Jedro

V primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, čigar dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. V primeru takšnega steka kršitev dolžnostnega ravnanja ni pomembno, kateri od udeležencev v cestnem prometu je povzročil nevarno prometno situacijo in kdo bi lahko prvi ukrepal za njeno preprečitev. Odločilna je zgolj presoja, ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za prometnega udeleženca objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečil.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 300.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil M.G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je bila ob vštetju izrečene denarne kazni za prometni prekršek v višini 30.000,00 SIT (odločba z dne 25.6.2002) določena kazen pet mesecev in sedemindvajset dni zapora s preizkusno dobo dveh let. V postopku na obeh stopnjah je bilo obsojencu naloženo tudi plačilo stroškov postopka, od tega povprečnina po 100.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 16.8.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot navaja vložnica zahteve; ta naj bi bila podana (1), zaradi nasprotja med izrekom in razlogi sodbe in (2), zaradi precejšnjega nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listine (izvedenskega mnenja) in samim tem mnenjem.

Prva zatrjevana procesna kršitev, kjer bi moral vložnik zahteve izkazati nasprotje glede pravno relevantnih dejstev, v zahtevi sploh ni obrazložena, zato Vrhovno sodišče njene utemeljenosti ni moglo preizkusiti.

Druga procesna pomanjkljivost, t.i. protispisnost, pa ni podana.

Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe (stran 6) pravilno povzema izvedensko mnenje, ko navaja, da sta oba voznika "glede na preglednost, ki jo je pojasnil izvedenec Č., lahko opazila drug drugega na razdalji 130 metrov". Nadaljnji razlogi sodbe, da je imel voznik tovornjaka bistveno boljšo preglednost, saj je bilo njegovo vozilo višje, vozniku osebnega avtomobila pa so zastirale pogled v levo številne zaporne deske, pa po oceni Vrhovnega sodišča ni več povzemanje izvedenčevih ugotovitev, kot zmotno navaja zagovornica, pač pa lastna ocena sodišča o možnosti zaznavanja v danih prometnih okoliščinah. Ta ocena se res sicer razlikuje od izvedenskega mnenja (točka 3.6), kot pravilno opozarja vložnica zahteve, saj izvedenec ugotavlja, da je bilo zaznavanje za voznika tovornega avtomobila nekoliko težje zaradi zapornih desk in ker je osebni avtomobil precej manjši od tovornega avtomobila. Nestrinjanje z omenjenim zaključkom sodišča pa po vsebini ne pomeni uveljavljanje zatrjevane procesne kršitve, pač pa sodi v okvir izpodbijanja dejanskega stanja; zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

V pretežnem delu zahteve zagovornica problematizira vprašanje vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in prometno nezgodo, posredno s tem pa tudi vprašanje obsojenčeve krivde, kot ju ugotavlja pravnomočna sodba. Iz obsežnih izvajanj zagovornice, v katerih predstavlja svoj pogled na dejansko in pravno problematiko zadeve, je mogoče v strnjeni obliki povzeti, da je oškodovanec zapeljal na prednostno cesto, ko mu oddaljenost in hitrost tovornega vozila, ki ga je vozil obsojenec, ni dovoljevala varnega vključevanja v promet. Oškodovanec bi tovorni avtomobil lahko zaznal na razdalji preglednosti 130 metrov in je imel dovolj časa (6 sekund) za varno vključevanje v promet. Ker je lahko zaznal očitno protipredpisno ravnanje obsojenca (ta je vozil z neprimerno hitrostjo 72 km/h na odseku ceste, kjer je bila hitrost omejena na 40 km/h), se ne more sklicevati na načelo zaupanja v cestnem prometu. Po mnenju zagovornice naj bi bil zato izključni krivec za prometno nesrečo oškodovanec (to naj bi izhajalo tudi iz vseh točk izvedenskega mnenja), čeprav bi jo lahko preprečil tudi oškodovanec in to "prvi", še predno je bilo potrebno reagirati obsojencu, vendar pa je oškodovanec bodisi spregledal obsojenčevo vozilo ali pa napačno ocenil njegovo oddaljenost in hitrost. V okviru predstavljenega stališča zagovornica izrecno ne uveljavlja nobene kršitve zakona, navzlic temu pa je na njene navedbe treba odgovoriti, kolikor pomenijo neupoštevanje nekaterih pravno teoretičnih izhodišč za presojo malomarnostnega kaznivega dejanja, kamor sodi tudi obravnavano kaznivo dejanje.

Načelo zaupanja v cestnem prometu (2. odstavek 2. člena Zakona o varnosti cestnega prometa), ki ga omenja zagovornica, pomeni, da udeleženec v cestnem prometu sme pričakovati, da bodo tudi drugi udeleženci spoštovali cestnoprometne predpise. Vendar pa je to načelo treba obravnavati tudi v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da mora udeleženec v cestnem prometu bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev in da mora storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Kazensko pravo ne pozna deljene krivde. V primeru (takšen je tudi obravnavani), ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Vprašanj vzročne zveze in krivde v takšnih primerih ni mogoče razreševati po principu pretrganja vzročne zveze oziroma, kot je pravilno v svojem mnenju opozoril že vrhovni državni tožilec, protipredpisno ravnanje enega udeleženca v cestnem prometu ne izključuje odgovornosti drugega udeleženca. V primeru takšnega steka kršitev dolžnostnega ravnanja ni pomembno, kateri od udeležencev v cestnem prometu je povzročil nevarno prometno situacijo in kdo bi lahko prvi ukrepal za njeno preprečitev. Odločilna je zgolj presoja, ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za prometnega udeleženca objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečil. V obravnavanem primeru je za presojo vprašanja vzročne zveze in obsojenčeve krivde odločilno, da je obsojenec po ugotovitvah pravnomočne sodbe, ne glede na nespretno in protipredpisno vključevanje oškodovanca na prednostno cesto, vendarle imel objektivne možnosti, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira oškodovančevo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (primerna hitrost) in tako prepreči prometno nesrečo, česar tudi zagovornica ne zanika. V prometni nesreči je oškodovanec izgubil življenje, zato državno tožilstvo seveda ni moglo uveljavljati kazenske odgovornosti tudi zoper njega. Vendar pa je bil oškodovančev prispevek k prometni nesreči ocenjen kot olajševalna okoliščina pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Višje sodišče je pravilno poudarilo, da bi bila obsojenčeva krivda za prometno nesrečo izključena le v primeru, če jo obsojenec ne bi mogel preprečiti niti v primeru, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 40 km/h; v takšnem primeru bi bila nesreča pač splet naključij. Pravnomočna sodba pravilno obsojenčev prispevek k prometni nesreči vidi (tudi) v občutni prekoračitvi hitrosti tovornega vozila s priklopnikom po klancu navzdol skozi naselje, kjer je bilo cestišče zoženo zaradi del na cesti in je bila zato hitrost omejena na 40 km/h. Tudi čas dogajanja ob 11.40 uri je pomemben, saj je bilo mogoče na cesti realno pričakovati tudi druge udeležence v prometu (pešce, kolesarje), zaradi česar je bilo tem bolj pomembno dosledno upoštevanje omejitve hitrosti. Vse te konkretne okoliščine so opozarjale na povečano nevarnost in možnost povzročitve prometne nesreče zaradi nespoštovanja omejitve hitrosti. V danih okoliščinah je bilo vzročno dogajanje, kot je sledilo, objektivno predvidljivo, vendar obsojenec očitno ni razmišljal o tveganosti svoje vožnje, čeprav je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki mu utemeljeno očita nezavestno malomarnost, imel objektivne in subjektivne možnosti, da se te nevarnosti zave.

V pravnomočni sodbi je bilo torej vprašanje vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in obravnavano prometno nesrečo ter posledično vprašanje obsojenčeve krivde pravilno presojeno in pri tem niso bile storjene nobene kršitve zakona. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, kot so razvidne iz podatkov kazenskega spisa.