Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sklep II U 232/2012

ECLI:SI:UPRS:2013:II.U.232.2012 Upravni oddelek

upravni spor akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu podaljšanje roka sklep o podaljšanju roka
Upravno sodišče
20. februar 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sklep o zavrženju zahteve za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti je upravni akt procesne narave, s katerim ni bilo poseženo v tožničino pravico, obveznost ali njeno neposredno, na zakon oprto korist.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se vloga investitorice A.A. - sedaj tožnice o podaljšanju roka za izvršitev obveznosti po 2. točki izreka odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-1036/2010/3-5201 z dne 12. 5. 2010, v zadevi nelegalne gradnje prizidka k obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču s parc. št. 247, k.o. ..., zavrže. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica enkrat že zaprosila za podaljšanje roka, ki ji je tudi bil podaljšan, ker je v svoji vlogi navedla, da želi izvedeni poseg v prostor legalizirati, vendar to še ni mogoče zaradi postopka pridobitve projektnotehnične dokumentacije. Nato se sklicuje na določbo tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri se lahko rok za posamezna dejanja v postopku podaljša, če stranka vloži prošnjo pred iztekom roka in če so podani upravičeni razlogi za podaljšanje. Rok, določen v izreku inšpekcijske odločbe, pa se ne nanaša na posamezna dejanja v postopku, ampak je predmet meritornega odločanja in se nanaša na obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Po stališču Vrhovnega sodišča (sklep I Up 455/2008) gre v teh primerih za materialni rok in je zakonitost takšnega roka mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo; njegovo morebitno podaljšanje pa je možno le v okviru odločanja o izvršbi. Glede na dejstvo, da je bilo o roku za izvršitev obveznosti po 2. točki citirane inšpekcijske odločbe že pravnomočno odločeno, je bilo treba tožničino vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeni izpodbijani sklep zavrnil. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da je odločitev prvostopenjskega organa, da se ji rok ne podaljša, v celoti zgrešena, saj upravni organ ni ravnal po pravilih postopka, pa je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. ZUP namreč v tretji točki 7. člena določa, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank, nasproti njim uporabljajo tisti, s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši oziroma če se z njimi doseže namen predpisa. Upravnemu organu je znano, da je sporni prizidek zgrajen na zazidljivem zemljišču ter da je hiša ob prizidku stara več kot 100 let in kot taka neprimerna za bivanje; kot mu je znano tudi, da do nepremičnine, last tožnice, obstaja le ena pot, in sicer preko parc. št. 1525/4 in 1525/3, obe k.o. ..., v solasti B.B. in C.C., ki ne želita priznati obstoja služnosti. Zato je tožnica na Okrajno sodišče na Ptuju tudi vložila tožbo zaradi ugotovitve stvarne služnosti zoper B.B. in C.C. Odločitev prvostopenjskega organa, da ne podaljša roka za izpolnitev obveznosti tožnici, je nezakonita in protiustavna, saj tožnico postavlja v neenakopraven položaj v smislu 22. člena Ustave RS. Razlogi za podaljšanje roka so namreč povsem upravičeni. Rušitev prizidka k stanovanjski hiši bi tožnici povzročila težko popravljivo škodo in zato tožnica predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma dodeli primernejši rok, vse ob upoštevanju načela sorazmernosti, hkrati pa postopek prekine, vse do rešitve predhodnega vprašanja v pravdi Okrajnega sodišča na Ptuju. Od rešitve predhodnega vprašanja, t.j. obstoja služnosti, je namreč odvisna izdaja gradbenega dovoljenja in posledično legalizacija objekta. Tožnica sodišču predlaga, da odločbo gradbenega inšpektorja z dne 3. 5. 2010, v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 28. 3. 2012 odpravi oziroma podrejeno, da o zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Hkrati zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o drugih aktih pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 pa je upravni akt tisti akt, s katerim se odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe, ampak le tiste, ki izpolnjuje materialne kriterije za pojem upravnega akta. Če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so le-ti predmet presoje le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti ukrepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

V konkretnem primeru je izpodbijani akt sklep o zavrženju tožničine zahteve za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki je bil določen v izvršilnem naslovu (inšpekcijski odločbi z dne 12. 5. 2010). Gre torej za upravni akt procesne narave, s katerim pa ni bilo poseženo v tožničino pravico, obveznost ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Z vlogo, ki je bila v upravnem postopku zavržena, je tožnica zaprosila za podaljšanje roka za izpolnitev z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti, ki tožnici nalaga, da prizidek k stanovanjski hiši, zgrajen nelegalno, odstrani. Vendar pa ta rok ni procesni rok v smislu 99. člena ZUP, torej rok, ki se lahko, če so za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 99. člena ZUP, na vlogo stranke podaljša. Rok za izpolnitev obveznosti inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, temveč se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Gre torej za materialni rok, katerega trajanje je v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje, v okviru meritornega odločanja o zadevi, na podlagi določbe 152. člena ZGO-1 določil za izdajo odločbe pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost določitve tega roka, ki je sestavni del odločbe, je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo. Takšno stališče, da je rok za izpolnitev obveznosti, določen v upravni odločbi, materialni in ne procesni rok in ga zato ni mogoče podaljšati, je Vrhovno sodišče zavzelo v več svojih odločbah (npr. sklep I Up 455/2008, na katerega se prvostopenjski organ tudi sklicuje, kot tudi I Up 73/2012 z dne 3. 10. 2012).

Ker je tožnica z vlogo zahtevala podaljšanje materialnega roka, določenega v inšpekcijski odločbi, ki pa, glede na zgoraj navedeno, ni podaljšljiv, zavrženje take vloge v upravnem postopku ne predstavlja posega v pravice ali neposredno, na zakon oprte koristi tožnice. Posledično se tožnica ne more sklicevati na 7. člen ZUP, tudi ne more iti za poseg v ustavno pravico, niti ne za predhodno vprašanje. Po povedanem je zato sodišče, ker je ugotovilo, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist, tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo zaradi neobstoja procesnih predpostavk, je hkrati zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker je le-ta vezana na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč tudi procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia