Jedro

Dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so bila vsa dogovorjena dejanja pri ureditvi služnostne trase izvedena po navodilih in v navzočnosti tožnika, ima oporo v izvedenih dokazih, zato je pravilen tudi materialni pravni zaključek, da nista toženca kakorkoli protipravno ali škodno delovala in zato ni njune odškodninske odgovornosti in nista dolžna opraviti zahtevanih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: da sta toženca dolžna nerazdelno na parc. št. ... k.o. R., ki je last tožnika, na delu cestne trase: ki poteka od točk ... do ... priložene mapne kopije, na levi strani ceste narediti bankino v širini 0,5 m, urediti brežino do obstoječega jarka in očistiti in poglobiti obstoječi jarek, na desni strani cesti odstraniti in odpeljati 10 komadov obdelanih kamnov na dolžini 80 m, urediti bankino in skopati plitki jarek, ki naj bo preko pragov v cesti povezan z jarkom na levi strani ceste na dolžini 57 metrov, kjer je usek v hrib, tega splanirati v brežino in rob ceste zavarovati z robniki ali nizkim opornim zidom na dolžini 46 m, pri zadnjih 8 m ceste, na desni strani izkopati jarek za odvodnjavanje površinskih voda širine 0,8 m in globine 0,5 m, v cestno telo vgraditi dvojne železne in hrastove pragove na razdalji 25 m, da se usmeri površinski voda v jarek na levi strani ceste in da se prepreči odnašanje gramoza s ceste ter z ureditvijo bankin, oseka in robnikov, ali nizkega podpornega zidu, celotno traso ceste dosipati na širini 2,80 m, utrditi in zavaljati urejene bankine in brežino pa zasaditi travo, med točkama ... in ... mapne kopije pa vzpostaviti prvotno stanje, in sicer izvesti čiščenje obcestnega jarka v dolžini 40 m in odvoz od višine zemlje ter odstranitev asfaltnih in betonskih plošč s tega dela cestne površine, dovoz, gramoziranje in valjanje gramoza širine 1,5 m in debeline do 15 cm, vse v 15 dneh, sicer bo smela na to stroške nevarnost toženi stranki izvesti tožeča stranka sama. da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 250,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, in podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku 3.577,87 E,UR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. O pravdnih stroških je odločilo tako, da je tožnik dolžan tožencema plačati pravdne stroške v višini 1.414,00 EUR v 15 dneh, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti do plačila. Tožnik je s pravočasno pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v celoti in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajal je, da je v uvodu izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zmotno zapisalo tožnikovega pooblaščenca, ki je odvetnik I. M. in ne odvetnica B. Z., zato naj sodišče v tem delu pritožbo šteje za predlog za popravo sodbe. Dalje je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovilo je, da je po obstoječi trasi prej nekdaj obstajala nekakšna kolovozna pot, ki je omogočala dostop in dovoz z vprežno živino oz. s takrat običajnimi prevozi, in da naj bi tožnik s pokojnim Š. T. sklenil nekakšen dogovor, čeprav ta sodišču ni mogel biti znan, saj ni bil zapisan, niti kakorkoli drugače konkretno opredeljen. Če kdo, potem bi to bil tožnik, ki bi lahko avtentično razlagal dogovor, ki se je s pokojnim Š. T. tudi pogovarjal. Tožnik (verjetno prav: toženca) kot pravni naslednik osebno pri pogovorih ni sodeloval. Povzetek in ugotovitev sodišča o dejanskem stanju in stanju te ceste na osnovi razgovorov med pokojnim Š. T. in tožnikom ne temelji na nobenem dejstvu, oz. sodišče povzema ugotovitve in dejstva, ki bi jih naj povedal nikoli zaslišani pokojni Š. T., sodišče pa ni povzelo izjave tožnika, ki je podrobno povedal, kako je bilo dogovorjeno glede posega v to cesto. Obstoj ceste in uporaba med strankama nista toliko sporna, z nastankom nove