31. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. pri Z., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 714/2003 z dne 12. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 525/2002 z dne 14. 5. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 247/2000 z dne 8. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika za plačilo odškodnine zaradi zlorabe pristojnosti stečajnega senata. Sprejelo je stališče, da so obstajali razlogi za odstavitev pritožnika s položaja stečajnega upravitelja in da očitki pritožnika o zlorabi pristojnosti stečajnega senata niso utemeljeni. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14. člena, iz četrtega odstavka 15. člena in iz 22. člena Ustave ter kršitev 2. člena Ustave in kršitev pravice iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sodiščem očita, da so ga v postopku obravnavala neenakopravno in pristransko, ker se niso opredelila do njegovih navedb oziroma dokaznih predlogov in ker niso izvedla dokazov o pomembnih dejstvih. Zato naj bi bil postopek očitno pristranski in nepošten. Sodišču prve stopnje očita, da ni obravnavalo in da ni odgovorilo na njegove navedbe glede izkoriščanja gramoznice s strani najemnika in s tem domnevnega nevnovčenja premoženja stečajnega dolžnika, glede pomanjkljivosti ravnanja pritožnika v zvezi z vpisom nepremičnin v zemljiško knjigo in glede nepravilnega izplačila nagrade odvetniku. Višjemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih dokazov, ter da ni razumno pojasnilo, zakaj ni uspel dokazati zlorabe pooblastil predsednice senata. Dalje Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove revizijske navedbe, s katerimi je zatrjeval, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe in da Višje sodišče ni razumno obrazložilo svoje odločitve. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja tudi številne dokaze in razloge, zakaj so sodišča nepravilno ugotovila dejansko stanje glede razlogov za njegovo odstavitev s položaja stečajnega upravitelja in zlorabe pooblastil stečajnega senata, ter meni, da odločitev sodišč ni pravilna. Zatrjuje, da so s sklepom o odstavitvi s položaja stečajnega upravitelja zanj nastale hude posledice, in sicer da je izgubil ugled, da je bil močno prizadet njegov status in položaj v delovnem in socialnem okolju in da pri sodišču po odstavitvi ni bil več imenovan za stečajnega upravitelja.

B.

3.Številne navedbe pritožnika, s katerimi izraža nestrinjanje z odločitvami sodišč, po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. Zato pritožnik s tem ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Prav tako pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti z navajanjem posledic, ki naj bi mu nastale zaradi neupravičene odstavitve s položaja stečajnega upravitelja. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi določbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Glede zatrjevane kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP Ustavno sodišče pojasnjuje, da je vsebina te določbe zajeta v določbah 22. in 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče očitke o kršitvi prvega odstavka 6. člena EKČP presojalo v okviru zatrjevanih kršitev pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

5.Očitek pritožnika, da so ga sodišča obravnavala neenako in da niso upoštevala njegovih navedb, bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Z vidika te pravice je pomembno, ali je sodišče pritožnika obravnavalo na način, ki ga ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti toženi stranki, državi Republiki Sloveniji, ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj in ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena.

6.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo in odgovorilo na vse pritožnikove navedbe tako glede najemne pogodbe, glede ravnanja pritožnika v zvezi z vpisom nepremičnin v zemljiško knjigo kot glede izplačila nagrade odvetniku. Sodišče prve stopnje je pritožniku tudi pojasnilo, zakaj izdaja popravnega sklepa in dejstvo, da ni bil imenovan za stečajnega upravitelja v drugi stečajni zadevi, ne utemelji zlorabe pooblastil stečajnega senata oziroma njegove predsednice, ki jo zatrjuje pritožnik. Tudi Višje sodišče je pritožniku odgovorilo na njegove navedbe. Pojasnilo mu je, da njegov očitek sodišču prve stopnje, da ni sprejelo dokaznega sklepa o dokazih, ki jih je predlagal, in da teh dokazov ni izvedlo, ni utemeljen, ker ni pojasnil, katerih dokazov naj ne bi izvedlo. Pojasnilo mu je, da se odgovornost države za protipravno ravnanje sodnika presoja po kriterijih za subjektivno odgovornost (172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR), zato zgolj morebitna nepravilna uporaba materialnega prava ali napačna presoja dokazov ne povzroči odškodninske odgovornosti države, ampak je treba dokazati tudi sodnikovo krivdo, to je, da je sodnik zavestno kršil sodniško dolžnost. Zato po mnenju Višjega sodišča v obravnavani zadevi navedbe pritožnika o napačni uporabi materialnega prava niso bistvene. Pojasnilo je, da pritožnik zlorabe pooblastil stečajnega senata zgolj z zatrjevanjem vzročne zveze med izdajo sklepa o odstavitvi in njegovim imenovanjem za stečajnega upravitelja v drugi stečajni zadevi ter med izdajo sklepa o odstavitvi in njegovo pritožbo zoper popravni sklep predsednice senata ni izkazal. Pritožniku je nato Vrhovno sodišče še dodatno pojasnilo, da je glede na značilnosti stečajnega postopka in položaja stečajnega upravitelja v njem treba pojem protipravnega sodnikovega ravnanja razlagati tako, da je dejanje sodnika oziroma stečajnega senata lahko protipravno samo takrat, kadar nima podlage v zakonu ali kadar je sicer v okviru zakonskih pooblastil, vendar pomeni njihovo zlorabo. Pritožniku je pojasnilo, da je imel stečajni senat nedvomno pooblastilo, da ga je po uradni dolžnosti odstavil s položaja stečajnega upravitelja (78. člen in prvi odstavek 82. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – ZPPSL). Sodišča so torej na vseh treh stopnjah odgovorila na pritožnikove navedbe, ki so bile za odločitev pomembne, in mu razumno pojasnila razloge za svojo odločitev ter mu s tem zagotovila pošten dokazni postopek.

7.Pritožnik dalje zatrjuje kršitev četrtega odstavka 15. člena Ustave. Kršitev četrtega odstavka 15. člena Ustave ne more biti samostojna podlaga za uveljavljanje človekovih pravic, ker ne vsebuje posamičnih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč načela o sodnem varstvu teh pravic in svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve, zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Vendar pa pritožnik s tem očitkom po vsebini zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta določba Ustave med drugim zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavani zadevi prišlo. Ali je ta pravilna, pa ni predmet presoje Ustavnega sodišča.

8.Pritožnik v ustavni pritožbi povsem splošno zatrjuje tudi kršitev 2. člena Ustave, v katerem Ustava ureja načela pravne države. Ker navedena določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se pritožnik nanjo za utemeljitev ustavne pritožbe ne more sklicevati.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić