevek za izplačilo škode v višini 500,00 EUR, ki ga je tožnica podala na ustni obravnavi 21. 4. 2011, pa je prepozen. Iz vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 30. 8. 2010 je organ ugotovil, da je bila tožnica najkasneje tega dne seznanjena z načinom rešitve reklamacije, predlog za rešitev spora v zvezi s to pošiljko pa je pri organu podala 21. 4. 2011. To pa je glede na 39. člen ZPSto-2 prepozno. Zato je tudi navedeni zahtevek tožnice organ zavrgel. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih predpisov, bistvenih kršitev pravil postopka ter iz razlogov, iz katerih se odločbo izreče za nično. Navaja, da je vložila popolno vlogo, njen zahtevek oziroma predlog za povračilo premoženjske škode pa je utemeljen ter bi moral organ oba zahtevka, ki ju je v 2. in 3. točki izpodbijanega akta zavrgel, vsebinsko obravnavati ter jima ugoditi. Po mnenju tožnice so razlogi in zaključki organa v izpodbijanem aktu protispisni, ker je tožnica podala popolno vlogo in izkazala njeno utemeljenost z vsemi predloženimi dokazi. Tožnica sodišču predlaga, naj v dokazne namene vpogleda v spisno dokumentacijo upravnega spisa v zadevi ter zasliši tožnico. Dokaze naj sodišče izvede na glavni obravnavi. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem aktu, ker meni, da je zakonit, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja še, da tožnica v tožbi ni konkretizirala oziroma obrazložila, v čem naj bi organ v predmetni zadevi zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zmotno uporabil materialne predpise ter kršil pravila postopka.

Pošta Slovenije kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da so navedbe tožeče stranke v tožbi pavšalne in neutemeljene. Strinja se z odločitvijo in razlogi za odločitev organa v izpodbijanem aktu. V zvezi z zahtevkom tožnice za odškodnino za vrednostno pismo navaja, da je ugotovila, da je bila v skladu s pravili Svetovne poštne konvencije (v nadaljevanju SPK) odškodnina izplačana s strani nemške pošte naslovnici A.A. V skladu z ZPSto-2, Splošnimi pogoji IUPS ter določili SPK dvojno izplačilo odškodnine ni mogoče, uporabnik pa ima v primeru izropanja vrednostne pošiljke pravico do odškodnine največ do višine označene vrednosti vrednostnega pisma. V skladu z določili SPK je v primeru, da se ugotovi izropanje pošiljke po vročitvi naslovniku, kot je bilo to ugotovljeno v predmetni zadevi, do odškodnine upravičen naslovnik pošiljke. Dalje navaja, da v skladu z ZPSto-2, Splošnimi pogoji IUPS ter določili SPK lahko uporabnik (bodisi pošiljatelj bodisi naslovnik) v primeru izropanja vrednostne pošiljke zahteva povrnitev cene, plačane za izvedeno storitev. Ker je odškodnino za izropano vrednostno pismo izplačala nemška pošta in je obstajala možnost, da je slednja poštnino že tudi izplačala naslovnici, ali bi jo kasneje tekom postopka, je bila tožnica v skladu z 21. členom Pisemskega pravilnika SPK s strani stranke z interesom dvakrat pozvana, da predloži pisno pooblastilo naslovnika, s katerim se slednji izplačilu poštnine odreka in za prevzem pooblašča pošiljatelja, ter uraden zapisnik nemške pošte, ki ga je naslovnik prejel po vložitvi reklamacije, saj bi samo v primeru predložitve navedenih dokumentov o upravičenosti zahtevka bilo mogoče odločiti. Tožnica pa zahtevanih dokumentov ni predložila. Glede zahtevka tožnice za izplačilo odškodnine v višini 500,00 EUR za izgubljeno priporočeno pismo pa stranka z interesom pojasnjuje, da je izvedla reklamacijski postopek ter tožnico z dopisom z dne 19. 5. 2010 seznanila z izplačilom odškodnine v višini 33,66 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je bila navedena pošiljka poslana kot priporočena pisemska pošiljka (brez označene vrednosti). V skladu z določili ZPSto-2 in določili SPK izvajalec poštnih storitev ni odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi krivde ali malomarnosti pošiljatelja, kot tudi v nobenem primeru ne odgovarja za posredno škodo in izgubljeni dobiček. Stranka z interesom je izplačala odškodnino v maksimalni višini, ki je predvidena za izropanje ali izgubo priporočenega pisma; v skladu z 41. členom Splošnih pogojev IUPS pa je najvišja odškodnina za izropanje ali izgubo priporočene pisemske pošiljke 33,66 EUR. Z rešitvijo reklamacije v navedeni zadevi se je tožnica sprva očitno strinjala, saj na dopis stranke z interesom z dne 15. 6. 2010 na organ ni posredovala pritožbe, pač pa je to podala šele 21. 4. 2011 na ustni obravnavi. Stranka z interesom še navaja, da je bila tožnica v dopisu z dne 15. 6. 2010 seznanjena s tem, da je pošiljka bila izgubljena v Nemčiji, poučena pa tudi, da ima v primeru nestrinjanja z odločitvijo pravico do pritožbe v roku 15 dni. Zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 500,00 EUR za izgubljeno priporočeno pismo pa je tožnica podala šele 21. 4. 2011 ter je bil tako prepozen. Tožnica je bila namreč najkasneje 30. 8. 2010 seznanjena z načinom rešitve reklamacije za priporočeno pismo. Stranka z interesom tožbi prilaga listine, ki po njenem mnenju utemeljujejo odločitev organa v izpodbijanem aktu kot pravilno. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločbo in sklep je organ izdal v postopku reševanja spora med izvajalcem poštnih storitev in uporabnikom poštnih storitev (med prizadeto stranko v tem upravnem sporu in tožnico), vodenem na podlagi določb 62. člena ZPSto-2, in začetem na pritožbo tožnice, ki jo je ta vložila (po pouku izvajalca poštnih storitev), ker ni bila zadovoljna z odgovorom izvajalca poštnih storitev (podanim v smislu četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2), da ni upravičena do odškodnine za izropano vrednostno pošiljko.

