Jedro

Odhod častnika nekdanje JLA iz RS pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, vrnitev pa ni nadaljevanje prejšnjega dejanskega življenja. Zato ni pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDRS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da je kot aktivni pripadnik nekdanje JLA dne 25.10.1991 skupaj z njenimi enotami odšel najprej v Bar, nato pa v Čačak. V Slovenijo se je vrnil 9.11.1991. S tem je tožnik prekinil dejansko življenje v Sloveniji. Iz izjave pooblaščene uradne osebe je tožena stranka ugotovila, da je tožnik ob odhodu iz Slovenije pljunil. Dogodek je bil dobro viden na televiziji, zaradi česar so bili občani, ki so ga poznali, hudo vznemirjeni. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po 1. odstavku 40, člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, pa tudi ne po 3. odstavku, ker bi sprejem pomenil nevarnost za javni red.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je razlagati tako, da mora oseba, ki se izseli iz države, imeti namen, da opusti stalno prebivališče v Sloveniji. Takšnega namena tožnik nikoli ni imel. V Slovenijo se je vrnil takoj, ko je ugotovil, da ne bo mogel dočakati administrativne upokojitve. V Sloveniji je dejansko živel in tu še sedaj živi. V zvezi z ugotovitvami tožene stranke, da so dani tudi pogoji za uporabo določbe 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, je tožnik navajal, da samo iz izjave delavca tožene stranke ni mogoče sklepati, da je njegovo ravnanje ob odhodu iz Slovenije povzročilo vznemirjenje Slovencev. Dogodek je odmaknjen. Tožnik nikdar ni kršil javnega reda in miru. Je poročen in ima dva otroka. Zavrnitev sprejema v državljanstvo Slovenije bi bil hud udarec za njegovo družino. Tožnik je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo 11.11.1991. Če bi tožena stranka odločila o vlogi v enem mesecu, sprememb 40. člena zakona ne bi smela upoštevati.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je tožnik s tem, da je Slovenijo zapustil kot aktivni pripadnik nekdanje JLA, prekinil dejansko bivanje v Sloveniji. Pljuvanje tožnika ob odhodu iz Slovenije je tožena stranka ocenila kot ravnanje, ki je povzročilo vznemirjenje in negodovanje Slovencev. To velja predvsem zato, ker je tožnikovo ravnanje prikazala televizija. Pri tem je upoštevati tudi takratne razmere v Sloveniji. Po 15. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije se državljanstvo pridobi z vročitvijo odločbe. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je oprta na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/92, 38/92, ZDRS, zadnja novela objavljena v Uradnem list RS, št. 13/94 za ta spor ne velja), ki določa, da državljan druge republike pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če je imel tu dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče, če tukaj tudi dejansko živi in če je vlogo za pridobitev državljanstva vložil v roku, ki ga določa zakon. Pojma dejanskega življenja v Sloveniji zakon sicer ne opredeljuje, vendar je iz vsebine navedene določbe sklepati, da odsotnost iz Slovenije, ki pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja ima tak značaj, kot ga navaja navedena določba ZDRS. Prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji pomeni odhod tožnika kot aktivnega pripadnike nekdanje JLA iz Slovenije, saj je bil ta odhod odvisen od poveljstva nekdanje JLA, od njega pa je bil odvisen tudi kraj bivanja tožnika. Tak odhod iz Slovenije pomeni prekinitev dejanskega življenja, vrnitev v Slovenijo pa ni nadaljevanje prejšnjega dejanskega življenja. Dejansko ni sporno, da je tožnik s svojo vojaško enoto dne 25.10.1991 zapustil Slovenijo.Tako tožnik ne izkazuje dejanskega življenja v Sloveniji od plebiscita dalje, zaradi česar tožena stranka pravilno sklepa, da ne izpolnjuje enega od pogojev, ki so potrebni za pridobitev dežavljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDRS.

Sodišče je po navedenem tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabilo kot republiški predpis.

Tretji odstavek 40. člena ZDRS določa, da se vloga za pridobitev državljanstva lahko osebi zavrne neglede na izpolnjevanje pogojev iz 1. odstavka, če so zanjo podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku, ni mogoče uporabiti določne 3. odstavka 40. člena ZDRS. Zato na odločitev ne more vplivati v tožbi zatrjevano nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogi iz 3. odstavka navedenega člena.

Tožena stranka je štela, da je vloga za pridobitev državljanstva bila vložena pravočasno, zato tožnikova navedba o datumu vložitve vloge ni pomembna za odločitev. Glede na obrazloženo, da je temelj za odločitev lahko le 1. odstavek 40. člena ZDS, tudi niso pomembne navedbe v tožbi o roku za odločitev in o uporabi prvega besedila 40. člena zakona.