Jedro

Dejanski prevzem delavcev k drugemu delodajalcu se šteje kot podlaga za priznanje enakih pravic (z upoštevanjem delovne dobe pri obeh delodajalcih za izračun odpravnine), kot če delavec ne bi spremenil zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača razliko odpravnine v znesku 7.508,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 835,65 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožnik celo dvakrat prevzet na delo k novemu delodajalcu, prvič po stečaju delodajalca dne 12. 5. 1993 in nato še enkrat 11. 11. 1996, kar naj bi bila podlaga za ugotovitev daljše delovne dobe od tiste, ki jo je tožena stranka ugotovila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič A., A.B. in A.C.. Te priče bi lahko izpovedale, da delavcem, ki so se po 1. 4. 1993 zaposlili pri družbah A. d.d., prej B. d.d. in C. d.o.o., nihče ni zagotovil, da se jim bo delovna doba, pridobljena pri D. d.o.o. oziroma A. d.d. in C. d.o.o. štela, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem toženi stranki odvzelo pravico do izjave in izvedbe dokazov. Predlagane priče bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati že zgolj zaradi izjave stečajnega upravitelja z dne 30. 3. 2009. Soglasje stečajnega upravitelja v 6. točki sporazuma o urejanju vprašanj v zvezi z E. z dne 19. 4. 1993, je odložni pogoj, ki pa se očitno nikoli ni izpolnil. Sodišče prve stopnje prilagaja vsebino sporazuma v škodo tožene stranke in korist tožnika, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli pravdnega postopka in tudi v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli. Nerazumljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazovala, da bi kdorkoli sporazum izpodbijal. Nihče ne more izpodbijati sporazuma, ki nikoli ni začel učinkovati, tožena stranka pa je ravno z izjavo stečajnega upravitelja dokazala, da sporazum ni začel učinkovati. Izpodbijana sodba je povsem neobrazložena v delu, v katerem sodišče prve stopnje šteje delovno dobo tožnika, opravljeno pred 1. 4. 1993 kot delovno dobo pri toženi stranki. Tožnik je bil pri družbi D. d.o.o. zaposlen do 1. 4. 1993, ko je bil nad njegovim delodajalcem uveden stečaj. Uvedba stečajnega postopka ima že po samem zakonu za posledico prenehanje delovnih razmerij vseh delavcev. Tožnik se je po prenehanju delovnega razmerja pri družbi D. d.o.o. zaposlil v družbi A. d.d. oziroma njenem pravnem predniku družbi B. d.d., nobena od teh družb ni pravni naslednik družbe D. d.o.o.. Nobena od obeh družb tudi nikoli ni prevzela delavcev, katerih zadnji delodajalec je šel v stečaj. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini sporazuma in samo to listino. V sporazumu niti enkrat ni omenjen institut prevzema delavcev stečajnega podjetja, ampak se uporablja izraz prezaposlitev delavcev. Sodišče prve stopnje navaja, da se je tožnik dne 2. 4. 1993 na podlagi prevzema delavcev zaposlil pri C. d.o.o., v nadaljevanju iste sodbe pa ugotavlja, da tožnik k tej družbi ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev. Najemna pogodba med stečajnim podjetjem in družbo A. d.d., oziroma njenima pravnima prednikoma B. d.d. in C. d.o.o. in ki je bila predložena v sporu opr. št. Pd 138/2004, ne izkazuje nikakršnega prevzema delavcem in ne more biti pravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil izveden kakršenkoli prevzem delavcev oziroma da je podana nekakšna delovnopravna kontinuiteta. Prevzem delavcev ob stečaju leta 1993 ni bil dogovorjen niti pisno, še manj ustno, saj je bil edini sporazum, ki je vezan na stečajno podjetje, sklenjen šele 19. 4. 1993, torej 18 dni po uvedbi stečajnega postopka. Prevzem delavcev v aprilu 1993 sploh ni bil mogoč, saj ni bilo splošnega akta, ki bi v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) določal pogoje in primere, v katerih je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitve pritožbenega sodišča v drugih sporih je brezpredmetno, saj v tistih sporih tožena stranka ni razpolagala z izjavo stečajnega upravitelja A.C., da nikoli ni soglašal z vsebino sporazuma z dne 19. 4. 1993. Sodišče prve stopnje delovnopravno kontinuiteto razlaga z vsebino 3. alineje prvega odstavka 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97), ki pa takrat še ni veljala in jo je sodišče prve stopnje tako uporabilo retroaktivno. Premoženje družbe D. d.o.o., v stečaju je na javni dražbi leta 1996 kupila družba F. d.o.o., pri kateri se je nato zaposlil tudi tožnik. Družba F. d.o.o. ni bila v nikakršni pravni povezavi z družbo A. d.d. in C. d.o.o., ali katerokoli drugo družbo, pri kateri je bil do zaposlitve v F. zaposlen tožnik. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da gre v tej zadevi za obstoj delovnopravne kontinuitete, kar je pojem, ki ga materialno pravo ne opredeljuje, sodišče prve stopnje pa ga tudi ni obrazložilo. Prav tako ni obrazložilo, kdo je tožniku ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja v letu 1993 zagotovil spoštovanje vseh pravic iz delovnega razmerja, kot da ni spremenil zaposlitve. Sodišče prve stopnje šteje, da je bil prevzem delavcev družb A. d.d. in C. d.o.o. v družbo F. d.o.o. izveden na podlagi izvensodne poravnave, vendar pa sodišče prve stopnje nikoli ni vpogledalo seznama teh delavcev, saj se ne nahaja v tem spisu in tudi ne v spisu Pd 138/2004. Pozitivno pravo, ki je veljalo v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni poznalo instituta delovnopravne kontinuitete. V sporu je bilo ugotovljeno, da je tožnik k novim delodajalcem vedno prehajal s sklepanjem novih pogodb o zaposlitvi, torej po svoji volji in ne na podlagi zakona oziroma sklepa delodajalca. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicuje na razloge in odločbe Višjega sodišča v zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. Pd 138/2004, saj se v tej odločbi pritožbeno sodišče opira na napačno materialnopravno podlago, to je določbe SKPGD, ki pa so začele veljati šele v letu 1997. V aprilu 1993 je veljala SKPG, ki pa ni določa pogojev in primerov, v katerih je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje ni uporabilo Direktive Sveta Evropa 2001/23/ES, čeprav bi to moralo storiti. V 5. členu te direktive je določeno, da se določbe 3. in 4. člena, ki se nanašajo na prenos pravic in obveznosti delavca od bivšega delodajalca oziroma na novega delodajalca oziroma pridobitelja, ne uporabljajo v primerih stečaja odsvojitelja. Določba 15. člena ZTPDR v konkretnem primeru ni zadostna pravna podlaga za odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje. Toženi stranki je z izpodbijano odločbo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, saj je sodišče prve stopnje določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. SFRJ, št. 84/89), ZTPDR, ZDR in SKPG interpretiralo arbitrarno in jih bodisi ni uporabilo oziroma jih je uporabilo retroaktivno v škodo tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal navedbe tožene stranke in predlagal zavrnitev njene pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke ZPP, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič A.C. in A.B., ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza bi kvečjemu lahko bila podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, v kolikor sodišče prve stopnje ne bi navedlo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Drugi odstavek 287. člena ZPP namreč določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se ostali predlagani, a nedopuščeni in neizvedeni dokazi, zavrnejo kot nepotrebni. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi iz drugega odstavka 287. člena ZPP. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče A.A. pa je celo protispisna saj tožena stranka zaslišanja te priče sploh ni predlagala (v odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zaslišanje priče A.D.).