Po 62. členu ZPSto-2 rešuje agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, med drugim med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi sprejeti predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. Iz ZPSto-2 izhaja, da lahko uporabnik vloži zahtevo za rešitev spora na agencijo, če izvajalec poštnih storitev ne ugodi ugovoru uporabnika ali ne odloči o ugovoru v 15 dneh po njegovem prejemu (četrti odstavek 39. člena ZPSto-2) - pri čemer uporabnik ugovor lahko vloži zoper odločitev ali ravnanje izvajalca poštnih storitev v zvezi z dostopom do storitev ali izvajanjem storitev (drugi odstavek 39. člena ZPSto-2), in če izvajalec poštnih storitev v zakonskem roku (15 dni za poštno pošiljko v notranjem prometu ter dva meseca v mednarodnem poštnem prometu) ne odgovori na reklamacijo (četrti odstavek 51. člena ZPSto-2) v primerih iz prvega in drugega odstavka 50. člena ZPSto-2 – v skladu s temi določbami pa se z reklamacijo lahko uveljavlja povrnitev škode, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi tam navedenih razlogov, med drugim zaradi izropanja. Skladno z 19. členom Direktive 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 2. 2008 o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti - ki določa, da brez poseganja v druge možnosti pritožbe ali sredstva uveljavljanja odškodnin po nacionalni zakonodaji ali zakonodaji Skupnosti države članice zagotovijo uporabnikom, da lahko individualno, ali kadar to dovoljuje nacionalna zakonodaja, skupaj z organizacijami, ki zastopajo interese uporabnikov in/ali potrošnikov, primere, v katerih njihove pritožbe glede podjetij, ki izvajajo poštne storitve v okviru univerzalne storitve, niso bile zadovoljivo rešene, predložijo v reševanje pristojnemu nacionalnemu organu - je po mnenju sodišča treba določbo četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, kadar gre za univerzalno poštno storitev, razlagati v pomenu, da tudi za uporabnika nezadovoljivo rešena zadeva (če njegovemu zahtevku izvajalec poštne storitve ni ugodil ali ne v celoti) predstavlja podlago za vložitev zahteve za rešitev spora na agencijo (načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami in institucijami, 4. člen PEU).

Z izpodbijanima odločbo in sklepom je organ zavrnil predlog tožnice za plačilo odškodnine 2.000,00 EUR zaradi izropane vrednostne pošiljke (predane v prenos Pošti Slovenije 19. 8. 2010, in naslovljeno na naslovnico v Nemčiji kot naslovni državi) ter zavrgel njena predloga za povračilo poštnine za izropano vrednostno pošiljko v višini 40,18 EUR in za povrnitev škode v višini 500,00 EUR zaradi izropanja priporočene pošiljke (oddane v prenos Pošti Slovenije 19. 3. 2010, in naslovljeno na naslovnico v Nemčiji kot naslovni državi), vse s strani Pošte Slovenije kot izvajalca poštnih storitev. Po 3. členu ZPSto-2 se storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke izvaja kot univerzalna storitev (3. točka drugega odstavka); po četrtem odstavku tega člena se univerzalna storitev izvaja v notranjem in čezmejnem prometu. Glede na te in prej citirane določbe ZPSto-2 je v sporu, začetem na zahtevo tožnice, ki se je nanašal na rešitev reklamacij zaradi povrnitve tej škode, nastale med prenosom predmetnih priporočene in vrednostne poštne pošiljke zaradi izropanja, organ kot stvarno pristojen mogel odločati.

