Jedro

Odpravnina je ena od pravic, katere višina je odvisna od delovne dobe. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila gospodarska družba pri kateri je bil tožnik zaposlen do 7.5.1991, kapitalsko povezana z večinskim deležem z gospodarsko družbo, pri kateri se je neposredno po prenehanju delovnega razmerja dne 8.5.1991 zaposlil tožnik, to pomeni, da je bilo treba tožniku ob prenehanju delovnega razmerja, ko mu je to kot trajno presežnemu delavcu prenehalo 25.7.1999, pri uveljavljanju pravice do odpravnine šteti tudi delovno dobo pri delodajalcu, ki je bil s pravnim prednikom novega delodajalca kapitalsko povezan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati iz naslova odpravnine še 1.288.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.1999 do plačila in mu povrniti odmerjene pravdne stroške, vse v 8 dneh.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožnik zaradi stečaja izgubil delovno razmerje že leta 1991 in zato kolektivna pogodba, ki je bila sprejeta leta 1997, ne more urejati njegovih pravic, ki bi jih lahko pridobil leta 1991. Takrat namreč tožnik zaradi stečaja podjetja, v katerem je bil zaposlen, ni imel nobenih posebnih pravic ob prenehanju delovnega razmerja, predvsem ne pravice do odpravnine. Poleg tega takrat, ko je tožnik sklenil novo delovno razmerje s prvim prednikom tožene stranke, to je bilo dne 8.5.1991, ni obstajala kapitalska povezanost med toženo stranka in bivšim delodajalcem tožnika, saj je ta družba zaradi stečaja prenehala obstajati 7.5.1991. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revidentka je bistvene kršitve določb pravdnega postopka navajala samo formalno, ni pa jih opredelila tudi vsebinsko, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi s tem revizijskim razlogom ni preizkusilo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Na podlagi predloženih listin je sodišče (tudi pritožbeno) ugotovilo, da je bila pravna prednica tožene stranke A. d.o.o., v večinski lasti B. p.o., to je gospodarske družbe, pri kateri je bil zaposlen tožnik do 7.5.1991, ko mu je zaradi uvedbe stečaja prenehalo delovno razmerje. Že naslednji dan se je tožnik zaposlil pri pravnem predniku tožene stranke.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Uradni list RS, št. 40/97) v drugem odstavku 42. člena določa, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem.

Odpravnina je ena od pravic, katere višina je odvisna od delovne dobe. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila gospodarska družba pri kateri je bil tožnik zaposlen do 7.5.1991, kapitalsko povezana z večinskim deležem z gospodarsko družbo, pri kateri se je neposredno po prenehanju delovnega razmerja dne 8.5.1991 zaposlil tožnik, to pomeni, da je bilo treba tožniku ob prenehanju delovnega razmerja, ko mu je to kot trajno presežnemu delavcu prenehalo 25.7.1999, pri uveljavljanju pravice do odpravnine šteti tudi delovno dobo pri delodajalcu, ki je bil s pravnim prednikom novega delodajalca kapitalsko povezan. Glede na to, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika v letu 1999, SKPGD pa velja od leta 1997 dalje, ne gre za nikakršno veljavo te pogodbe za nazaj. SKPGD je treba uporabljati od začetka veljavnosti dalje in to tudi za delovna razmerja, ki so bila sklenjena pred uveljavitvijo te pogodbe. Če bi se določbe SKPGD uporabljale samo za delovna razmerja, ki bi bila sklenjena ob njeni veljavnosti, bi ta pogodba izgubila smisel, prišlo pa bi tudi do različnega obravnavanja delavcev v primerih enakega ali podobnega pravnega položaja. Tako obravnavanje pa bi v resnici pomenilo kršitev enega od pomembnih institutov ustave, ki zapoveduje enako obravnavanje v primerljivih primerih. Toženi stranki je treba tudi pojasniti, da je o kapitalski povezanosti mogoče govoriti vse do konca stečajnega postopka, in se zato ta povezanost ne prekine že ob uvedbi tega postopka, kot to zmotno meni tožena stranka. Zato je nižje sodišče pravilno ugotovilo, da sta tožena stranka in prejšnji delodajalec tožnika bila kapitalsko povezana in je zato o tožnikovi pravici do odpravnine (oziroma do ustrezne višine odpravnine) tudi pravilno odločilo.

Ostale revizijske navedbe za odločitev o spornem razmerju pravno niso pomembne in jih zato revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.