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja z navedbo, da naj bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini sporazuma o urejanju vprašanj v zvezi z E. z dne 19. 4. 1993 in samo listino. Sodišče prve stopnje ni nikjer zapisalo, da naj bi bil v tem sporazumu omenjen inštitut prevzema delavcev družbe E. d.o.o., v stečaju. Pač pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ta sporazum izrecno govori o prezaposlitvi delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo 1. 4. 1993 zaradi stečaja. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno povzema, da sporazum v 6. členu ne določa, da je soglasje stečajnega upravitelja odložni pogoj za veljavnost sporazuma, temveč da bosta Sklad G. in H. z izvajanjem programa sanacije zagotovila ohranitev 1100 delovnih mest ob pogoju, da se bo za program sanacije odločil tudi stečajni upravitelj. Te navedbe niso v nasprotju z vsebino listine. Tožena stranka se očitno ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede tega, zakaj je pri izračunu pripadajoče odpravnine za tožnika potrebno upoštevati njegovo celotno delovno dobo od zaposlitve v I., torej tudi delovno dobo pred stečajem družbe E. d.o.o., vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da je izpodbijana sodba povsem neobrazložena v delu, v katerem je sodišče prve stopnje delovno dobo tožnika pred 1. 4. 1993 štelo kot delovno dobo pri toženi stranki. Ta pritožbena navedba je protispisna, saj je sodišče prve stopnje obširno navedlo razloge za takšno odločitev, pri čemer se je sklicevalo tudi na do sedaj izdane odločbe pritožbenega in vrhovnega sodišča v istovrstnih sporih.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič A.B., A.C. in A.D., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tožena stranka je ta dokazni predlog podala v odgovoru na tožbo, ne da bi pri tem sploh podrobneje opredelila, o čem naj bi te priče izpovedale, temveč je to storila šele v pritožbi. Glede na stališča, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo, niti ne more biti odločilno vprašanje, kdo je tožniku ob zaposlitvi pri družbah B. d.d., in C. d.o.o. zagotavljal, da se mu bo delovna doba, pridobljena pri prejšnjih delodajalcih, štela, kot da ni spremenil zaposlitve. Enako velja glede zaposlitve tožnika po stečaju v letu 1993, o čemer naj bi lahko izpovedal A.D..