Zavrnitev predloga tožnice za plačilo odškodnine 2.000,00 EUR zaradi izropane vrednostne pošiljke je organ oprl na dejstva, da je bila odškodnina zaradi izropane vrednostne pošiljke izplačana že naslovnici v Nemčiji, v višini 1.100,00 EUR, kolikor je bila tudi vrednost denarja v izropani pošiljki, ki jih je ugotovil z dokazili, ki jih je predložila stranka z interesom (Pošta Slovenije kot izvajalec poštnih storitev), in ki s strani tožnice tudi niso bila konkretizirano prerekana, ter določbe ZPSto-2. Po prvem odstavku 50. člena ZPSto-2 je izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom (med drugim) vrednostne pošiljke zaradi (med drugim) izropanja. Vsebinsko enako določbo v 35. členu vsebujejo Splošni pogoji IUPS (splošne pogoje izvajanja poštnih storitev mora izvajalec izdati in objaviti na podlagi 37. člena ZPSto-2). Po 52. členu ZPSto-2 mora izvajalec poštnih storitev uporabniku poštnih storitev izplačati odškodnino v višini nastale škode, pri čemer je najvišja odškodnina za izropanje vrednostne pošiljke označena vrednost poštne pošiljke (prvi odstavek, 1. točka drugega odstavka). V Splošnih pogojih IUPS pa je v 41. členu določeno, da je tako v notranjem kot v mednarodnem prometu najvišja odškodnina za izropanje vrednostnega pisma na tem označena vrednost; da ima ob izropanju vsebine vrednostnega pisma pošiljatelj pravico do odškodnine največ do višine označene vrednosti vrednostnega pisma, če pa je dejanska škoda manjša od označene vrednosti, pripada pošiljatelju odškodnina v višini dejanske škode; da odškodnino lahko namesto pošiljatelja uveljavlja tudi naslovnik. Glede na to, da iz navedenih določb izhaja, da lahko v primeru izropanja vrednostne pošiljke namesto pošiljatelja odškodnino uveljavlja tudi naslovnik, ter da pripada uporabniku odškodnina v višini dejanske škode, če je ta manjša od označene vrednosti, in ob dejstvu, da je bila odškodnina v višini dejanske škode 1.100,00 EUR izplačana naslovnici s strani nemške pošte, ki je izkazano z listinami v spisu, in ki mu z navedbo drugačnih dejstev (in predložitvijo ali predlaganjem dokazov zanje) tožnica ni ugovarjala niti v postopku pred organom, niti v tožbi, je po presoji sodišča organ predlog tožnice za plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR zaradi izropane vrednostne pošiljke utemeljeno zavrnil. Ob povedanem je tako tožnica, ki v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je njen zahtevek za odškodnino utemeljen, v zmoti, če meni, da uporabniku pripada odškodnina v višini označene vrednosti tudi v primeru, če je dejanska škoda manjša (da je ta v obravnavanem primeru takšna, torej da znaša le 1.100,00 EUR, pa izhaja tudi iz njenih navedb v zahtevi za rešitev spora, ki jo je 30. 10. 2010 vložila pri organu) ter če meni, da poleg naslovnice tudi njej pripada odškodnina za izropano vrednostno pošiljko.

Predlog tožnice za povračilo poštnine za izropano navedeno vrednostno pošiljko v višini 40,18 EUR pa je organ zavrgel, ker je bil nepopoln, tožnica pa ga na njegov poziv tudi ni dopolnila z zahtevanimi listinami.