trase z razširitvijo uporabe z drugimi prevoznimi sredstvi je prišlo do večjega posega v tožnikovo zemljišče. Ob takšnem posegu je logično in razumljivo, da se stranke dogovorijo, kakšni so pogoji in kakšne so obveznosti upravičenca do te ceste proti lastniku zemljišča, po katerem cesta poteka. Smiselno bi bilo pravilneje ugotavljati ali je obseg služnosti, ki jo sodišče ugotavlja, čeprav to ni predmet postopka, kakšen je bil določen glede širine, načina uporabe in pa izvedbe posameznih del. Dejstvo, da je bila cesta močno spremenjena, razširjena, poglobljena in delno tudi trasa spremenjena, kaže na to, da je prišlo do večjih vplivov in sprememb tudi na neposredni okoliščini zemljišča, katerega lastnik je tožnik. Te ugotovitve in pa odprave pomanjkljivosti in pa adaptacijo oz. obnovo razširitev ceste, ki bi minimalno povzročala motenje pri lastništvu tožnika, je predlagal izvedenec A. Š., bil je že angažiran tekom postopka in zoper to mnenje stranke niso imele posebnih pripomb. Ugotovitve tega izvedenca so bile osnove tožbenemu zahtevku. Izvedenec Ž. je na kraju samem potrdil, da je vendarle potrebno opraviti določene posege: z dodatnimi kanaletami, torej z dodatnim odvodnavanjem, s poglobitvijo jarka, z ureditvijo rob ceste tako, da pesek in ostale stvari ne bi prehajale v travnik, ki ga kosi in vzdržuje tožnik. Sodišče je zmotno in protislovno ugotovilo, da je večino stvari bilo opravljenih tekom postopka. Zelo pomembno dejstvo je po mnenju pritožbe, da je dejansko prišlo do velikega dela odprave nepravilnosti tekom postopka, in da je tožba za vzpostavitev teh stvari bila vendarle v času vložitve potrebna. Veliko povsem minimalnih stvari, ki jih sodišče povzema v svoji obrazložitvi, pa bi bilo potrebno še narediti, kot je to specificiral in opredelil izvedenec Ž. Sodišče zatrjuje, da sta toženca napravila vse, kar je zahteval tožnik, in da sta delala po njegovih navodilih, lahko pa se je na lastne oči in ušesa prepričalo, da je z ogledom na kraju samem dejanski stan povsem drugačen, in da toženca nista napravila vsega, kar je tožnik zahteval, njegove opredelitve so bile podrobne in natančne, gre sicer za manjše posege, vendar so le ti nujno potrebni v izogib nastajanju nove škode zaradi neurij, vode in pa drugih stvari, s katerimi pri takšnih cestah moramo računati. Sodišče opisuje, da so navodila bila v celoti izpolnjena, pri tem pa ne opredeli, katera so bila ta navodila in katerih od stvari, specificiranih v tožbenem zahtevku in obrazloženih, podrobno opisanih v pripravljalnih vlogah, ni potrebno izvajati glede na ugotovitve izvedenca Ž., kaj je potrebno napraviti ob dejstvu, da je opredeljeval potrebne posege tudi že predhodni izvedenec Š. upoštevaje zgolj izvedenska mnenja je sodba v celoti v nasprotju z njihovimi mnenji, z izvedencem Š. v celoti, delno pa tudi z mnenjem Ž., ki je podrobno naštel, kakšni posegi so potrebni za popolno sanacijo in za primerno vzdrževanje obstoječe ceste. Ob primerjavi tožbenega zahtevka pod tč. 1 z navodili izvedenca vidimo, da so ugotovitve izvedenca Žlajpaha v delu obsega identične z zahtevkom in sicer: vzpostaviti kanalete ustrezne širine, kar pomeni, da obstoječe niso ustrezne širine in jih je potrebno zamenjati, pri obstoječi kanaleti napraviti jarek, ki bo odvajal vodo in v celotni zahodni dolžini od prve kanalete do konca ceste očistiti in vzdrževati obstoječi jarek, sicer ima tožnik zahtevek za poglobitev jarka. Dalje je tožnik v pritožbi navajal, da je v tem delu njegov zahtevek identičen s ponovnimi in na kraju ugotovljenimi nepravilnostmi. Dejanski stan je bil zmotno in napačno ugotovljen, zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Pravna podlaga za škodo, ki jo uveljavlja tožnik in ki nastaja zaradi uporabe te ceste po tujem zemljišču, je Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) in Stvarnopravni zakonik, ne pa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga citira sodišče prve stopnje. Glede uveljavljanja škode je smiselno ugotoviti dejanski stan, v kolikor se kaže potreba po odpravi določenih nepravilnosti, glede širine, poglobitve, glede števila kanalet, da sedanja cestna trasa ni urejena primerno, in da zaradi nje prihaja do odnašanja peska, ki se zliva skupaj z vodo na travnik in delno na tožnikovo njivo, da tožnik zaradi tega ne more uporabljati trave za namen, kot jo je uporabljal pred rekonstrukcijo in je to škoda, ki nastaja v tem delu in verjetno bi bil za ugotavljanje te škode primernejši izvedenec kmetijske stroke oz. je bila ta škoda vendarle ugotovljena teko postopka po izvedencu. Tudi trditve tožencev, da naj bi kamne in moteče stvari na tožnikovem travniku povzročil E. C., so v dokaznem postopku izključene, saj zaslišani predstavnik E. C. in listinski dokazi kažejo, da E. C. ni z ničemer in kakor povzročal kakršnokoli škodo, da ta škoda je nastajala v zvezi z razširitvijo sporne ceste oz. so sporni način in pa vrsta razširitve in vzdrževanje, ne pa sama cesta. Dalje je še navajal, da ima podredni zahtevek osnovo v lastni sanaciji ceste s strani tožnika na račun tožencev, izvedenec bi lahko ocenil vrednost del, za katera je menil, da so nujno potrebna in v tem obsegu bi sodišče lahko sledilo in poenostavilo postopek z delno ali celotno ugoditvijo podrednemu tožbenemu zahtevku, saj ta denarni zahtevek ne predstavlja odškodnine, temveč nadomestilo za izvedbo nujnih sanacijskih del na tej cesti. Upoštevaje vsa dejstva in izvedene dokaze je ugotoviti, da vsi govorijo v celoti v nasprotju z izrekom sodbe, zato je sodba nerazumljiva, dokazi so v nasprotju z njenim izrekom. Toženca na pritožbo nista odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno trditvijo, da se je sodišču prve stopnje pri pisanju sodbe zgodila očitna pisna pomota v zapisu imena in priimka tožnikovega pooblaščenca, saj tožnikova pooblaščenka ni odvetnica B. Z., ki je obvestila sodišče o prenehanju pooblastilnega razmerja z vlogo z dne 7.9.2004 (list. št. ...), temveč je njegov pooblaščenec odvetnik I. M., kar dokazuje pooblastilo v spisu z dne 22.9.2004, ki se nahaja v prilogi ... Sodišče prve stopnje še ni odločilo o tožnikovem predlogu za popravo očitne pomote v navedbi njegovega pooblaščenca v uvodu izpodbijane sodbe, kot je predlagal tožnik hkrati s pritožbo. Ker pa na podlagi določbe 328.čl. ZPP lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in o popravi izda poseben sklep ter ga vroči strankam, bo sodišče prve stopnje to napako lahko popravilo tudi še po obravnavanju pritožbe in izdaji odločbe pritožbenega sodišča. Tožbeni zahtevek v delu, imenovanem “podredni zahtevek”, s katerim je tožnik zahteval, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku 3.577,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ki ga tožba in izpodbijana sodba obravnavata kot podredni tožbeni zahtevek, po presoji pritožbenega sodišča nima pravne narave podrednega tožbenega zahtevka, temveč naravo nadomestnega upravičenja. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da znašajo stroški oz. vrednost izvedenih del, ki naj bi jih toženca izvedla po “prirednem” tožbenem zahtevku, 857.400,00 SIT oz. sedaj 3.577,87 EUR in ta znesek bi morala toženca po zahtevku tožnika plačati tožniku, če sama ne bi želela izvesti v “prirednem” zahtevku navedenih dejanj, bi se torej toženca rešila obveznosti po “prirednem zahtevku”. Tožba oz. tožbeni zahtevek torej tožencema nalaga dolžnost izpolnitve le ene obveznosti: ali izvesti vsa v zahtevku opredeljena dela ali pa plačati zahtevani znesek, torej tožnik zahteva od tožencev izpolnitev le ene obveznosti. Toženca se lahko rešita izpolnitve prve zahtevane obveznosti, če izpolnita drugo – plačati zahtevani znesek. Po tožbenih trditvah imata obe uveljavljani obveznosti isti materialno pravni temelj, to je II. odst. 50. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerih (ZTLR), ki določa, da če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, trpi stroške vzdrževanja take naprave in za tako dejanje lastnik gospodujoče stvari. Tožnik torej s tožbo zahteva, da toženca uredita cestno traso in izvedeta delo, kot je opredeljeno v zahtevku (tč. ... in ...) ali pa namesto tega plačati določen znesek tožniku, da bo ta dela izvedel sam. Podredni tožbeni zahtevek pa je postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen, torej v primeru, če tožnik ne more z gotovostjo oceniti, do česa je upravičen po materialnem pravu, ko obstaja dvom, do katere materialnopravne posledice je upravičen. V obravnavanem primeru pa gre glede na trditveno podlago za materialnopravno podlago, ki je ista obema zahtevkoma. Glede na tožnikovo trditveno podlago pa je razvidno, da utemeljuje potrebnost izvedbe del, ki so predmet tožbenega zahtevka s tem, da teh del toženca (oz. njun pravni prednik prvotni toženec Š. T.) nista izvedla, čeprav so bila med tožnikom in pokojnim Š. T. dogovorjena in jih je tožnik v njunem dogovoru postavil kot izrecen pogoj pri izvedbi nove oz. rekonstrukciji trase služnostne ceste. Potrebna in zahtevana dela so ostala neizvedena po krivdi tožencev, to pa je vzrok, da tožniku na njegovem zemljišču nastaja škoda, zatrjeval je torej škodno ravnanje tožencev. Potrebnost izvedbe zahtevanih del pa tožnik utemeljuje s trditvijo, da na njegovem (služečem) zemljišču nastaja škoda: zaradi stekanja vode in zastajanja vode na delu ceste (v tč. ... do ... priloge ...), ki ga uporabljata obe pravdni stranki in zaradi ne dovolj utrjenega gramoza, ki ga odnaša izven cestne trase in to onemogoča tožniku košnjo na vplivni površini ceste na njegovem travniku v izmeri okoli 10 arov. Škoda pa nastaja iz razloga, ker (prvotni) toženec sicer dogovorjene širitve služnostne trase ni izvedel z upoštevanjem tožnikovih pogojev. S temi trditvami, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo, je tožnik zatrjeval obstoj toženčeve krivdne odškodninske odgovornosti. Glede na tožnikovo trditveno podlago je tako sodišče prve stopnje pravilno navedlo in uporabilo materialnopravno podlago za ugotovitev odločilnih dejstev, ko je navedlo določbe 185. in 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je bil v času nastanka spora veljaven materialnopravni predpis. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v pritožbi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sodni izvedenec gradbene stroke Žlajpah podal izvedensko mnenje, ki ga pravdni stranki nista prerekali oz. nanj nista imeli pripomb, v katerem je ugotovil, da je za ureditev ceste na služnostni trasi potrebno: vstaviti še dve kanaleti, ki morata biti zadostne širine, pri čemer naj bi se ob zgornji kanaleti naredil plitev jarek, ki bo odvajal vodo, ob celi zahodni strani od prve zgornje nove kanalete do konca ceste očistiti in vzdrževati obstoječ jarek, travo, ki raste na sredini ceste, pa večkrat pokositi, da pa je obstoječe stanje zadovoljivo za promet, ki trenutno poteka. Pritožbeno sodišče ne sprejema trditve, kot jo navaja pritožba, češ da so ugotovitve izvedenca v delnem obsegu identične z zahtevkom, in sicer v delu: vzpostaviti kanalete ustrezne širine, kar pomeni, da obstoječe kanalete niso ustrezne širine in jih je potrebno zamenjati, pri obstoječi kanaleti napraviti jarek, ki bo odvajal vodo in v celotni zahodni dolžini od prve kanalete do konca ceste očistiti in vzdrževati obstoječ jarek (sicer ima tožnik zahtevek za poglobitev jarka). Po presoji pritožbenega sodišča je v tč. 1 in tč. 2 zahtevka (oz. izreka izpodbijane sodbe) identično z ugotovitvijo izvedenca potrebno oz. zahtevano dejanje le “očistiti obstoječi jarek”, pri čemer pa ni določno (niti določljivo) opredeljeno, na kateri strani ceste (zahtevek določa “od B do C na levi strani”, izvedenec navaja “ob celi zahodni strani”) niti v kakšni dolžini (zahtevek določa od B do C in med A in B v dolžini 40 m, izvedenec pa navaja “od prve zgornje nove kanalete do konca ceste”). Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik po podanem izvedenskem mnenju ni prilagodil tožbenega zahtevka ugotovitvam izvedenca, je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena pritožbena trditev o delni identičnosti zahtevka z izvedenčevimi ugotovitvami in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrniti zahtevka pod tč. 1 in 2, ker ta, kot je oblikovan, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče dodaja še, da zahtevek pod tč. 2 ni utemeljen tudi po materialnem pravu zato, ker iz tožnikovih trditev v tožbi izhaja, da tudi sam tožnik uporablja za dostop do svojih nepremičnin pot po trasi označeni z A do B, da v tem delu cesto torej uporabljata obe pravdni stranki. Za takšen primer uporabe služnostne ceste pa na podlagi III. odst. 30. čl. ZTLR skrbita in trpita stroške vzdrževanja tako lastnik gospodujočega in lastnik služečega zemljišča v sorazmerju s koristjo, ki jo imata. Ta določba torej nalaga dolžnost izvedbe potrebnih del na služnostni trasi obema koristnikoma, torej obema pravdnima strankama. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje sklicuje na vsebino dogovora, ki mu ne more biti znan, ker lahko le tožnik avtentično razlaga dogovor, je pritožbenemu sodišču nerazumljiva. Če pa ta trditev smiselno pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstvo, da so bila med tožnikom in pokojnim Š. T. dogovorjena dejanja pri ureditvi služnostne ceste izvedena, je po presoji pritožbenega sodišča pritožba v tem delu neutemeljena. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so vsa dogovorjena dejanja pri ureditvi služnostne ceste bila izvedena po navodilih in v navzočnosti tožnika, ima oporo v izvedenih dokazih, to je v izpovedih pravdnih strank, tudi tožnikovi in v izpovedi priče Drovenika. Zato je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni ugotovilo kakršnegakoli protipravnega ali škodnega delovanja tožencev in ni ugotovilo njune odškodninske odgovornosti, da torej tožniku ni uspelo dokazati nedopustnega ravnanja (in s tem odškodninske odgovornosti) tožencev. Nasprotna pritožbena trditev, da toženca nista napravila vsega, kar je tožnik zahteval, nima opore v izvedenih dokazih in je ne utemeljena. Ob ugotovljenem dejstvu, da sta toženca pri ureditvi služnostne trase ravnala po tožnikovih navodilih in izvedla vsa dogovorjena dejanja in ob pravilni presoji, da je zahtevek ob upoštevanju ugotovitev na kraju samem neutemeljen, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti, katerih od specificiranih stvari v zahtevku ni bilo potrebno izvajati glede na ugotovitve izvedenca. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je jasno povedalo, da ni potrebno izvršiti prav nobenih dejanj, ki so predmet zahtevka. Pritožbene trditve, da pravdne stranke niso imele pripomb na izvedensko mnenje izvedenca A. Š., pa so povsem zmotne in protispisne. Že prvotni toženec, Š. T., je v odgovoru na tožbo navedel, da izvedenskega mnenja izvedenca A. Š. ne sprejema, zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s postopkovnimi pravili, ko tega mnenja ni dokazno ocenilo in nanj ni oprlo svoje odločitve, temveč je angažiralo drugega izvedenca (Ž.). Pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje namreč ni upoštevno kot dokaz v pravdi, če s tem ne soglašata obe pravdni stranki. V nasprotju sama s seboj pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je večina