Jedro

Zahtevka, kot je obravnavani (ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice), niti ni mogoče izpolniti.

Tožeča stranka navaja, da je tožbo morala vložiti v zakonskem roku po objavi sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, zaradi česar naj ji ne bi bilo mogoče naložiti plačila stroškov postopka. Tudi če bi bilo res tako, to glede na določilo prvega odstavka 158. člena ZPP ne razbremeni tožeče stranke povračila stroškov. Pri tem pa iz 314.a člena ZFPPIPP izhaja, da kadar je vložena pritožba zoper sklep o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, teče rok za vložitev tožbe, na katero je stranka stečajnega postopka napotena, glede take terjatve od objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o tej pritožbi.

Tožena stranka pa v postopku osebnega stečaja nad tožnikom ne uveljavlja take terjatve oziroma stroški iz obravnavanega gospodarskega spora niso nastali s tem, ko bi tožena stranka uveljavljala kako terjatev proti tožniku. Zato tudi ni bilo razloga, da bi tožena stranka terjatev za stroške prijavila v postopku osebnega stečaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) postopek ustavilo in (II.), tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v višini 1.702,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbi navedla, da se pritožuje zoper sklep z dne 29. 9. 2017. Ker pa razloge navaja le glede odločitve o stroških postopka, je višje sodišče presojalo le ta del sklepa.

6. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Iz vloge, s katero je tožeča stranka umaknila tožbo, ne izhaja razlog za umik tožbe, vsekakor pa ni niti postavljena trditev, da bi tožena stranka zahtevek izpolnila. Pri tem zahtevka, kot je obravnavani (ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice), niti ni mogoče izpolniti.

7. Tožeča stranka sicer navaja, da je tožbo morala vložiti v zakonskem roku po objavi sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, zaradi česar naj ji ne bi bilo mogoče naložiti plačila stroškov postopka. Tudi če bi bilo res tako, to glede na določilo prvega odstavka 158. člena ZPP ne razbremeni tožeče stranke povračila stroškov. Pri tem pa iz 314.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP izhaja, da kadar je vložena pritožba zoper sklep o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, teče rok za vložitev tožbe, na katero je stranka stečajnega postopka napotena, glede take terjatve od objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o tej pritožbi.

8. Izpodbijani sklep je v stroškovnem delu dovolj obrazložen. Odmera stroškov je namreč razvidna iz stroškovnika v spisu, pri čemer je iz njega razvidno tudi, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo le stroške, navedene v odgovoru na tožbo, ne pa tudi stroškov nadaljnjih pripravljalnih vlog.

9. Tožeča stranka tudi navaja, da bi morala tožena stranka terjatev za povračilo stroškov postopka prijaviti v postopku osebnega stečaja, ki teče nad tožnikom in se je začel po vložitvi obravnavane tožbe. Taka obveznost je določena le za uveljavljanje stroškov, ko upnik v stečajnem postopku nad dolžnikom uveljavlja poleg glavnice tudi stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Tožena stranka pa v postopku osebnega stečaja nad tožnikom ne uveljavlja take terjatve oziroma stroški iz obravnavanega gospodarskega spora niso nastali s tem, ko bi tožena stranka uveljavljala kako terjatev proti tožniku. Zato tudi ni bilo razloga, da bi tožena stranka terjatev za stroške prijavila v postopku osebnega stečaja.

10. Poleg tega pa je tožena stranka odgovor na tožbo vložila po začetku osebnega stečaja nad tožnikom. Ta se je začel 29. 8. 2016, tožena stranka je tožbo v odgovor prejela 17. 10. 2016 in nanjo odgovorila z vlogo, poslano priporočeno po pošti 16. 11. 2016. Šele takrat so ji ti stroški lahko sploh nastali, to pa je bilo že po začetku postopka osebnega stečaja. Po prvem odstavku 296. člena ZFPPIPP pa se v stečajnem postopku prijavijo le terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka.

11. Izpodbijani sklep je v stroškovnem delu tako pravilen, zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa k odločitvi višjega sodišča ni prispeval, zato stroškov tožene stranke ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.