Po tretjem odstavku 52. člena ZPSto-2 ima uporabnik poštnih storitev v primeru (med drugim) izropanja vrednostne pošiljke pravico tudi do povrnitve plačane cene za prenos poštne pošiljke, razen tistega dela cene, ki je bila plačana za zavarovanje. Po drugem odstavku 41. člena Splošnih pogojev IUPS ima uporabnik (tudi) v mednarodnem prometu v primeru izropanja vrednostnega pisma pravico do povrnitve cene, plačane za izvedeno storitev. Ker je kot uporabnik poštnih storitev tako v ZPSto-2 (2. člen) kot v Splošnih pogojih IUPS (3. člen) opredeljena vsaka fizična ali pravna oseba, ki uporablja poštne storitve kot pošiljatelj ali naslovnik, to pomeni, da lahko pravico do povrnitve plačane cene za prenos izropane vrednostne poštne pošiljke v smislu navedenih določb ZPSto-2 in Splošnih pogojev IUPS uveljavlja ali pošiljatelj ali naslovnik. Glede na to, da je že odškodnino za izropano vrednostno pošiljko v obravnavanem primeru uveljavljala najprej naslovnica (ter je bila tej izplačana), je organ utemeljeno zahteval, naj tožnica predlog za povračilo poštnine za izropano poštno pošiljko dopolni z dokazili, na podlagi katerih bo mogel odločiti o utemeljenosti predloga tožnice (s pooblastilom naslovnice, da tožnico pooblašča za prevzem poštnine, in uradnim zapisnikom nemške pošte, ki ga je naslovnica prejela po vložitvi reklamacije). Tožnica zahtevanih listin ni predložila (ne da bi za to navedla kakršnekoli razloge). S tem pa je tudi po presoji sodišča predlog ostal tako nepopoln, da ga organ meritorno ni mogel reševati; zato je ta v določbi drugega odstavka 67. člena ZUP (v zvezi z drugim odstavkom 56. člena ZPSto-2, po katerem organ, ki je odločal v zadevi, vodi postopek in izdaja posamične akte po ZUP) tudi po presoji sodišča imel podlago za zavrženje predmetnega predloga tožnice. Tožnica tako v tožbi brez podlage zatrjuje, da je bil njen predlog popoln ter da bi mu moral organ ugoditi.

Z drugim izpodbijanim sklepom pa je organ zavrgel predlog tožnice za povrnitev škode v višini 500,00 EUR, ki je tej nastala zaradi izropanja priporočene pošiljke, ki jo je oddala v prenos 19. 3. 2010, ker je bil vložen prepozno. Organ je tako zaključil glede na vsebino zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 30. 8. 2010 ter na podlagi določb 51. in 39. člena ZPSto-2. Iz izpodbijanega akta in spisne dokumentacije je razvidno, da je tožnica predlog za povrnitev škode zaradi izropanja priporočene pošiljke pri organu podala na ustni obravnavi 21. 4. 2011 in da je na Policijski postaji Ljubljana Šiška dne 30. 8. 2010 naznanila kaznivo dejanje, s katerim je bila oškodovana, ter da je tedaj (med drugim) navedla, da je 19. 3. 2010 s priporočenim pismom poslala sestri v Nemčijo 500,00 EUR, vendar se je pismo izgubilo, tožnici pa je Pošta Slovenije priznala le 33,00 EUR odškodnine, čeprav je bila oškodovana za 500,00 EUR. Glede na to se sodišče z ugotovitvijo organa, da je bila tožnica najkasneje tedaj, torej 30. 8. 2010 seznanjena z rešitvijo reklamacije, strinja. Sodišče pa tudi pritrjuje zaključku organa, da je dne 21. 4. 2011 podana zahteva tožnice za rešitev spora prepozna, in njegovi formalni odločitvi, da se ta zavrže. V četrtem odstavku 51. člena ZPSto-2 je namreč za vložitev zahteve določen rok 15 dni od neuspešnega poteka roka za odgovor na reklamacijo; v primeru, kadar se zahteva vloži zaradi nezadovoljivo rešene zadeve, pa za njeno vložitev more veljati le prav tak rok, 15 dni, s tem da teče od seznanitve uporabnika z rešitvijo reklamacije (rok 15 dni za vložitev zahteve za rešitev spora določa ZPSto-2 tudi v četrtem odstavku 39. člena za primer, da se ta vloži, ker izvajalec poštnih storitev ni ugodil ugovoru uporabnika). Od 30. 8. 2010 do 21. 4. 2011, ko je tožnica zahtevo podala, pa je preteklo več kot sedem mesecev.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi moglo odločiti na podlagi spisne dokumentacije v zadevi ter preizkusa v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi moralo dokaze ponavljati ali dopolnjevati; zato ni izvedlo predlagane glavne obravnave (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožnica pa v tožbi tudi ni podala navedb o dejstvih, o katerih bi izpovedala, in glede na katera bi odločitev lahko bila drugačna, niti opravičila, zakaj vseh relevantnih dejstev ni navajala že v upravnem postopku, v katerem je bila opravljena ustna obravnava ter je tedaj to možnost imela; zato sodišče ni imelo podlage, da bi sledilo njenemu predlogu za izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem na glavni obravnavi (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.