stvari (pri ureditvi cestne trase) bila opravljena tekom postopka, saj pritožba v nadaljevanju navaja, da je to dejstvo zelo pomembno, da je dejansko prišlo do velikega dela odprave nepravilnosti tekom postopka, in da je bila tožba za vzpostavitev teh stvari potrebna v času vložitve in da bi bilo potrebno narediti še minimalne stvari, kot jih povzema sodišče in kot je to specificiral in opredelil izvedenec Ž. Glede pritožbenih navedb o nastajanju škode zaradi uporabe služnostne ceste ob dejstvu, da služnost nesporno obstaja na tožnikovem zemljišču, torej je ustavljena na zakonit način po čl. 51 ZTRL, pa gre v prvi vrsti za nedovoljeno pritožbeno novoto (I. odst. 337. čl. ZPP), saj je uporabo ceste kot vzrok za nastajanje tožnikove škode v pritožbi prvič navedena. Pritožbeno sodišče kljub temu tožniku pojasnjuje, da taka škoda ni pravno priznana škoda in nima podlage v določbi 42. čl. ZTRL, kot si pravno zmotno razlaga tožnik, saj izvrševanje na zakonit način pridobljene služnostni pojmovno izključuje sklepanje o nedopustnosti ravnanja v okviru njenega izvrševanja, torej pri uporabi služnostne ceste. Glede na vse obrazloženo zgoraj ob pravilnem pravnem zaključku sodišča prve stopnje, da toženca nista odškodninsko odgovorna, ker njuna ravnanja niso protipravna ali škodna, je jasno, da tudi ni pravne podlage za tožnikov odškodninski zahtevek pod tč. 3 zahtevka oz. izreka izpodbijane sodbe in je sodišče prve stopnje v tem delu zahtevek utemeljeno zavrnilo. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z višino zahtevane odškodnine, po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, da tožnik tega dela zahtevka (za plačilo odškodnine 250,38 EUR s pp.) po višini ni dokazal. Oblikoval ga je na podlagi svojih trditev o obsegu izpada košenj, ki jih ni podkrepil z nobenim dokazom. Toženec pa je že v odgovoru na tožbo prerekal zahtevek po temelju in navedbe o izpadu košenj ter o nastanku škode v vtoževanem znesku, tožnik pa zamujenega dokazovanja ne more uspešno uveljavljati s pritožbo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju služnostne trase so pravno nepomembne pritožbene trditve, kako izvedeni dokazi kažejo, da E. C. ni z ničemer in nikdar povzročal škode, ki je nastajala v zvezi z razširitvijo ceste na tožnikovem zemljišču, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da bi glede podrednega tožbenega zahtevka izvedenec lahko ocenil vrednost del, ki bi jih opravil tožnik na račun toženca, ker ta denarni zahtevek predstavlja nadomestilo za izvedbo nujnih sanacijskih del, pa se pritožbeno sodišče sklicuje na vse zgoraj že obrazloženo v zvezi s pravilno presojo sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka po temelju pod tč. ... in ... in na uvodoma obrazloženo v tej sodni odločbi, da “podredni zahtevek” predstavlja dejansko zahtevek za nadomestno izpolnitev, ki temelji na isti dejanski in pravni podlagi, na kateri temelji zahtevek pod tč. ... in ... izreka. Ker torej tožnikov “primarni zahtevek” ni utemeljen po temelju, “podrednemu zahtevku” ni bilo mogoče ugoditi, saj tudi zanj ne obstaja pravna podlaga. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nikakršnih nasprotij med izvedenimi dokazi in ugotovljenim dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni ugotovilo nasprotij med izrekom izpodbijane sodbe in obrazložitvijo, zato ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 14 tč. II. odst. 339. čl. ZPP, niti katera druga kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka ni bila izrecno pritožbeno izpodbijana, uraden preizkus odločitve v tem delu pa je pokazal, da je odločitev obrazložena, zato tudi v tem delu ni zaslediti kršitev postopka. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo sprejelo zaključek, da je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).