Jedro

ZKP je začel veljati 1.1.1995 in je dveletni rok, naveden v 559. členu ZKP, potekel 31.12.1996. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep, da varščina pripade proračunu, vložena šele 27.8.1998, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. K.A. za varstvo zakonitosti se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

V kazenskem postopku zoper obd. K.A., ki je tekel zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 186. člena KZ-77, je bil s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 5.7.1992 odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 191. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-77), ki je bil s sklepom Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, z dne 7.7.1992 podaljšan po vložitvi obtožnice. Na predlog zagovornikov obdolženca, odvetnikov M.K. iz S. in K.V.S. iz K., z dne 8.7.1992 ter po izjavi obdolženca z dne 10.7.1992, v kateri je obljubil, da se ne bo skrival in da brez dovoljenja sodišča ne bo zapustil prebivališča v hotelu T. v K., je Temeljno sodišče v Kopru, enota v Kopru, s sklepom z dne 10.7.1992 odločilo, da se sprejme varščina v znesku 10.000 DEM ali njena tolarska protivrednost na dan plačila. Varščina v znesku 10.000 DEM je bila vplačana dne 16.7.1992, istega dne je bil obdolženec na podlagi odredbe ob 15.40 uri izpuščen na prostost. Glavna obravnava je bila z odredbo predsednika senata z dne 28.7.1992 razpisana za 7.8.1992, vabilo pa poslano obdolžencu na naslov hotel T.K., glavna obravnava pa ni bila opravljena, saj je bilo vabilo obdolžencu vrnjeno sodišču z dopisom hotela K. z dne 29.7.1992, da je obdolženec iz hotela odšel 17.7.1992 in račun poravnal, zagovornik obdolženca, odvetnik M.K. iz S., pa je z dopisom, ki ga je sodišče prejelo dne 4.8.1992, sporočil, da je obdolženec na obisku pri prijatelju v K., je pa seznanjen z datumom in uro glavne obravnave, ker sta v vsakodnevnem kontaktu, ter da je obljubil, da se bo glavne obravnave zanesljivo udeležil. Z dopisom z dne 19.8.1992 je zagovornik, odvetnik M.K. iz S., sporočil sodišču, da se obdolženec glavne obravnave ni mogel udeležiti, ker se mu je po poti pokvarilo osebno vozilo, razen tega pa je zagovornik predlagal, da naj se v izogib zapadlosti varščine pošlje vabilo obdolžencu na glavno obravnavo na njegov (zagovornikov) naslov. Z odredbo z dne 17.6.1993 je bila razpisana glavna obravnava za 29.6.1993, vabilo je bilo poslano zagovorniku, odvetniku M.K. iz S., na njegov naslov pa v skladu z njegovim dopisom z dne 19.8.1992 pa je bilo poslano vabilo obdolžencu. Glavna obravnava ni bila opravljena, ker obdolženec in njegov zagovornik, odvetnik M.K. iz S., nista prišla na glavno obravnavo.

S sklepom z dne 29.6.1993 je Temeljno sodišče v Kopru, enota v Sežani, odločilo, da se znesek 10.000 DEM prenese v sredstva proračuna Republike Slovenije, sklep pa je bil dne 2.7.1993 vročen zagovorniku obdolženca, odvetniku M.K. iz S., ki se zoper njega ni pritožil in je tako sklep postal pravnomočen dne 6.7.1993. Zoper ta sklep je zagovornik obd. K.A. dne 27.8.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitev po 1.,2.in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, zlasti zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena ob izreku sklepa o odvzemu varščine in njenemu prenosu v proračun.

Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se varščina 10.000 DEM vrne obdolžencu, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 22.9.1998, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni upravičena in utemeljena, ker zagovornik zaradi poteka zakonsko določenega roka zahteve za varstvo zakonitosti ni bil upravičen vložiti.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP, ki je veljalo, ko je zagovornik obd. K.A. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, je bilo sicer mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, naštetih v 1. odstavku navedenega člena. Po določilu 3. odstavka 421. člena ZKP je lahko tudi zagovornik obdolženca vložil to izredno pravno sredstvo, in sicer v roku treh mesecev, ki je pričel teči, če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, od pravnomočnosti sodne odločbe. Po določilu 559. člena ZKP je bilo sicer mogoče ne glede na rok iz 3. odstavka 421. člena ZKP zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.

Zakon o kazenskem postopku je pričel veljati dne 1.1.1995 in je torej navedeni dveletni rok, določen v 559. členu ZKP, potekel dne 31.12.1996. Zagovornik obd. K.A., odvetnik K.V.S. iz K., pa je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti šele dne 27.8.1998, torej po izteku navedenega roka. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot prepozno (2. odstavek 423. člena ZKP).