Jedro

Odvetnik lahko svojo storitev tuji osebi zaračuna v tuji tarifi samo, če se s stranko tako dogovori, ali pa jo na tako možnost vsaj opozori in se potem ta z uporabo tuje tarife, ki je za stranko lahko manj ugodna, strinja.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva pošlje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je prvo sodišče tožencu za opravljene odvetniške storitve v pravdni zadevi istega sodišča pod opr. št. P 51/89, naložilo plačilo tolarske protivrednosti 1.079,60 DEM presežni tožbeni zahtevek za nadalje uveljavljanih 4.129,40 DEM pa zavrnilo.

Sprejeto odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je bil toženec v času opravljenih odvetniških storitev na začasnem delu, in bivanju v tujini, ter ima zato odvetnik možnost izbire, da svoje storitve zaračuna po domači ali tuji odvetniški tarifi. Ob upoštevanju nemške tarife ter istočasnega zastopanja toženčevega brata in njegove sestre ter ob upoštevanju za opravljene storitve s strani toženca že izvršenih plačil, je potem ocenilo utemeljenost uveljavljanega zahtevka do dosojene višine.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v vloženi pritožbi, očitno zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo tako, da bo njenemu zahtevku ugodeno v celoti. V obširnih pritožbenih izvajanjih vztraja, da ji za opravljene storitve gre plačilo v zahtevanem znesku, očitano bistveno kršitev določb postopka pa pritožba vidi v tem, da prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo predpisov, na katere je oprlo sprejeto odločitev. V vloženi dopolnitvi pritožbe, izrecno graja še stroškovni izrek in to iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

Tožena stranka napada obsodilni del prvostopne sodbe in predlaga spremembo s celotno zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Navaja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in vztraja pri obračunu storitev z uporabo domače odvetniške tarife. Že po izteku pritožbenega roka, je posredovala še dopolnitev svojih pritožbenih izvajanj in to z istočasno vloženim odgovorom na tožnikovo pritožbo, kjer predlaga njeno zavrnitev.

Na vloženo pritožbo je odgovorila tudi tožeča stranka in predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe.

Preizkus zadeve je pokazal naslednje: Tarifa o odvetniških storitvah, ki je veljala na dan izdaje izpodbijane sodbe (Ur. l. RS št. 10/91), kot tista pred njo (Ur.l. SRJ št. 21/84), sicer res dovoljujeta odvetnikom uporabo tuje tarife glede tujih fizičnih in pravnih oseb. Tarifa iz leta 1991 celo izrecno izenačuje tiste, ki imajo v tujini sedež ali bivališče s tujimi osebami. Na vprašanje sodišča, je odvetniška zbornica Slovenije sporočila (l. št. 12 v spisu), da sme odvetnik tako tudi zdomcem obračunati stroške po tuji tarifi in čemur je prvo sodišče pri obravnavani odločitvi sledilo.

Prvo sodišče pa je pri tem spregledalo dikcijo ustreznega določila tarife o odvetniških storitvah (9. čl.) oz. prejšnje tarife za storitve pravne pomoči (12. člen), ki zgolj dopuščata, da odvetnik tuji osebi svoje storitve zaračuna po tuji tarifi (izraz: "sme"), vendar to samo za obračun stroškov med odvetnikom in stranko, ne pa tudi glede stroškov, ki jih je po odmeri sodišča ali drugega organa dolžna povrniti nasprotna stranka (tretji odstavek prej cit. členov).

Pri siceršnjem plačilu za odvetniške storitve, tarifa uporablja izraze: " - da odvetniku pripada povišek - (npr. zastopanje večih oseb), - da obračuna -, - da se cena opravil zviša -, - da ima pravico do povračil - " itd.. Izraz "sme obračunati", je zapisan zgolj pri določilu, ki obravnava uporabo tuje tarife oz. posebne dogovore s stranko (obračun v pavšalnem znesku) in je torej kot takšen v kontekstu določil, ki obravnavajo zaračunavanje odvetniških storitev, izjemen.

Iz povedanega je zato nujno zaključiti, da je uporaba tuje tarife in temu ustrezno možno drugačno zaračunavanje storitev odvetnika, ki sicer na območju R Slovenije, obračunava svoje storitve po slovenski tarifi, stvar dogovora med odvetnikom in tujo osebo, ali najmanj strinjanje pooblastitelja, da bo usluge plačal po tarifi oz. predpisih, ki veljajo na območju države, v kateri ima ta svoj sedež ali bivališče, seveda ob predhodnem odvetnikovem opozorilu na zaračunavanje po tuji tarifi. Če tovrstnega dogovora oz. opozorila ni, ali ni izkazano, potem bo odvetnik težko vztrajal pri uporabi tuje tarife, pa četudi gre za tujo fizično oz. pravno osebo, oz. osebo, ki ima v tujini sedež ali bivališče, še posebej, če ta tarifa za stranko predstavlja višje izdatke od tistih, kot z uporabo odvetniške tarife, ki velja na območju R Slovenije.

V obravnavanem primeru gre za zdomca, ki ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, res pa že vrsto let živi in dela v Nemčii.

Tarifa o odvetniških storitvah iz leta 1991 (Ur. l. št. 10/91) z dikcijo iz 9. čl. da se tuja tarifa sme uporabljati tudi glede oseb, ki imajo sedež ali bivališče v tujini, sedaj torej zajema še zdomce.

Prej je bilo namreč govora (12. čl.) zgolj o tujih fizičnih in pravnih osebah, kot je bilo že povedano. Vendar izbira načina obračunavanja ne more biti prepuščena odvetniku, mimo stranke, enako velja za plačilo storitev in opravil v pavšalnem znesku (8. čl. tarife iz leta 1991). Odvetnik lahko svojo storitev tuji osebi zaračuna v tuji tarifi samo, če s stranko tako dogovori, ali pa jo na tako možnost vsaj opozori in se potem ta z uporabo tuje tarife, ki je za stranko lahko manj ugodna, strinja.

Napačna razlaga citiranih določil, ko je prvo sodišče izbirno pravico prepustilo samemu odvetniku, je imelo za posledico, da so ostale nerazščiščene, nekatere za pravilno razsojo odločilne okoliščine oz. teh okoliščin prvo sodišče v dosedanjem postopku sploh ni ocenjevalo.

Tako je treba opozoriti na toženčevo izpovedbo (l.št. 22 v spisu), da mu tožnik nikoli ni dejal, da bo zanj obračun drugačen, kot za Slovence, ki živijo in delajo v domovini, enako T. L. (l.št.23 v spisu). Vsekakor je v ponovljenem sojenju, po premotritvi predloženih pritožbenih izvajanj, najprej treba zanesljivo razčistiti z zaslišanjem vseh prizadetih, ali je obstajal kakšen dogovor z odvetnikom o uporabi tuje tarife, ali je odvetnik toženca na tovrstno možnost opozoril in če, ali kako je toženec to možnost sprejel, ali je tožnik že takoj po prevzemu zastopanja svoje storitve obračunaval po tuji tarifi, pa toženec temu ni nasprotoval in sploh, da sodišče stori vse za ugotovitev morebitnega dogovora o uporabi tuje tarife ali vsaj toženčevega vedenja o možnosti takšne uporabe in njegovega molčečega pristanka na zaračunavanje odvetniških storitev po predpisih države, kjer živi in dela in kar zanj v obravnavani zadevi predstavlja višje izdatke za odvetniško delo od tistih z uporabo slovenske tarife (7. čl. zakona o pravdnem postopku). Šele ob pravilni uporabi materialnega prava in z razjasnitvijo vseh pomembnih okoliščin v nakazani smeri, bo o spornem plačilu mogoče zanesljivo odločiti.

Vsled povedanega je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (370. čl. zakona o pravdnem postopku), ko se spričo zgoraj povedanega, pritožbeno sodišče s posameznimi pritožbenimi izvajanji pravdnih strank niti ni posebej ukvarjalo, jih pa naj v ponovljenem sojenju prvo sodišče vsekakor premotri.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena zakona o pravdnem postopku.

Citirane določbe prejšnjega zveznega zakona o pravdnem postopku, so bile uporabljene kot pravna pravila.