Jedro

Predpisane vsebine pogodbe o medsebojnih razmerjih iz 116. člena SPZ se v osnovi delijo na dva vsebinska sklopa: določbe, ki konkretizirajo splošne pravice in dolžnosti etažnih lastnikov na njihovih posameznih in skupnih delih, ter določbe, ki odstopajo od zakonske predvidene ureditve in bolj ali manj spreminjajo lastninska upravičenja, določena z zakonom, pri katerih je zato pravnopolitično utemeljeno, da ima vsak od etažnih lastnikov načeloma pravico veta. Sprememba zakonsko predvidenega ključa delitve stroškov tako predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov, zato ga je treba šteti kot posel izrednega upravljanja, zanj pa se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov. Ker takšno soglasje za sprejem Sporazuma o spremembi akta o ureditvi medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki ni bilo doseženo, sporazum v tej posledici ni uspel derogirati načina delitve stroškov, sprejetega v (prvotnem) Aktu o ureditvi medsebojnih razmerij in njegovi Prilogi št. 1, zato je potrebno slednjega šteti za pravno veljavni in relevantni ključ delitve stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5907/2017 z dne 26. 1. 2017 razveljavilo še v I in III. točki in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 523,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V konkretnem primeru tožeča stranka kot upravnik stavbe na naslovu C. 10, D. od tožene stranke kot lastnice poslovnega prostora in parkirnega mesta v tej stavbi, zahteva plačilo neporavnanih stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za mesec julij 2016 v višini 126,96 EUR, za mesec avgust 2016 v višini 112,58 EUR ter za mesec september 2016 v višini 139,04 EUR. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje so etažni lastniki z Aktom o ureditvi medsebojnih razmerjih in njegovo prilogo št. 1 z oznako „Stroškovnik stroškov“ (v nadaljevanju tudi: prvotni akt) veljavno določili ključ delitev stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja, saj je bil sprejet s strani investitorja stavbe, kot takratnega 100% lastnika stavbe. Na podlagi izglasovanega sklepa s strani 81,34 % večine etažnih lastnikov je bil nato sklenjen Sporazum o spremembi akta o ureditvi medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov, ki je določil drugačno obračunavanje stroškov vzdrževanja in obratovanja skupnih delov, in sicer v skladu s solastniškimi deleži. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala z očitkom, da temelji na napačnem načinu delitve stroškov, saj ni bil sprejet s soglasjem vseh etažnih lastnikov stavbe. Zatrjevala je, da bi nanjo odpadel bistveno manjši delež stroškov, če bi bili ti obračunani s pravno veljavnimi ključi. 7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zaključilo je, da je sklep etažnih lastnikov neveljaven, saj bi zanj morali glasovati vsi etažni lastniki. Štelo je, da so vtoževani stroški med etažne lastnike razdeljeni po nepravilnem ključu in se pri tem oprlo na ustaljeno sodno prasko, po kateri delitev stroškov predstavlja posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva 100 % soglasje. Trditve o obračun vtoževanih stroškov po prvotno veljavnem delilniku, ki jih je tožeča stranka podala šele v drugi pripravljalni vlogi, je štelo za prepozne, kot tudi za nekonkretizirane, saj tožeča stranka ni podala nobenih pravno relevantnih trditev, pač pa se je v ta namen sklicevala na prilogo v sodnem spisu.

8. Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim naziranjem, da soglasje vseh etažnih lastnikov za spremembo pogodbe o medsebojnih razmerjih glede delitve stroškov ne predstavlja kogentne pravne norme in da je bil v konkretnem primeru v 4. členu in posledično 9. členu prvotnega akta dogovorjeno odločanje z večino. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje so etažni lastniki v konkretnem 9. členu določili, da s 75 % večino solastniških deležev odločajo etažni lastniki o sklenitvi pogodbe o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se dogovor o ključu delitve stroškov šteje zgolj kot del pogodbe o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ) in da je zato za sklepčnost pri odločanju pomembno predvsem, katero od vsebin zajema odločanje, in ne na splošno, da gre za pogodbo o medsebojnih razmerjih. Predpisane vsebine pogodbe o medsebojnih razmerjih iz 116. člena SPZ se v osnovi namreč razdeljujejo na dva vsebinska sklopa: določbe, ki konkretizirajo splošne pravice in dolžnosti etažnih lastnikov na njihovih posameznih in skupnih delih, ter določbe, ki odstopajo od zakonske predvidene ureditve in bolj ali manj spreminjajo lastninska upravičenja, določena z zakonom, pri katerih je zato pravnopolitično utemeljeno, da ima vsak od etažnih lastnikov načeloma pravico veta.1 Sprememba zakonsko predvidenega ključa delitve stroškov tako predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov, zato ga je treba šteti kot posel izrednega upravljanja, zanj pa se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov.2 Ker takšno soglasje za sprejem Sporazuma o spremembi akta o ureditvi medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki ni bilo doseženo, sporazum v tej posledici ni uspel derogirati načina delitve stroškov, sprejetega v (prvotnem) Aktu o ureditvi medsebojnih razmerij in njegovi Prilogi št. 1, zato je potrebno slednjega šteti za pravno veljavni in relevantni ključ delitve stroškov. Z nasprotnim stališčem tožeča stranka ne more uspeti.

