Jedro

Tožena stranka sicer izrecno v sklepu ni navedla, da je tožnik iz tretje države v Republiko Hrvaško vstopil ilegalno, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je do tega vprašanja opredelila, saj je navedla, da dvomi v izjavo tožnika, da je v Republiko Hrvaško vstopil brez vizuma glede na to, da na dan njegovega vstopa to ni bilo mogoče, saj je Republika Hrvaška za državljane Turčije uvedla vizume. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stranka je tožena stranka pravilno presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 5. 7. 2013 do dne 5. 10. 2013. Svojo odločitev je oprla na določbo 2. alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika dne 3. 7. 2013 obravnavala Policijska postaja Rogaška Slatina. Na podlagi policijske depeše izhaja, da je tožnik ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo preko reke Sotla. Na policijski postaji je povedal, da je dne 30. 6. 2013 odpotoval z letalom iz Turčije na Hrvaško, v mesto Zagreb, kjer je v hostlu prespal dva dneva. Dne 2. 7. 2013 pa se je odpravil na pot proti Republiki Sloveniji kamor je pripotoval ilegalno. V postopku je navedel, da je v Republiko Hrvaško vstopil s svojim potnim listom, katerega pa mu je neznanec ukradel v parku v Zagrebu, ko je tam počival. Na podlagi pridobljenih podatkov toženi stranki ni uspelo ugotoviti ali je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik nahaja sedaj, ali pa je to Republika Hrvaška, kjer je bil tožnik obravnavan pred vstopom v Republiko Slovenijo. Zato meni, da je ukrep omejitve gibanja nujen in sicer iz razloga, ki je opredeljen v 2. alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. Izpostavlja tudi, da je tožnik med drugim zamolčal okoliščino, da se je v Republiki Hrvaški nahajal že leta 2012, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Navajal je namreč, da je izvorno državo prvič zapustil šele 30. 6. 2013. Meni, da je tožniku potrebno omejiti gibanje na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način zagotovi, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Le tako bo mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Republiki Hrvaški.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Poudarja, da določba ZMZ in Dublinska uredba predvidevata, da je za obravnavanje odgovorna država članica, v katero je prosilec ilegalno vstopil iz tretje države in ne, da se je prosilec v tej državi članici prej nahajal in da je bil prosilec sam predhodno obravnavan. Tožena stranka v obrazložitvi nikjer ne omeni, da je tožnik iz tretje države ilegalno vstopil na Hrvaško niti v katerokoli drugo državo članico. Poudari sicer, da je tožnik ilegalno vstopil iz Hrvaške v Slovenijo, vendar pa to ni relevantna okoliščino v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ oziroma 10. členom Dublinske uredbe. Ugotoviti bi bilo potrebno, ali obstajajo dokazi ali posredne okoliščine, da je tožnik nezakonito vstopil v drugo državo članico iz tretje države. Takšne ugotovitve pa v izpodbijanem sklepu ni. Tožnik je legalno z letalom, kakor je povedal že toženi stranki pri podaji prošnje, pripotoval v Republiko Hrvaško. Nepravilno je tožena stranka odločitev oprla tudi na dejstvo, da je tožnik zamolčal, da je predhodno zaprosil za zaščito v Republiki Hrvaški.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi. Tožena stranka je na glavni obravnavi še dodatno navajala, da je sodišče v sodbi opr. št. I U 911/2013 z dne 6. 6. 2013 odločilo, da sta za izpolnjevanje pogojev iz 59. člena ZMZ bistveni zgolj dve okoliščini, in sicer, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito ter da prihaja iz tretje države.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče je na glavni obravnavi, opravljeni dne 18. 7. 2013, vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da je izvorno državo zapustil z letalom, iz Turčije je pripotoval v republiko Hrvaško. Pojasnil je, da je bilo to pred enim letom. Pripotoval je z osebno izkaznico in potnim listom. Povedal je, da so mu osebno izkaznico vzeli policisti v Republiki Sloveniji, potni list pa je izgubil, kar pa policistom ni prijavil, saj je veljavnost potnega lista že potekla. Letalsko vozovnico je kupil v Ankari in sicer je zanjo plačal 350,00 EUR, ker je kupil „povratno karto“. Dokaza, da je v Republiko Hrvaško pripotoval z letalom nima. Njegova ciljna država je bila, da pride v Slovenijo, konkretno v Ljubljano. Nikoli pa se ni nahajal v Srbiji ali na Madžarskem. Tožnik je bil na zaslišanju tudi soočen, da je večkrat spreminjal svoje izjave. To je pojasnil s tem, da se je morda zmotil v letnici in sicer, da je namesto 2012 rekel 2013. Nadalje je na vprašanje pooblaščenke tožene stranke povedal, da ni točno, da bi v Republiko Hrvaško vstopil pred enim letom. Povedal je, da je v Republiko Hrvaško vstopil preden je ta država vstopila v Evropsko unijo, to je bilo 27. ali 30. 6. 2013, pred tem pa je bil v Grčiji. Pravilna je njegova izjava, da je dne 30. 6. iz Turčije priletel na letališče v Zagreb. Povedal je tudi, da je bil eno leto v Grčiji, nato se je vrnil v Turčijo, kjer si je uredil potni list, nato pa je odletel v Zagreb. Na Hrvaškem se je zadrževal dva ali tri dni. Zakaj se njegovi podatki ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na zaslišanju razlikujejo je povedal, da je bil ob podaji prošnje utrujen.

6. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 2. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki s poglavja III. Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz citirane odločbe izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče je presodilo, da tožena stranka ni prekoračila prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep o omejitvi gibanja. Prav tako prostega preudarka ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v zadostni meri obrazložila relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

7. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da na podlagi izjav tožnika in dokumentacije v spisu ni mogoče z zadostno mero ugotoviti, ali je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik nahaja sedaj, ali pa Republika Hrvaška. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na dejstva in okoliščine, katere je zatrjeval tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 5. 7. 2013 in navedb, danih delavcem policije dne 3. 7. 2013. Po presoji sodišča tožena stranka upravičeno ni dvomila v tožnikove navedbe ob podaji prošnje, da je v Republiko Hrvaško prispel dne 1. 7 . 2013. Tega dne je Republika Hrvaška postala članica Evropske unije. Pravilno je tudi presodila, da tožnik meje s Turčijo in Republiko Hrvaške ni prečkal legalno. Tožnik je namreč zatrjeval, da je mejo prečkal, ne da bi si za vstop v Republiko Hrvaško priskrbel vizo. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik na takšen način meje ni mogel prečkati legalno, saj je Republika Hrvaška za turške državljane, kakor pravilno ugotavlja tožena stranka, dne 1. 7. 2013 vpeljala vizo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stranka je tožena stranka pravilno presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

8. Sodišče je tožnika zaslišalo vendar po presoji sodišča ni prepričljivo pojasnil, zakaj je na zaslišanju ob podaji prošnje izpovedal drugače kakor na zaslišanju pred sodiščem. Večkrat je spreminjal svoje izjave kdaj je zapustil izvorno državo, zato sodišča s svojimi izjavami ni prepričal, da je v Republiko Hrvaško pripotoval še pred 1. 7. 2013. Ta datum je izpostavil kot datum vstopa v republiko Hrvaško dne 3. 7. 2013 (policijska depeša in dne 5. 7. 2013 (podaja prošnje). Ker tožnik dejstev, ki jih je navedel na zaslišanju na glavni obravnavi in bi bila za odločitev tožene stranke ob podaji prošnje ni navedel, je kot povedano, tožena stranka upravičeno verjela, da je tožnik izvorno državo zapustil 30. 6. 2013 in v Republiko Hrvaško pripotoval 1. 7. 2013. Prav tako tožniku ni uspelo dokazati, da je (in kdaj) v Republiko Hrvaško pripotoval z letalom. Dokaza o tem ni predložil, neizkazane so tudi trditve glede izgube potnega lista. Ob podaji prošnje je namreč izjavi, da mu je bil potni listu ukraden parku v Zagrebu, ob zaslišanju na sodišču pa je izjavil, da je potni list izgubil. Zato so bili ob izdaji izpodbijane odločbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

9. Tožena stranka sicer izrecno v sklepu ni navedla, da je tožnik iz tretje države v Republiko Hrvaško vstopil ilegalno, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je do tega vprašanja opredelila, saj je navedla, da dvomi v izjavo tožnika, da je v Republiko Hrvaško vstopil brez vizuma glede na to, da na dan njegovega vstopa to ni bilo mogoče, saj je Republika Hrvaška za državljane Turčije uvedla vizume. Sodišče se strinja tudi z razlogi tožene stranke, zakaj je omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce, Postojna, in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZMZ).

10. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.