Odločilna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka, so koliko časa je tožnik bil zaposlen pri toženi stranki in ali je predhodne zaposlitve v I. ter družbah F. d.o.o., J. d.d. in B. d.d. možno šteti kot da tožnik ni spremenil zaposlitve. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo stališče, da je kljub večkratni zamenjavi delodajalca potrebno šteti, da tožnik od zaposlitve v I. ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s takim stališčem v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, to pa so predvsem tista v zvezi s trajanjem zaposlitve tožnika pri posameznih delodajalcih, kakor so te zaposlitve razvidne iz kopije delovne knjižice. Tem dejanskim ugotovitvam tožena stranka niti ne ugovarja, ugovarja pa interpretaciji teh podatkov v zvezi z delovnopravno kontinuiteto zaposlitve tožnika.

Tožniku je tožena stranka 28. 10. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi 92. člena ZDR je trajanje odpovednega roka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vezano na delovno dobo pri delodajalcu, v skladu s 109. členom ZDR pa je višina odpravnine prav tako odvisna od delovne dobe pri delodajalcu. Med strankama niti ni bilo sporno, da je čas od prve zaposlitve tožnika v I. oziroma njenih pravnih naslednikih, pa do 1. 9. 1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu, zato je neupravičen pritožbeni očitek, da obrazložitev glede zaposlitve pred 1. 4. 1993 ni zadostna. I., kjer se je tožnik zaposlil in podjetje E. d.o.o., kjer mu je 1. 4. 1993 zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. DO I. in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje K. p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27. 9. 1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19. 12. 1990. Preoblikovanje podjetja K. p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12. 12. 1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo B. d.o.o. Med strankama tudi ni sporno, da je bil tožnik od 11. 11. 1996 dalje zaposlen pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih (to je izrecno navedeno tudi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006). Sporno pa je, ali je možno obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic pri toženi stranki. Pritožba zlasti izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi A. d.d. (prej B. d.d.) ter razmerje te družbe do družb E. d.o.o. in F. d.o.o. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo te spremembe zaposlitev in tudi pravilno utemeljilo svoj zaključek o naravi tožnikovih prehodov od enega delodajalca k drugemu.

Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da med navedenimi družbami ni pravnega nasledstva in večinoma tudi ne kapitalske povezave. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu izvajalcu oziroma k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve tožnika v družbi B. d.d. SKPG sicer še ni veljala, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določal pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno je bil ta institut urejen tudi v SKPGD, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi opr. št. VII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, pa tudi v odločbi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, zato je sklicevanje pritožbe na stališče pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 447/2004 neutemeljeno, saj ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje istega delovnega razmerja.

S 1. 4. 1993 je bil nad družbo E. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89).Delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, so se po dogovoru med sindikatom L., H. in Skladom G. zaposlili v dveh družbah – M. d.o.o. in A. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo E. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19. 4. 1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe E. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje. Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo M. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo B. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, pa tudi iz 4. člena pogodbe med E. d.o.o. v stečaju in F. d.o.o. z dne 18. 7. 1996. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila ustanovitev družbe B. d.o.o. vpisana v sodni register dne 18.1.1990. Družba se je dne 24. 11. 1992 preoblikovala v delniško družbo, dne 20. 5. 1993 pa je spremenila firmo v A. d.d.. To je razvidno iz vpisa v sodni register z dne 20. 5. 1993. Tožnik k družbi B. d.d. sicer res ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi B. d.d., treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve. V družbi E. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja delovnih razmerij vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno z delovnim razmerjem tožnika, kar med strankama niti ni sporno. Družba B. d.d. je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju H., Sklada G. in L., in je zaposlila delavce po prenehanju delovnih razmerij zaradi stečaja. Po določbi 7. člena sporazuma z dne 19. 4. 1993 se je Ministrstvo ... najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja E. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo B. d.d. potekalo postopno, kar pojasnjuje prekinitev pri zaposlitvi tožnika in njegovo prijavo na Zavodu za zaposlovanje. V tistem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Pritožbena trditev, da je ta prekinitev pretrgala delovnopravno kontinuiteto, je neutemeljena, saj do nje ni prišlo po volji tožnika, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje celuloze v novi družbi. Zato niti ni odločilno, da je bil sporazum sklenjen 19. 4. 1993 torej po uvedbi stečajnega postopka. Krajša prekinitev delovnega razmerja v času po stečaju ni moglo pretrgati delovnopravne kontinuitete, saj je tožnik po prekinitvi delovnega razmerja 1. 4. 1994 nadaljeval z delom v družbi B. d.d..

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju A. d.d. in F. d.o.o.. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo F. d.o.o. in družbo E. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbo A. d.d. in F. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi F. d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe M. d.o.o. in A. d.d. prevzela družba F. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo J. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da F. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je družba F. d.o.o. prevzela tudi tožnika, saj je dne 12. 11. 1996 sklenila dogovor s sindikatom L., v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb A. d.d. in M. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od A. d.d. prevzel F. d.o.o., ker ga ni v spisu. Ta seznam se nahaja v spisu Pd 138/2004, sodišče prve stopnje pa je na naroku 26. 6. 2012 izvedlo dokaz s prečitanjem listin v spisu Pd 138/2004, torej je prebralo tudi ta seznam.

Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri odmeri tožnikove odpravnine upoštevati njegovo celotno delovno dobo od zaposlitve v I.. Tožnik je tako upravičen do razlike v odpravnini. Višino pripadajoče odpravnine tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo ob upoštevanju določbe 3. alineje drugega odstavka 109. člena ZDR. Tožnik je bil pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, zato mu pripada za vsako leto dela pri delodajalcu odpravnina v višini ene tretjine povprečne mesečne plače, ki jo je prejel ali ki bi jo moral prejeti, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče izračun sodišča prve stopnje o razliki v odpravnini v celoti sprejema kot pravilen, sicer pa pritožba samega izračuna niti ne izpodbija, temveč ugovarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati zaposlitve pri prejšnjih delodajalcih.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo Direktive sveta 2001/23-ES, saj ta v obdobju spornih prevzemov na delo ni veljala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani v pritožbi navedeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo sicer ni uspela, kljub temu pa tožnik ni opravičen do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo namreč ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor. V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.