9. Tožeča stranka z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, s katerimi izpostavlja napačne ugotovitve sodišča glede primerjave obračunov po obeh ključih delitve in neujemanj 53 vtoževanih postavk po spremenjeni delitvi stroškov in 26 postavk za primer, če bi veljal prvotni sporazum delitve stroškov, v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni pravno upošteven pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti, saj je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

10. Prav tako se kot nerelevantno izkaže nadaljnjo pritožbeno polemiziranje o ugotovljenem razhajanju obračuna „postavke 51 čiščenje skupnih prostorov“ glede na ključ delitve, določen v Aktu o ureditvi medsebojnih razmerij in njegovi Prilogi št. 1, ki ga je sodišče zgolj primeroma pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj tožeča stranka že v osnovi ni postavila pravočasnih in niti ustreznih trditev, ki bi utemeljevale njen zahtevek tudi po prvotnem dogovoru. V postopku v sporih majhne vrednosti mora namreč tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Upoštevaje, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi opozorila, da uporabljeni ključ delitve stroške nima pravno veljavne podlage in se pri tem tudi sklicevala na določila prvotnega akta, bi tožeča stranka lahko takšno simulacijo obračuna stroškov predstavila že v dopolnitvi tožbe, pri čemer pa je slednja vztrajala na stališču, da je pravno pravilno obračunavanje stroškov po solastniškem deležu, ker je s takšno spremembo soglašala 75 % večina etažnih lastnikov. Primeroma naveden izračun po prvotnem aktu, ki ga je tožeča stranka kot listino vložila v spis šele v drugi pripravljalni vlogi, tako ne more nadomestiti trditev tožeče stranke, kar je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zato tožeča stranka s pritožbeno grajo takšne (informativne) primerjave ne more uspeti, saj ni bistvena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na to, da je tožeča stranka vtoževane zneske obračunavala po neveljavnem ključu delitve, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno spuščati v presojo utemeljenosti posameznih postavk, ki jih je tožeča stranka podrobneje specificirala za mesec julij 2016. Prav tako ne vzdrži njeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo o temelju na podlagi ugotovljene materialnopravne podlage, po kateri bi tožeča stranka lahko nato prilagodila svoj tožbeni zahtevek. ZPP sicer vmesne sodbe v sporu majhne vrednosti ne izključuje, vendar so pravdne stranke v njem omejene v številu pripravljalnih vlog (451. - 453. člen ZPP). Tožeča stranka je dovoljeno število vlog že vložila, zato v nadaljevanju postopka novih pripravljalnih vlog sploh ne bi mogla več vlagati in zahtevka zato po višini tudi ne več konkretizirati. Tudi v primeru, da bi sodišče z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek (po prvotnem aktu) utemeljen, zahtevku ne bi moglo ugoditi, saj tožeča stranka zahtevka po višini ni podrobneje opredelila, pač pa se je v ta namen sklicevala na priložene priloge v sodnem spisu, zato izdaja vmesne sodbe ni prišla v poštev.3

12. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno s 353. členom ZPP potrdilo. Pri tem se je opredelilo le do pravno pomembnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka od pravdnih strank nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), medtem ko tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

14. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal višji sodnik posameznik.

1 Če pogodba o medsebojnih razmerjih vsebuje na primer dogovor o lastninski pravici, o vprašanjih uporabe posameznih in skupnih delov, o izrednem upravljanju, bo za sprejem takšne odločitve potrebno soglasje vseh. Za vsebino pogodbe, ki ureja vprašanja rednega upravljanja, kamor na primer spada določitev upravnika, pa bo zadoščalo že soglasje večine (prim. V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 558). 2 Prim. npr. VSL sodba II Cpg 1090/2015, VSL sodba II Cpg 361/2016, VSL sodba II Cpg 965/2015, VSL sodba II Cpg 631/2015. 3 Prim. VSL sodba I Cp 4481/2010.