26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo dr. B. B., C. C., Č. Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji senata dne 26. februarja 2002 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 548/99 z dne 8. 11. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem št. P 40/96 z dne 12. 1. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec motil posest tožnice s tem, ko je na pot, katero je tožnica uporabljala za dostop in vožnjo do svojih nepremičnin, postavil [leseno stolico in senčnik[ , dne 24. 6. 1994 pa na pot nasul dva kupa zemlje.

Tožencu je naložilo vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani nasuto zemljo, in mu prepovedalo bodoče posege v tožnikovo posest. Višji tožbeni zahtevek (za odstranitev nasutega peska) je sodišče zavrnilo, ker je bil vložen prepozno. Sodišče prve stopnje je menilo, da iz izpovedb tožeče stranke in prič izhaja, da je sporno pot ves čas uporabljala za dostop do svojega gozda in travnikov. Tudi kadar tožnica zemljišč ni obdelovala sama, so po ugotovitvah sodišča po sporni poti vozili njeni najemniki. To, da je tožnica vozila po delu poti, ki poteka čez parcelo toženca, izhaja po mnenju sodišča prve stopnje tudi iz izpovedi toženca (tako na naroku dne 13. 7. 1994 in 5. 9. 1994). Ta je navedel, da je zemljo na sporno pot nasul ravno zato, da bi tožnici fizično preprečil vožnjo po njej.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v času postopka spreminjala podobo svoje parcele, zato je bilo stanje v naravi ob drugem ogledu precej drugačno. Na parceli, ki je sicer last Stanislava Košaka in ki meji na parcelo številka 516/18, na katero je bila nasuta zemlja, je ob drugem ogledu stala večja škarpa, dodatno nasuta pa je bila tudi parcela toženca (parcelna številka 515/48) vse do javne poti na parcelni številki 516/43.

Tako naj del poti, ki ga je uporabljala tožnica, v naravi ne bi bil več viden. Toda, sodišče prve stopnje je menilo, da se posestno varstvo nudi glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Ker je ugotovilo, da je toženka pred vložitvijo tožbe sporno pot imela v mirni posesti, ji je priznalo varstvo pred motenjem toženca. Pritožba je bila kot neutemeljena zavrnjena.

Višje sodišče je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec motil tožnico v mirni posesti, označilo za pravilno. Motenje tožnice v njeni mirni posesti pa je po oceni Višjega sodišča zadosten pogoj za sodno prepoved nadaljnjega motenja in za vzpostavitev toženčeve obveznosti odstraniti postavljene ovire.

Obveznost odstraniti na sporno pot postavljene ovire se po mnenju Višjega sodišča ne nanaša samo na odstranitev ovir, ki jih je toženec na pot nastavil dne 23. in 24. 6. 1994, ampak tudi na vse poznejše ovire (betonski zid), katerih namen je bil onemogočiti tožnici dosedanji način uporabe sporne poti, ki jih tožnica ni zajela s tožbenim zahtevkom. Tako naj ne bi držalo, da tožnica nima več pravnega in ekonomskega interesa za tožbo.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je v pritožbi navedel več pomembnih dejstev, na katere pa Višje sodišče ni odgovorilo. Višje sodišče naj bi tako prezrlo njegov očitek, da naj bi priče pred prvostopenjskim sodiščem povedale, da je tožeča stranka po sporni poti vozila le do miniranja ob začetku gradnje hiše, iz česar naj bi izhajalo, da tožeča stranka sporne poti ni uporabljala že več let pred vložitvijo tožbe. Prezrlo naj bi tudi očitek pritožnika, da vožnjo po njegovi parceli sedaj preprečujejo betonski zid in visoka drevesa, ki naj bi glede na svojo višino na sporni parceli rasla že pred vložitvijo tožbe.

Po mnenju pritožnika odločitev Višjega sodišča zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer naj bi mu sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen). Po navedbah pritožnika naj bi neupoštevanje njegovih navedb v pritožbi imelo za posledico napačno odločitev Višjega sodišča. Napačna pa naj bi bila tudi ugotovitev Višjega sodišča, da naj tožeča stranka ne bi bila dolžna specificirati odstranitvenega zahtevka in da naj bi se samo po sebi razumelo, da mora tožena stranka s sporne poti odstraniti vse ovire.Tudi s tem naj bi mu bil kršen 22. člen Ustave, saj bi moralo biti po oceni pritožnika v okviru tega člena Ustave vsakomur zagotovljeno, da se o njegovih pravicah in dolžnostih odloči materialnopravno pravilno. Zaradi spornega stališča Višjega sodišča naj bi mu bila kršena tudi pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijani sklep ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar naj bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

Očitek ustavnega pritožnika, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe, ni utemeljen. Višje sodišče je namreč pojasnilo, da se na podlagi dokaznega gradiva sodišča prve stopnje strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede motenja mirne posesti tožnice s strani toženca (torej tudi s tem, da je tožnica do motenja sporno pot uporabljala - str. 2 sodbe) in da se zahtevek za prepoved nadaljnjih motenj in dolžnost odstraniti ovire ne nanaša le na ovire, ki jih je toženec na pot postavil 23. in 24. 6. 1994, temveč tudi na [poznejše ovire (betonski zid), katerih namen je onemogočiti tožnici dosedanji način uporabe sporne poti, ki jih tožnica ni zajela s tožbenim zahtevkom[.

Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude